Vedno rada gostiva couchsurferje iz držav, kjer še nisva bila in nama tako lahko povedo veliko zanimivega o svoji državi. Nedavno je pri nama stanoval Libanonec Joe. Zadnje mesece sicer živi v Sloveniji, na Šatejrskem, poročen s Slovenko in si poskuša najti službo na svojem področju – arhitekturi. Tako sta imela z Rokom veliko skupnih točk in izhodišč za pogovor.
Top prigoda
Joe je bil tako miren, da sva komaj opazila, da je pri nama na obisku. Res, takega gosta bi lahko imela tudi več tednov, pa bi brez težav shajali 🙂 Top prigoda z njim je bila za naju precej zabavna, zanj pa verjetno nekoliko manj. Glede na to, da Joe živi v Sloveniji, sva predvidevala, da mu javni prevoz v Ljubljani ne bo tako tuj. A očitno sva se zmotila. Namreč, na svoje izobraževanje na Rudniku se je zjutraj odpeljal z avtobusom številka 3G, ki pelje v smeri Grosupelj. Ko se je po končanem izobraževanju želel vrniti, pa se je spet usedel na avtobus številka 3G v smeri Grosupelj. Iz avtobusa mi je napisal: “Vprašanje: ali je to prava smer, če sem sedaj nekje, kjer piše Škofljica?” 🙂 Mislim, da si je hkrati odgovoril tudi sam in hitro zapustil avtobus. Potem sem mu razložila to, kar mi mu očitno morala že zjutraj. Če se želi vrniti, mora čez cesto in na drugi strani ceste počakati avtobus, ki se pelje v nasprotno smer. Številka bo enaka, le smer bo druga.
No, tako je Joe in z njim tudi njegova libanonska večerja na Škofljici čakal naslednji avtobus, ki je peljal proti centru. K nama je prišel približno 1h kasneje kot je načrtoval. Kakorkoli, večerja, ki jo je potem pripravil, je bila vseeno odlična, le malo kasneje smo jo pojedli 🙂
