Vožnja po Mehiki in najem avtomobila v Mehiki – nasveti in opozorila

2,2K

Že v osnovi zelo rada potujeva z avtomobilom. Daje nama največ svobode na potovanju in tako lahko svoj čas najbolje izkoristiva. Mehika glede tega ni bila nič drugačna. Takoj, ko sva vedela približne datume potovanja, sva rezervirala avto. Ker sva prevozila celotno Južno Ameriko naju načeloma ni skrbelo, kakšna bo vožnja po Mehiki. A vseeno naju je nekaj stvari presenetilo. V tejle objavi sva zbrala najine izkušnje, nasvete in opozorila glede dveh tem: najem avtomobila v Mehiki in vožnja po Mehiki.

Vožnja po Mehiki

Vožnja po Mehiki je … zabavna, naporna, predvsem pa ti nikoli ni dolgčas. Ceste in posledično tudi kultura na cesti se precej razlikujejo glede na predel Mehike. Večina ljudi, ki gre v Mehiko, potuje samo po polotoku Jukatan. Tam je pokrajina ravna, ceste so dovolj široke in vožnja ni nič kaj posebnega. Osrednja Mehika pa leži na planoti, visoki okoli 2000m. Ceste tam okoli so veliko bolj ovinkaste, veliko več je klancev, tovornjakov, ozkih in slabih cest ter norih voznikov.

Ali je vožnja v Mehiki varna?

Prvo in najpomembnejše vprašanje je, ali je vožnja v Mehiki varna. Odgovor pa ni tako enostaven. Načeloma je, ampak … Previdnost nikoli ni odveč. Midva imava kar univerzalno pravilo, da se ne voziva ponoči oz. ko je tema. To velja tudi v Mehiki. Cesta se lahko nenadoma spremeni iz super dobre ceste v popolnoma luknjasto cesto. Osvetljava je precej slaba, če sploh je. Pijani vozniki niso izjema, pešci ob cesti, motorji brez luči, kolesarji, živali … veliko se dogaja ob cesti in ponoči tega ne vidiš. Prehitro se zgodi, da ti kdo ali kaj skoči pred avto.

Pametno se je tudi pozanimati, kateri predeli Mehike so varni in kateri ne. Zvezne države pri meji z ZDA, pa tudi pri Gvatemali imajo sloves nevarnih. Tam je ogromno nasilja zaradi preprodaje drog, kartelov in banditov, ki napadajo tudi turiste. Za ostale ceste po Mehiki pa priporočava, da se prej pozanimate. Preverite na spletu, vprašajte v kakšni Facebook skupini ali pa preverite pri osebju na bencinski črpalki. Naju je recimo na eni bencinski možakar opozoril, da ta del ni ravno najbolj varen in da boljše, da se čim prej spokava stran.

Glede varnostni je vredno omejiti tudi mehiško vožnjo. Najbolj divja je bila pot iz Ciudad de Mexico do Oaxace. Približno 4h vožnje po “avtocesti”. Ampak ta avtocesta ima številne ovinke in klance in načeloma je samo 2-pasovnica. Ob strani ima še odstavni pas. Seveda je v Mehiki iz tega nastala prava avtocesta, kjer se lahko zgodi, da so 4 avtomobili vzporedno na cesti. Na vsaki strani ceste po eden prehiteva tovornjaka. Ker cesta ni dovolj široka, da bi lahko varno prehitevali, so vsa ta srečanja precej na tesno. Strašljivo! Ampak, če ne želiš vseh 400km vozit za tovornjakom, pač moraš nekje prehiteti. In v Mehiki moraš biti malo agresiven voznik, sicer ostaneš zadaj, vsi te prehitevajo, ti pa voziš 50 km/h za tovornjakom. V Mehiki si moraš malo tudi upati.

Quota ali Libre?

V Mehiki imajo plačljive ceste, ki se imenujejo Quota ter “navadne”, brezplačne ceste, ki se imenujejo Libre. Quota ceste so lahko avtoceste, torej večpasovne ceste, kjer se da voziti relativno hitro. Lahko pa so tudi čisto navadne, dvo-pasovne ceste, le da pobirajo cestnino. In cestnina ni ravno poceni v Mehiki. Na določenih odsekih jo pobirajo na vsakih 30km! In vsakič plačaš od 3-10€, kar je res drago, sploh glede na kvaliteto mehiških cest. Cene avtocest v Mehiki so primerljive s sosednjo Italijo. Zakaj sva torej vseeno potovala večinoma pa Quota cestah? Zaradi varnosti!

Pa še tole: Cobra je cestninska postaja v španščini in v 99% primerih je plačilo možno le z gotovino. Založite se torej z mehiškimi pesosi!

Libre ceste so brezplačne, ampak tudi počasnejše, peljejo skozi več naselij, kar pomeni, da imajo veliko več omejitev hitrosti, semaforjev, križišč, obcestnih prodajalcev, lukenj na cesti in pa hitrostnih ovir (nekaj besed o tem v naslednjem odstavku). Hkrati pa so znane tudi po napadih na avtomobile. Oborožene tolpe (banditos) rade napadejo turiste, sploh, če se vozijo v velikih, opaznih kamperjih. Napadajo pa tudi manjše avtomobile. Slišala sva marsikatero strašljivo zgodbo o tem, kako so določen avto prisilili, da se je ustavil, potem pa pobrali vse. Nekateri so uspeli obdržati avto, spet drugi so ostali sami ob cesti; avto in vse, kar je bilo v njem, pa so jim ukradli. Zato sva, če se je le dalo, potovala po Quota-cestah.

Tumbes (hitrostne ovire) in omejitve hitrosti

Vsak, ki je že vozil po Mehiki, bo povedal, da so ga najbolj nervirali ležeči policaji, hitrostne ovire po slovensko oz. TUMBES po špansko. Te hitrostne ovire so v vsaki vasi, pred vasjo, sredi vasi in še na koncu vasi. Navadno so tudi na koncu vsakega klanca. In narejene so tako, da če greš čisto malo prehitro čez, uničiš avto. V Mehiki le redki upoštevajo omejitve hitrosti in tako so hitrost začeli regulirati na drugačen način – s hitrostnimi ovirami. Če greš prehitro, boš pač uničil avto. Tvoja izbira 🙂

Omejitve hitrosti so tudi na avtocesti relativno nizke. No, vsaj midva rada peljeva nekoliko hitreje, kadar sva na avtocesti. Ampak dejansko je najvišja dovoljena hitrost 110 km/h, včasih tudi manj. Oznake za omejitev hitrosti včasih so, včasih jih ni … Tako sva se eno popoldne peljala po popolnoma prazni cesti in očitno šla “naših” 135 km/h. In seveda je bil ravno tam policist in dobila sva kazen. Policijskih kontrol je v Mehiki res veliko ob cestah, zato se vsaj na avtocestah kar splača upoštevati omejitev hitrosti.

Splošna pravila oz. nasveti za vožnjo po Mehiki

Če povzamem: vožnja po Mehiki ni poseben bav-bav, previdnost pa tudi ni odveč. Najini nasveti so:

• Vožnja po Jukatanu je precej normalna. Vozniki so uvidevni in upoštevajo “normalne” prometne predpise. Vožnja po Mehiki, torej po ostalem delu Mehike pa je precej bolj kaotična. Vozniki so divjaki, veliko je hupanja, prehitevanja na nevarnih odsekih, nenadnega ustavljanja … zato je previdnost na mestu.
• Vedno se vozite po dnevi – varnost naj bo na prvem mestu.
• Vozite previdno in zbrano. Nikoli ne veš, kaj se bo pojavilo pred teboj na cesti.
• Opazujte okolico, ostale voznike in njihovo razumevanje prometnih predpisov ter se jim prilagodite.
• Vozite po Cuota, plačljivih cestah. So varnejše in bolje vzdrževane.
• Tumbes so res grdi ležeči policaji. Čeznje peljite res pazljivo. Pogosto so neoznačeni, zato oči na peclje! 🙂
• Če se vozite za tovornjakom in bo le-ta vklopil levo utripalko (“žmigavec” po domače), to pomeni, da ga lahko prehitite
• V nekaterih mestih na križiščih velja pravilo “Uno a uno”, eden po eden. To pomeni, da v primeru, da se v križišču pojavi več avtomobilov iz različnih smeri, ne velja pravilo desnega, kot pri nas. Pač pa gre v križišče po en avto iz vsake ceste.
• Mehičani radi vklopijo vse 4 utripalke. Vklopijo jih že ob prvem zaviranju, če vidijo pred seboj kolono, tudi če je stoječa.
• Avto vedno parkirajte na varovanem parkirišču. Rajši daš 10€ za parkirnino, kot da ti vlomijo v avto in poberejo stvari za precej več. Da ne govorim o komplikacijah z rent-a-car agencijo. Nama so na žalost vlomili avto in verjemite, ni prijetna izkušnja.
• Bencinskih črpalk je vedno dovolj, tega se ni za bat. Cene pa variirajo glede na zvezno državo ter posamezno bencinsko črpalko, zato je smiselno cene malo primerjati med seboj.

Najem avtomobila v Mehiki

Kot vedno, sva tudi tokrat avto poiskala preko brskalnika billiger-mietwagen.de. Še vedno se nama zdi najbolj transparenten in večinoma tudi najugodnejši. Takoj za njim pa je AutoEurope (ki je v angleščini). Dejanska agencija, preko katere sva imela rezerviran avto je bila America Car Rental. Lokalna, mehiška agencija. V ceno je bilo vključeno polno zavarovanje (preko tretje zavarovalnice), neomejeni kilometri, asistenca, prevzem na letališču … pač, vse kar sva si želela.

PS: Pred časom sva napisala tudi objavo Nasveti za najem avtomobila. Preberi tudi to za še več koristnih nasvetov.

Najem avtomobila v Mehiki – Ciudad de Mexico

Že na poti do Mehike mi je preko Facebooka pisala ena Slovenka in me spraševala, kje sva najela avto. Ugotovili sva, da smo oboji izbrali isto agencijo. Napisala mi je še, da je brala, da ta agencija zna težit, da moraš doplačat za dodatna zavarovanja. Pa sem ji samozavestno odgovorila: “Ma, nimajo kaj težit, saj na voucherju piše, da je vse vključeno v ceno.” Kako sem se motila.

Izsiljevanje za doplačilo

Utrujena od res dolge poti sva prišla na okence za najem avtomobila, jim pokazala voucher, dala kreditno kartico ter osebne dokumente in potem se je začelo. Punca na drugi strani pulta je rekla, da morava doplačati 40 USD za asistenco. Povedala sva ji, da je vse vključeno v ceno, da piše tudi na voucherju, da je asistenca že vključena v ceno in da tega ne bi plačala. Pa se ni dala in vztrajala, da je to še neka dodatna asistenca, ki jo morava imeti. Nisva se dala, prav tako tudi ne ona. Poleg naju je pri sosednjem okencu najemal avto nek Nemec in imel je isti problem. Ampak on je hitro popustil, plačal in šel.

Nama pa se je zdelo že iz principa nedopustno, da bi doplačala za nekaj, kar je jasno pisalo, da je vključeno v ceno. Ko pa so nama rekli “Pa saj je *samo* 40 USD, to pa ja ni nič takega,” sva vedela, da je vse skupaj nateg. Tista punca je šla domov in zamenjal jo je izredno neprijazen tip. Cena za asistenco je poskočila iz 40 USD na 104 USD. Rekel je, da nama jo zniža nazaj na 40 USD, če mu predloživa rezervacije hotelov za vse noči v času najema avtomobila. Tega seveda nisva imela, saj sva nameravala kampirati. “Potem pa vama ne morem dati avta.”

Avto je bil že plačan, če bi v tistem trenutku odkorakala, bi bila ob ves denar. Kaj sedaj? Bila sva utrujena, lačna in obupana. Brez interneta, da bi poklicala kogarkoli. In to je možakar dobro vedel. Tip pa se ni dal in je vztrajal, se izmišljeval nove in nove stvari, enkrat je trdil, da nama avta ne da, ker avto sploh še ni plačan, drugič je trdil, da je to pravilo na nivoju države, da moraš ob najemu avta pokazati tudi rezervacijo nastanitve … Bla, bla, bla … Na koncu se je Rok nekako izpogajal, da sva pač plačala tistih “le” 40 USD.

Slabši, najslabši avto

Končno smo to uredili. Samo še avto dobiva in gremo. Slišala sva tega neprijetnega tipa, ko je po telefonu klical sodelavca. Pogovarjala sta se, kateri avto nama bodo dali in ta težak je v španščini rekel sodelavcu: “Ne, en razred nižji avto jima pripelji.” Ni vedel, da razumeva špansko. Takoj sva se zbunila, a seveda ni nič pomagalo. Plačala sva za Nissan Versa (ali podoben avto), kar je razred “Estandar” (standard), dobila pa sva Chevrolet Aveo, ki spada v en razred nižje, “Mediano”. V pisarni so imeli to jasno napisano, ampak najin težak se ni dal. “Vzemita to, ali pa pojdita brez avta!”

Avto je bil že precej star, predvsem pa precej pobuškan. Zelo očitno je bil v več kot eni prometni nesreči. Odbijači so bili za silo popravljeni, eni niti ne enakih barv. Ampak takrat nama je bilo že vseeno, samo greva da čim prej stran od tam. Že sva se usedla v avto, da bi se odpeljala. Rok je vžgal motor in besno skočil ven. “Pa ne moreš verjet! Ena luč ne dela!” Šel je nazaj in zahteval, da zamenjajo avto. Avta seveda niso zamenjali, so pa zamenjali luč. Preprosto so žarnico vzeli iz enega drugega avtomobila in jo dali v najino “kripo”.

Kasneje sva ugotovila tudi, da ima ta sicer avtomatik, zablokirano “prestavo” za zaviranje z motorjem. Kar je bil velik problem za vožnjo po številnih strmih klancih osrednje Mehike. Samo vesela sva bila, da sva brez nesreče pripeljala avto nazaj. Vrnila sva ga na srečo drugemu uslužbencu in šlo je brez težav.

Vso zadevo sva tudi sporočila posrednikom billiger-mietwagen.de, ki so nama obljubili, da bodo stvari z America Car Rental uredili in nama poskusili vrniti denar, ki sva ga plačala za navidezno asistenco ter razliko v ceni najema za avto, ki sva ga plačala in za avto, ki sva ga dobila. Končnega odgovora še nimam – sporočim, kako bo.

Najem avtomobila v Mehiki – Merida

Drugi del najinega potovanja po Mehiki je potekal po polotoku Jukatan, od tam pa sva nameravala tudi v sosednjo državo Belize. Takoj po začetnih težavah z agencijo America Car Rental, sva se odločila, da bova že rezervirani avto v Meridi na Jukatau odpovedala in rajši poiskala drugo agencijo. Ampak problem je bil v tem, da prečkanje meje dovolita le dve agenciji: Europcar in America Car Rental. Pisala sva na Europcar za ponudbo, pa je bila cena taka (okoli 700€!), da sva se odločila, da bova rajši potrpela z America Car Rental.

Dovoljenje za prehod meje – ga ni, pa je!

Na najinem voucherju je pisalo, da prehod meje z avtomobili, najetimi v Meridi, ni mogoč. Klicala sem v poslovalnico v Meridi in so mi potrdili, da prehod meje v Belize JE mogoč. Naknadno sem jim pisala še preko emaila (seveda niso odpisali), potem pa še preko Whatsappa. Želela sem pisno potrditev, da je prehod meje mogoč. Prav tako sem jih tudi prosila, če mi lahko dovoljenje pripravijo vnaprej.

Ko sva prišla prevzet avto, je bilo spet pozno zvečer, seveda ni nihče nič vedel o prehodu meje s tem avtomobilom. Lahko mi dovoljenje uredijo, ampak šele naslednji dan, ko bo oseba, ki ta dovoljenja podpisuje, v pisarni. Naslednji dan sem dovolilnico dobila, podpisana pa je bila ista oseba, kot je bila prejšnji večer tam in nama je predala avto. Pa saj ne veš, a bi se smejal ali jokal, tako grozni so pri tej agenciji America Car Rental 🙂

Pokvarjen avto

Tudi tokrat so nama dali avto Chevrolet Aveo. Ampak tokrat sva dejansko rezervirala avto v tem razredu. Dobila sva še bolj zbitega Chevroleta, vendar sva bila do tega trenutka že vajena vsega hudega in se niti nisva več sekirala. Tokrat sem bila kot voznica napisana jaz. Zagnala sem motor in prižgale so se vse lučke. Počakala sem, da se postopoma ugasnile, a ena je gorela še naprej: lučka za motor. To pa ne bo šlo! Spet ven in nazaj v poslovalnico. Gospodična za pultom je trdila, da je to normalno in da pri vseh avtomobilih to sveti, mehanik, ki je pregledoval avto, pa se je strinjal, da to ne bo v redu. Sploh po tem, ko je slišal, kako avto navija obrate, kljub temu da je stal pri miru. Predlagal je, naj se vrneva naslednje jutro, pa bodo uredili. Njegova sodelavka pa je trdila, da drugih avtomobilov sploh nimajo več na voljo.

Naslednji dan sva se res vrnila. Avto je na testno vožnjo odpeljal še en mehanik, še bolj nejevoljna uslužbenka pa nama je potem res dala drug avto. In to Nissan Verso! Ha, pa sva dobila tisto, kar bi morala imeti v Ciudad de Mexico.

Brez zavarovanja

Tokrat na srečo niso sitnarili in niso zahtevali nobenega dodatnega plačila. Z njihovega stališča zavarovanja za avto nimava in sva sama odgovorna za vse. Zato je bilo treba podpisati tisoč in en obrazec, kjer sva potrdila, da se zavedava, kaj pomeni biti brez zavarovanja in da praktično karkoli se zgodi z avtomobilom, krijeva midva. Podpisala sem vse, saj sem vedela, da dejansko imava zavarovanje, samo preko druge zavarovalnice. Nissan Versa iz Meride je bil precej boljši avto, dejansko je vse delovalo in brez težav sva z njim potovala po Jukatanu in tudi šla v Belize.

Nič ni tako, kot piše: depoziti!

Pri America Car Rental agenciji ni nič tako, kot piše na voucherju. Npr. pisalo je, da je depozit za najem avtomobila 500€, nama so zablokirali 700€, spet drugič je pisalo, da je lastna odgovornost pri agenciji 1000€, na pogodbi je pisalo 1600€ … Na srečo imava dovolj visok limit na kreditni kartici, da ta razlika v depozitu ni bila problematična. Bolj je bilo problematično to, da so Roku pri prvem najemu avtomobila zablokirali dva depozita. Enega tistega za 700€ in drugega za okoli 40€ – za primer kakšne kazi, so rekli. In potem tega depozita niso in niso sprostili. Potrebnih je bilo veliko klicev v poslovalnico v Ciudad de Mexico in po približno 3 tednih so le sprostili tudi ta depozit. Pa še to: depozita niso zares sprostili, pač pa so ga spremenili iz npr. 700€ na 0,01€. Torej vseeno agenciji plačaš neko minimalno vsoto. Nič takega, ampak, ko je toliko stvari narobe z eno agencijo, te tudi to ujezi.

Kaj lahko zaključiva? Agencijo America Car Rental res ODSVETUJEVA. Vožnja po Mehiki pa naj bo previdna, sploh v osrednjem delu Mehike. Na Jukatanu vam ne bo hudega 😉 Uživajte roadtrip po Mehiki!