Otok Værøy – najlepši otok na Lofotih

515

Lofoti so otočje na severu Norveške, ki so znana turistična destinacija. Kako tudi ne. Skupek otokov, kjer se prepletajo zeleni travniki, bele peščene plaže, turkizno morje, ter visoke, špičaste sive gore, občasno prekrite s snegom. Prekrasni so Lofoti, ampak tudi precej turistično oblegani. In seveda midva ne bi bila midva, če ne bi našla nekaj drugačnega, nekaj svojega. Našla sva otoček Værøy (izgovorjava “veroj” z dolgim e – ê), ki sicer tudi spada pod Lofote, a je od tistih večjih otokov ravno prav oddaljen, da na njem ni množic turistov. Hkrati pa ponuja noro lepe razglede, možnosti za pohodništvo, lepe plaže za počitek (lahko tudi kopanje) ali ogled polnočnega sonca. Še zadnja posebnost Værøya pa so puffini (po slovensko mormoni oz. njorke). Lepi, nenavadni ptiči, ki pridejo poleti gnezdit na Værøy. Dovolj razlogov za naju, da sva se odpravila na Væroy!

Værøy – najlepši otok na Lofotih

Kako na Værøy?

Na Værøy se pride s trajektom. Povezava gre takole nekako: Moskenes (pristanišče na Lofotih) – Værøy – Røst – Bødo (celinska Norveška) – ali obratno seveda. Trajektov na relaciji Moskenes – Bødo je veliko, ampak ne ustavljajo vsi tudi na Værøyu, zato je treba res dobro naštudirati vozni red, preden se odpraviš na ta izlet. Naj omenim, da je vozni red objavljen na spletu, a je rahlo težko razumljiv, pa še ni nujno, da res drži. Za najin dan naj ne bi bilo povratnega trajekta v Moskenes – vsaj glede na vozni red ne. Ko pa sva želela rezervirati vozovnico na drugi spletni strani, pa je trajekt bil. Na koncu sva še poklicala v njihovo poslovalnico in res preverila ure in dneve odhodov trajektov.

Midva sva šla na Værøy torej za en dan. Trajekt je iz Moskenesa odpeljal ob 9:45 in ob 11:15 smo bili na Værøyu. Povratek pa je bil ob 22:30 (dejansko smo šli z zamudo) in okoli 1h zjutraj sva bila nazaj v Moskenesu. Seveda lahko ostaneš tam tudi več dni, pohodniški poti je dovolj ;). Če potujete s svojim avtomobilom in bi itak šli na trajekt proti Lofotom v Bødu, pa je Værøy lahko odličen postanek na poti.

Z avtom, kolesom ali peš?

Otok Værøy je relativno majhen, cest ni ravno veliko, poleg tega pa trajekt nekaj stane – za avto. Pešci in kolesarji gredo na trajekt zastonj. Poleg tega je število mest za avtomobile na tem trajektu omejeno, medtem ko za potnike omejitve ni. Lahko si mesto za avto rezerviraš vnaprej, ampak za rezervacijo je na voljo 30% kapacitet. Ostalo je po principu “kdor prej pride, prej melje” oz. gre prej na trajekt. Naju je skrbelo, da bi na otok sicer prišla z avtom, nazaj pa potem ne bi mogla. No, pa razlika v ceni je tudi odigrala svojo vlogo. Torej, avto sva lepo parkirala v pristanišču Moskenes in se na trajekt vkrcala kot peš potnika, brezplačno. Malo sva sicer iskala morebitna kolesa za najem, a jih nisva našla. Pa je šlo tudi brez.

Vzpon na Håen oz. Håheia, 438m

Najin glavni cilj izleta na Værøy je bil vzpon na goro Håen oz. Håheia (obe imeni se pojavljata, midva bova tu uporabila krajšo različico, torej Håen). Zakaj ravno tja? Ker je od tam prečudovit razgled na Måstadfjellet. To je polotok na jugu Værøya z ikonično obliko, grebenom, plažami … pač, noro lepo je in splača se tole videti.

Izhodišče za Håen je približno 4km stran od pristanišča, na drugi strani naselja Sørland. Če imaš avto ali kolo, si tam zelo hitro, če pešačiš, pa traja nekaj časa – približno 1h hoje po ravnem. Potem pa se začne dejanski vzpon. Pot ni težka ali naporna. Sprva se dokaj hitro (strmo) vzpne do grebena, potem pa se hodi samo še več ali manj po ravnem po grebenu do vrha Håena. Komur ni prijetno hodit po grebenu – ker je treba priznati, je malo “zračno”, prepadno in izpostavljeno na drugo stran – gre lahko tudi po stari vojaški cesti, ki pelje nekoliko nižje pod grebenom. Nama je bilo po grebenu čisto fino hodit, ker so bili razgledi na noro lepo modro, na mestih turkizno vodo, čudoviti.

Po približno 1h hoje sva prišla do oddajnika na vrhu Håena. Par korakov naprej je razgledna točka, ki je spet zelo “zračna”. Ni za take, ki se bojijo višine oz. prepadov. Ampak razgled od tam je pa noro lep. To je to, zato sva midva šla na Værøy oz. na Håen. Tu gor sva midva sedela kar kakšno uro. Pojedla malico, se malo spočila, predvsem pa se nagledala tega razgleda.

Spust do Kalkomnan v naravnem rezervatu Måstadfjellet

Drugi razlog, zakaj sva šla na Værøy, pa so bili puffini (njorke oz. mormoni po slovensko). In te se da videti v naravnem rezervatu Måstadfjellet. V idealnem primeru bi se s Håena spustila dol, šla peš do vasice Måstad, od tam pa potem še enkrat strmo gor na goro Måhornet (439m). Tam se menda da videti ogromno teh ptic. Ampak za to nisva imela ne časa, ne energije.

Najbližja in najlažje dostopna točka je bil začetek naravnega rezervata, predel imenovan Kalkomnan. Do tja sva se spustila po zelo strmi in rahlo nestabilni poti, direktno dol s Håena. Pot je prepadna, izpostavljena podlaga pa nestabilna (trava, ki prerašča kamenje in nikoli ne veš, kdaj se bo kaj pod nogo premaknilo). Na določenih mestih so pripravljene verige – kot pomoč pri spustu. Te poti ne priporočava vsakemu. Premislite, če imate dovolj kondicije in hribovskih izkušenj za tole. Za sam spust sva potrebovala 1h in 15 minut, potem pa še 1h in 20 minut do Kalkomnana. Tu sva bila sicer že precej utrujena, tako da sva verjetno hodila počasneje kot sicer.

Prej sva videvala lepe peščene, lahko dostopne plaže. Pri Kalkomnanu pa se tak tip obale zaključi in kar naenkrat je bila pred nama stena, pečina. Logično, njorke imajo rade skalnata območja za svoja gnezda. Usedla sva se na konec poti in čakala, da prileti kakšna njorka. Bilo je veliko galebov, kormoranov in drugih morskih ptic, katerih imen niti ne veva. Samo njorke nobene …

In potem sem na hitro zagledala nekaj malo manjšega, črno-belega z oranžnim kljunom, ki je letelo proti skalam. Preden sem iz sebe spravila kakšen glas, da bi opozorila še Roka, se je ptič že skril nekam v skale. Čakala sva in čakala, Rok je s svojim tele-objektivom preiskoval pečine, da bi našel vsaj to eno njorko. In takrat sem jo spet zagledala! Tokrat je poletela nazaj proti morju. Lepo se je videlo to tipično obliko oranžnega kljuna, črno-belega telesca, hitrega zamahovanja s krili … lepa je bila! Žal pa tudi edina. V dveh urah potem nisva videla niti enega primerka več.

Po severni obali Værøya

Sledila je samo še obalna pot nazaj. Odločila sva se, da greva ob obali do plaže Nordlandshagen. Tam je tudi cesta, ki vodi iz Norland-a (naselja na severu) in od tam sva poskusila dobiti prevoz do pristanišča. In sva tudi ga. Če bi imela avto, bi se verjetno s Håena vrnila po isti poti dol do parkirišča in avto prepeljala naokoli do te plaže in potem od tu nadaljevala pot do Kalkomnana. Tako pa sva pač vse prepešačila, se malo bolj namučila, a vseeno noro uživala. Tako lepi pogledi, kot nama jih je ponudil Værøy, ne bodo šli kar v pozabo. Prekrasno je bilo in več kot vredno izleta.

Na poti nazaj pa sva s trajekta lahko opazovala še polnočno sonce. Prekrasno doživetje. Bila sva sicer utrujena in premražena, ampak za to se je pa izplačalo ostati buden na trajektu. Zaključim lahko samo: noro! Værøy je presegel vsa pričakovanja in ga res priporočava vsem popotnikom.