Poletni Krvavec: adrenalinski park in zelišča

2,5K

Kolikokrat pomislite na Krvavec poleti? Bolj redko, kajne? Tudi midva načeloma Krvavec povezujeva z zimo. Smučanje na Krvavcu, ki je nama najbližje smučišče, je skorajda vsakoletna stalnica. Ampak poleti, kaj pa bi človek poleti počel na Krvavcu? Rok je kot otrok pogosto hodil s svojimi starimi starši na Krvavec nabirat zelišča za čaje in letos je kar naprej ponavljal, da bi morala na Krvavec po “rožice” za čaj. Poleg tega pa sva ugotovila, da ponuja Krvavec številne adrenalinske aktivnosti in seveda lepe razglede, svež zrak in možnost za pohodništvo.

Poletni Krvavec: peš na Zvoh in spust go-karti

Krvavec sva obiskala ravno na praznični vikend (vikend po 15. avgustu), ko je tam že tradicionalno največ dogajanja. Tako sva bila zjutraj pred vstopom v gondolo deležna zajtrka (topel čaj in rogljički, njami!), potem pa tudi čez dan ni manjkalo hrane in glasbe na Krvavcu.

Peš na Zvoh

Ko sva prišla na zgornjo postajo gondole, je bilo čudovito vreme in razgledi na okoliške gore. Zato sva se odločila, da greva najprej na vrh Krvavca, to je na Zvoh – da izkoristiva lepo vreme in še lepše razglede, ki so se obetali z vrha.

Plečnikova kapelica na Krvavcu

Od zgornje postaje gondole sva šla najprej po cesti do Plaže, tam pa sva potem izvedela, da je menda kar tradicionalno na nedeljo po prazniku Marijinega vnebovzetja pri Plečnikovi kapelici maša. Kaj? Na Krvavcu je kapelica? In to Plečnikova? Prvič sva slišala za to, pa tolikokrat sva bila že na Krvavcu! Tako sva na poti na Zvoh naredila en manjši ovinek do te kapelice. Nahaja se blizu RTV oddajnika na Krvavcu, ampak je res majhna in bi jo tudi tokrat, če ne bi vedela, da jo iščeva, verjetno spregledala oz. zamenjala za kakšno žičničarsko kočo. Kapelica je Plečnikovo zgodnje delo iz leta 1929 in vredna hitrega postanka, ko boste naslednjič na Krvavcu.

Vrh Zvoha, 1971m

Ko sva videla kapelico, pa sva se podala proti vrhu Zvoha. Prva preiskušnja na tej poti so bile krave. Joj, s kravami res nimava sreče, povsod jih srečujeva. In čeprav je že več kot eno leto od najinega srečanja z bikom v Argentini, strah pred kravami (in biki) plahni zelo počasi. Vedno se kravam rada na daleč izogneva. Tukaj pa je šla pot direktno med skupino krav. Ljudje so hodili mimo, kot da ni nič … ja, potem greva pa tudi midva. Čisto trda sem bila, gledala sem v tla in samo hitro hodila, da bi bila čim prej mimo. Komaj sem si upala dihati. Ampak na srečo tele krave s Krvavca niso napadalne in sva srečno prišla mimo 🙂

Potem pa direktno proti Zvohu. Joj, kakšna strmina! Razmišljala sva ali je to črna ali rdeča smučarska proga? Gotovo je črna! Sopihala sva v klanec in se tolažila, da naju na vrhu čakajo lepi razgledi. Samo, da razgleda ni bilo! Ravno nad vrhom Zvoha so se ustavili oblaki in nas držali v megli. “Bova počakala, saj se bo razkadilo” sva si rekla. Po 1h sedenja na mirujoči sedežnici, srebanju čaja in klepetanju, se megla ni razkadila. Ok, torej z razgledom ne bo nič, sva se pa vsaj dobro premigala in nekaj zelišč sva tudi našla na vrhu Zvoha.

Za tiste, ki ne poznate Krvavca, naj povem, da je Zvoh najvišja točka smučišča Krvavec z višino 1971m. Od tam se ponuja čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe – če ni megle seveda 🙂

Spust z Go-Karti

Poletni Krvavec ponuja številne avanturistične podvige. Najbolj poznan je verjetno Bike Park, ki ima različne trase za spust s kolesi. Poleg spusta s kolesi pa je na Krvavcu še nekaj zanimivih možnosti za spust. To je spust s tubo (kolikor sva videla, bolj zadeva za otroke), spust s skiroji in spust z go-karti. Midva sva se odločila za slednjo varianto.

V izposojevalnici sva dobila vsak svoj go-kart ter čelado, potem pa se odpravila na sedežnico. Sledila je kratka vožnja s sedežnico nad go-kart progo. Tako sva si že iz zraka lahko pogledala, kje se bova peljala. Prvi spust je bil bolj previden. Vsaj zame. Previdno sem zavirala in še ugotavljala, kako se go-kart odziva v ovinkih in na zaviranje na samo eno ali pa obe zavori. Do konca prvega spusta sem bila ravno dovolj samozavestna, da je bil stavek “Greva še enkrat!” prva stvar, ki sem jo rekla, ko sem se ustavila spodaj. Sledil je še drugi in tretji spust in vsakič sva si upala malo več. No, Rok je itak šibal … pomojem sploh ni zaviral 😀 Jaz pa sem pri tretjem spustu zavirala malo manj in dobila že toliko hitrosti, da so se mi oči solzile. Res je hecen občutek, ko ti solze tečejo po licih in potem odletijo mimo ušes. Hitrost na višku! 🙂

Zaključek: poletni Krvavec: tople obleke in uživat!

Poleg tega, da sva se na Krvavcu malo premigala, sva tudi dobro jedla. Ker je bil to prazničen vikend, sva na Plaži dobila domač šmorn, po zaključku aktivnosti pa sva si vzela še čas za kosilo – da sva se malo pogrela s toplim čajem in juho. Namreč, ko se je pooblačilo, je postalo hladno, midva pa seveda v poletnih oblekah. Sploh nisva pomislila, da je Krvavec že na kar lepi nadmorski višini.

En čudovit dan je bil za nama. Malo hoje po hribih, malo nabiranja zelišč in malo adrenalina. Ravno prav za poletno nedeljo 🙂