Pravila primernega obnašanja na Japonskem (preberi, preden potuješ!)

359

Japonska kultura je precej drugačna od naše in tako so tudi pravila lepega, primernega obnašanja na Japonskem precej drugačna od naših. Včasih se nam zdijo čudna, nenavadna, a na Japonskem ima vse smisel, boste videli. Turistov je na Japonskem veliko, a redki so se vnaprej podučili o japonski kulturi in pravilih. Japonci pa so zelo olikani ljudje in tudi, če se mi, turisti tam obnašamo neprimerno, navadno nič ne rečejo. Samo malo grdo gledajo in si mislijo svoje – da smo turisti pač neolikani. In zato, da drugi ne boste izpadli tako neolikani, kot povprečen turist, sva tule napisala eno objavo in zbrala vsa pravila primernega obnašanja na Japonskem, ki sva jih midva zasledila oz. ki sva se jih midva poskušala držati. Skoraj gotovo pa ne bova zajela vseh, tako da lahko na koncu pokomentirate in dodate še kakšno stvar.

Pravila primernega obnašanja na Japonskem

• V javnosti se ne uživa hrane (ali pijače)

To je bilo prvo tako pravilo, ki sva ga prebrala in naju je presenetilo. Prebrala sva, da ni lepo jesti na javnem prevozu, ampak Japonci dejansko ne jedo nikjer v javnosti. Jedo v restavracijah ali pa doma. Seveda se strogost tega pravila razlikuje glede na del države, v mestih se ljudem bolj mudi in tudi vidiš koga, ki med hojo kaj poje, ampak v večini pa ne. Nama še danes ni jasno, kaj naredijo Japonci recimo s toplim pecivom, ki se ga da kupiti na ulici. V žep in pojedo doma? Ne vem, ampak vem pa, da smo okoli stojnice jedli le turisti, Japonci pa so vzeli kupljeno stvar in šli dalje. In ne, tudi po poti niso jedli.

Nama je to predstavljajo kar velik izziv – sploh v tistem delu potovanja, ko sva uporabljala javni prevoz. Sredi dneva sva bila recimo lačna. Normalno bi iz nahrbtnika potegnila kakšen prigrizek, se usedla na klopco v parku in ga pojedla. Ampak na Japonskem to ne gre. Že klopi za posedanje ni veliko, ljudi, ki bi jedli v javnosti pa sploh ne. Dostikrat sva potem kar malo na skrivaj kaj pojedla. Stopila za kakšen vogal, kjer nisva bila na vidnem mestu in tam hitro pojedla. Ko sva potovala z avtomobilom, je bilo lažje. Sva pojedla pač v avtu 🙂 Ali pa se zapeljala kam, kjer sva bila sama.

Omeniti velja, da se tudi med hojo naj ne bi jedlo. In prav tako ni primerno, da ješ ali piješ na javnem prevozu. Izjema so hitri vlaki šinhansen (shinkansen). Tam je dovoljeno jesti in tam jedo tudi Japonci.

• Smrkanje v javnosti je ok, brisanje nosu pa ne

Naslednja stvar, ki naju je presenetila. V javnosti si na Japonskem ni primerno brisati nosu. A veš tisto, ko se usekneš v robček? No, to ni sprejemljivo na Japonskem. Ko sva potovala po Japonski, je bila jesen, bilo je hladno in seveda ti začne teči iz nosu. Na enem vlaku sem potegnila iz žepa robček in si nežno obrisala nos. Saj ni nihče nič rekel, ampak nekako se mi je zdelo, da to ni bilo v redu. Potem sem odprla Google in so se moje bojazni potrdile. Ups!

Prebrala sem tudi, da smrkanje pa je sprejemljivo. Se pravi notri lahko vlečeš, ven pa ne smeš pihnit. In v naslednjih dneh, tednih sva tega dosti doživela. Na vlaku recimo je sedela oseba, ki je glasno smrkala celo pot. In je ni nihče grdo pogledal. Celo pot lahko pomeni tudi več ur smrkanja. Jao, kdo bi jih razumel te Japonce.

• Pravila na javnem prevozu: hrana, glasba, govorjenje, spanje, prtljaga

Javni prevozi na Japonskem imajo tudi tisoč in eno pravilo. To, da se ne vlakih, avtobusih, metrojih itd ne sme jesti in piti, smo že obdelali. Imajo tudi pravila glede glasbe – nobene glasne glasbe na javnem prevozu. Lahko imaš svoje slušalke in poslušaš glasbo. Ampak se ne sme slišat ven, izven slušalk. Lahko igraš igrice na telefonu (in to počne res veliko ljudi), ampak spet brez glasne glasbe. Če se pogovarjaš, se pogovarjaj potiho, ne da te cel vagon posluša. Saj je logično to, kajne?

In Japonci so res tihi na javnih prevozih. Toliko manj so tiha obvestila, ki jih vrtijo praktično ves čas na vlakih in so res noro glasna. Vsaj za najine pojme. A številne Japonce to ne moti. Veliko Japoncev namreč spi na javnem prevozu (in tudi glasno smrči). Prespijo vsa ta obvestila, vsa zaviranja in speljevanja in zraven prav non-šalantno kinkajo.

Če imaš kakšno prtljago, no, že samo nahrbtnik, ga daš predse. Ne zato, ker bi te skrbelo, da te bo kdo oropal, pač pa zato, da z njim ne butaš drugih ljudi okoli sebe.

• Vrste – na Japonskem se vedno postaviš v vrsto

Japonci so “mahnjeni” na postavljanje v vrsto. Za vsako stvar se postavijo v vrsto. Ampak to je v bistvu dobro. Ni drenjanja, prerivanja, vrivanja, stvari pač fukcionirajo. Dajmo pogledat, kje vse se Japonci postavijo v vrsto. No, na kratko: POVSOD. Ampak začnimo z javnim prevozom, ker sva ga največ uporabljala in so nama bile tam videne stvari najbolj fascinantne.

Že na peronu (na železniški postaji) so označena mesta, kjer naj bi ljudje čakali na vlak in kjer bodo potniki izstopili iz vlaka. Če čakaš na vlak, se torej postaviš na označen del v vrsto. Torej za osebo, ki že stoji tam. In potem se vedno počaka, da gredo vsi potniki najprej iz vlaka, šele na to se začne vkrcavanje. Saj v teoriji se to dela tudi pri nas. V praksi se pa takoj, ko prva oseba stopi iz vlaka, začnejo ljudje drenjati mimo izstopajočih na vlak. Vem, ker se vozim v službo z vlakom in vedno norim zaradi tega.

V vrsto se ljudje postavijo tudi na avtobusni postaji. Ne grejo vsi npr pod nadstrešek oz. ob znak za avtobus. Ne, postavijo se v vrsto, eden za drugega.

V vrsto se postavijo tudi za tekoče stopnice. In ta vrsta na kakšnih zelo prometnih postajah lahko postane zelo dolga. Načeloma se na Japonskem vedno hodi po levi strani (tako kot tudi vozijo po levi strani). To pomeni, da se na tekočih stopnicah postavijo na levo stran, po desni pa se “prehiteva”. Tudi, ko hodijo peš po stopnicah, se načeloma držijo leve. Pa na pločniku tudi – hodiš po levi. Izjema je Osaka (morda še kakšno mesto?), kjer pa hodijo po desni.

• Smeti – odnesi jih s seboj!

Smeti na Japonskem so tudi zanimiva in malo neprijetna zadeva. Za Japonce so stvari jasne in urejene. Za turiste malo manj.  Torej, pravilo je, da vsak poskrbi za svoje smeti in jih odnese domov. Zato po mestih, na javnih krajih ni kaj dosti košev za smeti. Res jih ni oz. so res zelo redki. Torej mišljeno je, da vse kar zgeneriraš odpadkov npr. na izletu, odneseš domov. Če si nastanjen v hotelu, vse smeti odneseš tja. Malo bolj neprijetno je, če potuješ z avtom in tudi spiš v avtu (kot sva midva), ker potem pa nimaš kam dat odpadkov. Npr. v javnih straniščih so številni znaki, ki ti sporočajo, da je recimo koš tam samo za papirnate brisačke in da je odlaganje kakršnih koli drugih odpadkov strogo prepovedano. Aja, pa Japonci tudi ločujejo svoje odpadke, ampak to je še najlažji del 😉

• Pogovor z Japonci

Kot sem že omenila, so Japonci zelo uvidevni in nekoliko sramežljivi ljudje. Vedeti je treba, da številni ne znajo angleško in za njih je nevljudno, če turisti pristopimo do njih in jih kar ogovorimo v angleščini. Pravilno bi bilo, da jih previdno pozdraviš (če znaš, v japonščini) in vprašaš, če znajo angleško. Šele potem vprašaš, kar te res zanima. Oz. če ne znajo angleško, uporabiš GoogleTranslate.

Japonci se pri pozdravu ali zahvali rahlo priklonijo. Se pravi, ko se poslavljaš ali pa se jim zahvališ (ponavadi je to itak v istem stavku), se še rahlo prikloniš. Bolj kot gesta, ni se treba do tal sklanjat 😀

• Pravila v japonski hiši/stanovanju

Na Japonskem se pred vstopom v stanovanje, hišo, pa tudi muzeje vedno sezuješ! Navadno je to jasno označeno. Na javnih mestih z znaki, v hišah/stanovanjih pa imajo navadno eno zelo očitno stopnico, ki ločuje do kje greš lahko s čevlji in od kod naprej samo v copatih oz. nogavicah. Pogosto boste videli pred kopalnico oz. straniščem še ene copate. To so posebni copati za kopalnico oz. stranišče. Obuješ si jih pred vstopom v sanitarne prostore. Ideja je, da umazanija iz kopalnice, ki bi se prijela copatov, ostane tam in se ne raznaša po celem stanovanju.

Številne japonske hiše oz. stanovanja imajo po tleh tatami – to so tla iz riževe slame, ki naj bi bila topla. No, je toplejše kot recimo keramika, ni pa to učinek preproge ali talnega gretja. Kakorkoli, ker gre za naraven material, velja, da se na tatamiju nikoli ne jé in se po tatamiju hodi le v nogavicah.

Tradicionalna japonska nastanitev vključuje tla iz tatamija, čez pa blazino (futon), na kateri se potem spi. Preden greš spat na ta blazino, se moraš stuširat. Znajo biti zelo užaljeni, če tega ne storiš. Prav tako velja, da se moraš stuširati tudi pred vstopom v onsen (naravne tople vrelce) ali pa samo preden greš v kopalno kad v kopalnici. Japonska kopalnica je navadno taka, da je cela kopalnica tuš kabina. Tuširaš se torej na “tleh” kopalnice in ne v kopalni kadi, ki je poleg. V kad greš potem čist in se tam še okopaš – če želiš, seveda.

• Pravila v onsenih (japonskih toplih vrelcih)

Onsen je beseda za bazen s toplo (geotermalno) vodo. In okoli onsenov je tudi ogromno pravil. Načeloma so onseni javni in privatni. Če najameš svoj privatni onsen, lahko tam počneš praktično kar hočeš, saj te nihče ne gleda. Zato sva midva za svojo prvo izkušnjo izbrala privatni onsen, šele potem sva šla v javnega. Javni onseni se navadno delijo na ženski in moški del, torej ni mešanih bazenov (razen kakšna izjema). In še glavna stvar, zakaj je onsen lahko malo zastrašujoča izkušnja: tam se kopaš nag! Brez vsega! Skupaj s popolnimi neznanci. Ja, za nas zna bit to kar neprijetno. Ampak gremo po vrsti, da vam razloživa najino razumevanje pravil v onsenih.

Najprej greš v garderobo (ki je seveda ločena po spolih). Ob vstopu v garderobo te pričaka tista stopnička, ki nakazuje, do kje greš lahko s čevlji. Torej prva stvar je, da si sezuješ čevlje. Potem greš do neke omarice (kot v naših toplicah), kamor zložiš svoje stvari. Navadno nimajo kakšnih garderob, tako da se slečeš kar tam pred omarico. Ob vstopu v onsen dobiš dve brisači, eno večjo in eno manjšo. Večjo pustiš kar v omarici, manjšo pa vzameš s seboj. Najprej greš pod tuš. Namreč, preden vstopiš v sam onsen, v bazen, se moraš nujno umiti. Navadno je v onsenu ena dolga stena, ob njej so tuši in male pručke. Mišljeno je, da se usedeš na tisto pručko in se sedoč na njej umiješ. To pomeni konkretno umivanje z milom. Pomembno je, da se dobro zdrgneš (tudi po tistih bolj intimnih delih) in greš potem v onsen res čist. Pri tem umivanju moraš biti pozoren, da ne škropiš naokoli.

Ko si čist, se s tisto manjšo brisačko malo otreš in greš lahko v bazen. V bazenu velja pravilo, da las ne namakaš v vodo, prav tako se tudi ta mala brisačka ne sme dotakniti vode (ker se je prej dotikala tebe, torej ni čista). Japonci si dajo to malo brisačko kar na glavo.

Ko zaključiš z namakanjem v onsenu se spet malo otreš s tisto tamalo brisačko, da ne kaplja od tebe. Potem greš lahko v garderobo po večjo brisačo in nazaj pod tuš, kjer se splahneš. Menda ni priporočljivo miljenje po namakanju v onsenu, saj s tem odstraniš zdravilne mineralne snovi iz vode v onsenu. Po tem tuširanju se lahko obrišeš z veliko brisačo in greš nazaj v garderobo, kjer se oblečeš.

Tatoo-ji so na Japonskem načeloma povezani s tolpami, zato velja neko splošno pravilo, da v onsen ne smeš, če imaš tatoo. Nekateri onseni so se glede tega že modernizirali in turistom s tatooji dovolijo vstop, spet drugi pa jih prepovedujejo. Če imaš kakšen manjši tatoo, ga lahko preprosto prekriješ z obližem. Tako sem storila jaz. En vodoodporen obliž in sem bila primerna za v onsen. Sicer ne vem, če bi moja deteljica na gležnju res komu pomenila, da sem pripadnica kakšne tolpe, ampak vseeno. Če imajo taka pravila, jih pač spoštujem.

Aja pa še eno splošno pravilo. V onsenih so vsi nagi, a se vsak briga zase. Torej neko buljenje v druge odpade. Prav tako ni dovoljeno glasno govorjenje in uživanje pijače ali hrane v onsenu.

Pravil lepega obnašanja je na Japonskem veliko in gotovo sva še kaj izpustila. Tu sva naštela stvari, s katerimi sva se midva srečala. Upava, da vas malo pripravijo na potovanje po Japonski 🙂