Gotovo ste že videli kakšno fotografijo ali pa posnetek z Japonske, kjer srne jedo ljudem iz rok. Ja, to je na Japonskem kar normalno. V večih mestnih parkih po Japonski so živali zelo prijazne, skorajda udomačene. Nara je mestece, ki se nahaja približno 1h z vlakom iz Kjota oz. Osake in je znano prav po srnah. Ok, pa tudi zelo lep budistični tempelj imajo. Ampak midva sva šla tja zaradi srn.
Srne v Nari
Nara – mesto srn na Japonskem
Kako do Nare?
Kot rečeno, se Nara nahaja južno od Kjota oz. vzhodno od Osake. Midva sva šla v Naro kot vmesni postanek na poti iz Kjota v Osako. Torej, iz Kjota je Nara oddaljena približno 50km (cca 1h vožnje z vlakom). Iz Nare do Osake pa je le malo več kot 30km, z vlakom pa je tudi malo manj kot 1h vožnje.
Japonski vlaki so res hitri
Glavna postaja v Nari ima možnost shrambe prtljage, kar je idealno, če si jo prideš pogledat tako kot midva – spotoma. Čeprav midva sva bila trmasta (ali pa škrta) in sva rajši nahrbtnika nosila s seboj po celi Nari.
Kje v Nari so srne in kako se obnašati okoli njih?
V Nari naj bi živelo preko 1200 srn, večina se jih nahaja v parku Nara (Nara park), videti pa se jih da tudi po mestu in okoli templjev. Za naju so bile srne glavna atrakcija Nare. Ker, videti srne, jelene in “bambije” tako na blizu, ko se te sploh ne bojijo. Pač, to je res nekaj posebnega! Saj prav božat se navadno ne pustijo, ampak plahe pa te živali tudi niso. V okolici parka se da kupiti krekerje za srne in s tem jih lahko potem hraniš.
“A maš kreker zame?”
Vse skupaj je potekalo približno takole. Najprej je Rok kupil paket krekerjev in en precej velik jelen je bil takoj pri njemu. Med tem, ko je Rok odvijal paketek krekerjev, ga je jelen niti ne tako nežno butal z glavo :). Potem mu je Rok pokazal kreker, jelen se je priklonil (poklonijo se z glavo, kot da bi zelo prikimali) in Rok mu je dal kreker. Seveda je jelen takoj želel še enega, ampak Rok je krekerje pospravil in jelenu pokazal obe dlani, prazni. Jelen je razumel in šel dalje.
Jelen brez rogov
In tako se je potem dogajalo cel dopoldan. Nekatere srne so naju lovile, ko so videle, da imava krekerje, spet druge so mirno ležale v parku in sva do njih pristopila midva. Vedno vljudno oz. previdno, nič agresivno. Vseeno so to divje živali. Načeloma nisva pristaša hranjena divjih živali. Ampak tu se srnam daje res samo te posebne krekerje, ki naj bi bili zdravi oz. primerni za njihovo prebavo. Srne pa živijo v Nari že stoletja, torej niso prišle sem le zaradi hrane. Zato se nama je zdelo vse skupaj sprejemljivo. In predvsem zabavno.
Srne pred vhodom v tempelj Todai-ji
Kaj si pogledati v Nari poleg srn?
Nara je bila nekaj časa prestolnica Japonske. To je bilo tik preden so glavno mesto preselili v Kyoto, pa tudi časovno Nara ni bila dolgo glavno mesto – le okoli 80 let. Zato nima toliko templjev in palač kot Kyoto. Ampak nekaj jih pa ima, no. In en tempelj je res vreden obiska. Potem pa je v Nari še ena res posebna zadeva: izdelovalci mochi-ja. Povem več v nadaljevanju.
Todai-ji (Todai-dži) tempelj
Todai-dži oz. Todai-ji je budistični tempelj v Nari, ki velja za največjo leseno zgradbo na svetu, v njej pa stoji bakreni Buda, ki je tudi med večjimi bakrenimi kipi na svetu. In to še ni vse! Današnja velikost templja sploh ni tako zelo velika. Nekoč, pred požarom v 18. stoletju, naj bi bil tempelj še približno za eno tretjino večji od današnjega. Bronasti Buda pa vsebuje preko 400kg brona ter 130kg zlata. V višino pa meri 16m (to je toliko kot ena precej velika stanovanjska hiša, npr. 3 -nadstropna stavba!). Pač vse skupaj je res ogromno in vsekakor vredno obiska.
Budistični tempelj Todai-ji
Ko zanimivost povem še to, da je zadaj za tem ogromnim kipom Bude en steber, ki ima spodaj luknjo. Legenda pravi, da je ta luknja v stebru tako velika kot Budine nosnice. In če se zbašeš skozi tisto luknjo, ti je razsvetljenje zagotovljeno. Ko sva bila midva tam, je tempelj obiskala velika skupina otrok, ki so se vsi poskušali zriniti skozi luknjo. Poleg tega pa so imeli še fotografa, ki je njihovo početje dokumentiral. Zato se midva potem nisva rinila zraven, čeprav vam povem, da luknja ni tako zelo majhna in bi se verjetno tudi sama zrinila skozi.
Primerjava velikosti Katarina in Buda v ozadju.
Nakatanidou Mochi Shop
Ok, tole je pa druga stvar, zaradi katere morate v Naro. Mochi (moči) je japonska slaščica iz riža, v sredini pa ima najpogosteje polnilo iz sladke fižolove mase. V Nari je “mochi-shop”, torej trgovinica, kjer izdelujejo in prodajajo mochi. Imenuje se Nakatanidou in se nahaja na glavni cesti, ki vodi od železniške postaje proti Nara park (tam, kjer so srne). Ne moreš zgrešit. In ne smeš zgrešit. Ne samo, da je mochi tam noro dober, ampak tam lahko tudi vidiš, kako pripravljajo maso za mochi. Riževa masa je načeloma zelo lepljiva in, da postane primerna za pripravo močija, jo je treba zelo močno zgnesti. Lahko bi rekli, da jo je treba pretepsti. Dobesedno. Maso, ki je zelene barve (zaradi dodatka pelina), dajo v lesen malo vdolbljen podstavek, potem pa japonski orjaki primejo v roke ogromna kladiva in kar se da hitro in močno udarjajo po tej masi. Dokler ne postane raztegljiva in primerna za oblikovanje močijev. Spodaj je posnetek iz YouTuba, kjer se vidi, kaj počnejo.
Tole pretepanje mase se odvija na vsake pol ure. Res se splača malo počakati, ker to je fenomenalno. Navadno je kar precej gneče okoli te prodajalnice, tako da ni najlažje videti, kaj se notri dogaja. Jaz, ki sem bolj majhna recimo, prvič nisem nič videla. Sva prišla potem še enkrat, ker sem to res morala videti, no :). Pa potem sva seveda kupila cel paket močijev, še za na pot.
Koliko časa v Nari?
Midva sva v Nari preživela približno polovico dneva. Pogledala sva si te tri zgoraj omenjene stvari. Seveda, če želiš raziskovati bolj podrobno oz. bolj počasi, si vzemi cel dan. Nara je lepa, a je tudi precej obljudena. Veliko ljudi pride z vlakom iz Kjota za en dan, zato so zgodnje jutranje in večerne ure bolj umirjene. Midva sva šla na prvi vlak iz Kjota in zjutraj skorajda sama hodila po Nari.
