Se sprašujete, če ste prav prebrali naslov? Džungla v Nepalu? A niso v Nepalu visoke gore in ledeniki? Ja, so. Ampak na severu Nepala. Na jugu Nepala pa je že ravnina, nižina in subtropsko podnebje. Tam blizu meje z Indijo je že prava džungla in tam se da v naravnem okolju videti tigra (če imaš srečo), azijskega slona, azijskega nosoroga (z enim rogom) in še marsikatero drugo žival. Če naju kaj poznate, potem veste, da sva ljubitelja živali in nama odločitev za obisk Chitwana ni bila težka.
Azijski slon
Nacionalni park Chitwan
Kje se nahaja park Chitwan?
Chitwan je ogromen nacionalni park v Nepalu (pokriva površino 952 km2). Izhodišče za obisk tega parka je mestece Sauraha, ki je od Katmanduja oddaljeno 160km na JZ, od Pokhare pa 140km JV. Leži v t.i. Terai predelu Nepala, v bližini meje z Indijo.
Kaj se da početi v parku Chitwan?
V park Chitwan večina ljudi pride zato, da bi videla divje živali. Nepal je znan po tem, da so v zadnjih desetletjih popolnoma izkoreninili divje lovce in tako se prej ogrožene živalske vrste spet množijo. Načeloma se večina obiskovalcev odpravi na t.i. walking safari (peš safari), jeep safari ali pa kanu safari. Midva sva šla na peš safari in jeep safari in v nadaljevanju bom predstavila najino izkušnjo obeh. Poleg tega pa sva imela tudi z najinega balkona zelo lep razgled na reko in živali, ki so prihajale pit.
Pogled na nosoroga v reki – kar iz najinega balkona
Walking safari (peš safari) v Chitwan national park
Na letalu do Nepala sva spoznala dva popotnika s Češke, ki sta potovala ravno v obratni smeri kot midva. Torej najprej v Chitwan in potem na treking. Izmenjali smo si kontakte in se dogovorili, da si izmenjamo nasvete. In Čeha sta bila nad Chitwanom noro navdušena! Če sva na začetku potovanja po Nepalu še malo “cincala”, ali bi v Chitwan sploh šla, sva bila potem prepričana, da je to direkt za naju. Čeha sta povedala, da je bil walking safari divji boj s pijavkami, ampak so videli tudi ogromno živali in da je bilo to nekaj najboljšega. Prodano! 🙂
Safari v Nepalu obljublja številne živali: srnjad, tigre, slone, medvede in nosoroge
Priprave na walking safari
Ko sva prišla v Sauraho v hotel, sva se tam takoj dogovorila za walking safari za naslednji dan. Vodič naju je opozoril na pijavke in povedal, da naj imava dolge rokave, dolge hlače, zaprte čevlje in da bo vroče. Rokov bratranec, ki je v Nepal potoval avgusta, naju je že prej pripravil na boj s pijavkami: “Imejta s seboj sol in si jo posujta po čevljih ter hlačah. Ali pa sol raztopita v vodi in si s slano vodo polijta čevlje. Tako se pijavke ne morejo prijeti vajinih oblek.” Obula sva si visoke pohodniške čevlje, čez potegnila hlačnice pohodniških hlač, še čez pa s tanjšo vrvico močno zavezala. Tako sva mislila, da bova pijavkam preprečila dostop od spodaj, da bi nama zlezle pod hlačnice. Zgoraj sva se oblekla v majico z dolgimi rokavi in si jo zatlačila za hlače – tako kot včasih, ko smo bili majhni.
Pripravljena na boj s pijavkami – hlače čez gojzerje, čez pa z vrvico zavezano, da pijavke ne bi prišle pod hlačnice
Mislila sva, da sva pripravljena na soočenje s pijavkami, ampak kar sva doživela naslednji dan, je preseglo vse meje normalnega. Toliko pijavk, ki so lezle povsod! Ampak, pridemo še do tja!
Zaradi varnosti gresta na walking safari vedno dva vodiča. Eden hodi spredaj, drugi zadaj. Poučili so naju tudi, kaj narediti v primeru, da srečamo nosoroga, tigra, slona, medveda … Za vsako žival je priporočljivo drugačno bežanje in reševanje svojega življenja! Recimo tigru ne smeš pokazat hrbta, pred medvedom ne smeš splezat na drevo, pred nosorogom pa lahko! Poskusi si zapomniti, če si moreš!
Nosoroga se kopata v reki Rapti
Z drevakom preko deroče reke
Nacionalni park Chitwan se začne z reko Rapti, ki je tu že precej široka in ima precej močan tok. Čez ni mostu, pač pa je treba s čolnom. Menda z na roke izdolbenim drevakom. Zadeva je bila precej ozka in že samo prečenje reke je bilo adrenalinsko, saj nas je par metrov od obale zagrabil tok in nas začel nositi s seboj. Ampak vodič je dejal, da je to normalno. Da bi nas malo zamotil, nam je takoj pokazal krokodila v bližini. Šlo je za primerek gangeškega krokodila (gharial crocodile). Ti krokodili veljajo za najdaljše krokodile na svetu, znani pa so po svojem dolgem in ozkem gobcu. Načeloma lovijo ribe, ampak znajo se pa spraviti tudi na človeka. “Naš” krokodil se je mirno sončil na bregu in ga mi v našem drevaku nismo zanimali.
Krokodil, ki smo ga videli ob prečkanju reke z drevakom
PIJAVKE!!!
Ko smo prišli na drugo stran reke, v nacionalni park, se je naš sprehod zares začel. En vodič je hodil prvi, midva in še dve Angležinji za njim, zadnji pa drugi vodič. Sprva smo hodili po široki gozdni poti, kjer se trave ob robu poti nismo dotikali. “Ok, takole se bo pa dalo izogniti pijavkam,” sem si mislila. Pot se je počasi zožala, a jaz sem hodila ekstra previdno, da se s hlačnicami nisem dotaknila kakšne trave, na kateri bi bila lahko pijavka. Ampak potem se je pot zožala na … nič! Vodič spredaj je s palico mahal po “slonji travi” (elephant grass, to je vsaka trava, ki je višja od 3m in te je v tem delu Nepala ogromno!) in nam tako delal pot. Seveda ne-dotikanje trave ni bilo več mogoče in hitro sem imela eno pijavko na hlačah. Mala grda rjava stvar, ki se zvija in išče pot do moje kože. Ko sem jo zagledala, sem zavreščala kot največja trapa, se začela vrteti okoli svoje osi in mahala z rokami. Vodič je pijavko prijel in odstranil s hlač. Nič dramatičnega, pravzaprav. Dokler ne pride v stik s kožo, te itak ne more ugriznit. A vseeno, ogabno! Hlače in čevlje sva si polila s tisto solno raztopino. Ne vem, koliko je pomagalo, malo verjetno je, vseeno pa se v naslednjih urah pijavkam nismo uspeli izogniti.
Sprednji vodič nam je sekal pot skozi nepalsko džunglo
Sledile so 3h take hoje po džungli, trava visoka 3m, vlažna, pijavke pa so sedele praktično na vsaki bilki in samo čakale, da se nas primejo. 3h ure hoje po vročini in sopari, 3h potenja in 3h agonije, otepanja, frcanja pijavk s sebe in upanja, da me nobena ne ugrizne. Eni je uspelo prilezti kar visoko. Našla sem jo na hlačah tik pod pasom. Ko sem jo panično začela frcati s sebe, je poletela na majico, potem sem začela umikati majico in samo za trenutek je pijavka pristala tudi na mojem trebuhu, na koži. Takoj me je ugriznila. Ni bilo sicer hudega, še krvaveti nisem začela, mi je pa ostala modrica.
Po treh urah smo imeli pavzo na nekem opazovalnem stolpu. Še dobro. Ker smo bili vsi čisto na koncu z močmi. Tako od vročine in sopare, kot tudi zaradi nervoze, povezane s pijavkami. Rok je potegnil svojo majico izza hlač in ven je poletela ogabno velika in debela pijavka, Roku pa se je ulila kri iz točke na boku. Očitno mu je pijavka zlezla za hlače in se lepo “napajala” z njegovo krvjo kar nekaj časa – vsaj glede na njeno velikost. Pijavke ob ugrizu spustijo v telo antikoagulant – da se kri ne strjuje. Zato potem tudi rana toliko bolj krvavi.
Pijavkin “poljubček” kar konkretno krvavi
Popoldan se je vlaga v džungli posušila in pijavke so se umaknile. Aleluja! Vsaj malo miru smo imeli. Ampak so se pa druge stvari dogajale. Beri dalje 😉
V iskanju tigra
Največja želja verjetno vsakega obiskovalca Chitwana je videti tigra. Tudi midva nisva bila izjemi. Slona sva že videla, nosoroga tudi, ampak tigra … tigra pa še ne! Torej, dajmo upat, da vidimo tigra. Razmere v septembru niso ravno idealne, saj je trava izredno visoka in se živali zelo dobro skrijejo v njej. Ampak midva sva optimista. Tako smo hodili po tisti džungli, po blatu in se borili s pijavkami, ko nas sprednji vodič ustavil. “Voham tigrov urin,” je povedal. Videli smo pomečkano travo. “Tule je tiger poskusil zakopat svoj wc,” je razložil vodič. Hodili smo dalje in v blatu opazili več zelo svežih odtisov tigrovih tac. Še malo naprej smo našli pomendrano travo v obliki kroga. “Tule je tiger počival – zvil se je v klopčič.” Kar predstavljala sem si tigra, ki se kot najina mačka Liza zvije v klopčič in zaspi. Samo, precej velik klopčič je moral to biti. Še malo naprej smo slišali “cap, cap” – kot da bi nekaj hodilo po plitki vodi. Vodič je obstal kot pribit. Čisto tiho smo stali in bulili v visoko travo pred nami. Za njo pa se je več kot očitno sprehajal tiger …
Čisto svež odtis tigrove tace v blatu
Spet drugič smo hodili po parku – bilo je že popoldan, trava je bila nekoliko nižja, pijavk ni bilo več in bilo smo malo bolj sproščeni. In kar naenkrat je v travi pred nami nekaj zarenčalo. Spet je vodič obstal čisto pri miru, potem pa nam signaliziral, da naj se ritensko umaknemo nazaj. Ko smo bili na varni razdalji, je vodič (in Rok takoj za njim) splezal na bližnje drevo ter z daljnogledom preiskoval tisto travo.
Po nekaj časa je obupal in odpravili smo se dalje. Tisti travi, v kateri je prej renčal tiger, smo se malo ognili in nadaljevali pot, saj je vodič v daljavi zagledal nosoroga. In glej ga zlomka, očitno smo se spet približali tigru, saj se spet v travi nedaleč od nas nekaj zarenčalo! Naredili smo še en večji krog in pohiteli proti nosorogu.
Konec koncev tigra torej nismo videli, smo mu bili pa kar nekajkrat zelo blizu.
“Elephant grass” – slonja trava. V Nepalu vsej travi, ki je višja od 3m, rečejo slonja trava
Nosorogi in jelenjad
Tekom našega walking safarija smo videli tudi kar nekaj jelenjadi ter par nosorogov. Azijski nosorogi se od afriških razlikujejo po tem, da imajo samo en rog in so zato kar malo hecni, neproporcionalni 🙂 Enega smo videli, ko se je namakal v reki, drugega pa na ravnini. Takrat se nas je nabralo več skupin skupaj – bi rekla, da nas je bilo okoli 10 ljudi. Nosorog nas je opazil in s sprednjo taco gugal naprej-nazaj. Delovalo je, kot da se odloča, ali bo šel naprej, po svoje, ali se obrne proti nam in napade? Vodiči so bili vsi zelo pozorni, mi pa smo pogledovali od nosoroga (in ga hitro fotografirali) pa do vodičev za morebiten znak za beg. Na srečo se je nosorog odločil, da nas je verjetno preveč in je bolje, da on odkoraka dalje. Uf!
Ena luštna srnica, ki smo jo videli tekom našega walking safarija
Zaključek o walking safariju
Walking safari je bil divji! In vsekakor to ni za vsakega. Bilo je grozno vroče in grozno soparno. Tako prepotena že dolgo (če sploh kdaj) nisem bila. Milijoni pijavk, žejni naše krvi, ki so čakale praktično na vsaki travnati bilki, potem pa še renčanje tigrov in skorajšnji napad nosoroga. Ne, tole ni za prestrašene ljudi. Tudi za naju je bilo tako – na meji. Sedaj, ko gledam nazaj, so pijavke dobra zgodba, ostalo pa super doživetje. Takrat pa sva kar konkretno trpela. Cena walking safarija je bila: 4500 rupij na osebo, doplača pa se še 2000 rupij za vstopnino v nacionalni park.
Sončni zahod z najinega balkona.
Jeep safari
Naslednji dan sva se odločila za jeep safari. In ne morete si predstavljati, kakšno olajšanje je bilo to po tistem napornem Walking Safariju. Jeep safari traja približno 2h, štart pa je zjutraj ali pa popoldan. Voziš se natrpan na doma narejenem safari jeepu, ampak se vsaj voziš! Ni treba hodit, pijavke te ne lovijo in z nekoliko višje perspektive si lahko ogledaš park in živali. Midva sva v tem zelo uživala. Videla sva ogromno živali, sicer spet nobenega tigra, smo pa videli res veliko nosorogov, še več jelenjadi ter krokodilov.
Sem se tako razpisala pri walking safariju, da tu nimam kaj dosti dodati 😉 Cena jeep safarija je bila: 2000 rupij na osebo.
Elephant safari – jezdenje slonov
V Chitwanu ponujajo tudi safari na slonjem hrbtu. Menda je to najboljši način, saj sediš res visoko, hkrati pa slonov vonj prikrije človeškega in tako se živali ne umaknejo pred njim. Ampak ker s sloni v ujetništvu ne ravnajo lepo in ker ne želiva podpirati takih stvari, se za to nisva odločila.
Jezdec na slonu – nacionalni park Chitwan
Kanu safari
Možnost je tudi 2h plovba s kanujem po reki Rapti. Tam se da videti predvsem veliko krokodilov. Midva sva krokodile videla že tekom walking safarija ter jeep safarija, zato sva potem kanu safari odpovedala.
Z drevakom čez reko Rapti
Slonji hlev v Saurahi
V vodiču sva prebrala, da se lahko v kraju Sauraha, kjer sva bila nastanjena, sprehodiš do državnih slonjih hlevov in si tam ogledaš slone. Zraven je še pisalo, da so menda državni sloni v veliko boljšem stanju kot privatni in odločila sva se, da si greva to pogledat. Ampak, kar sva videla, nama je zlomilo srce. Sloni, velike, ponosne, močne živali so bili tam priklenjeni s čisto kratko, a debelo verigo. Tako, da se niti prestopiti niso mogli! Bilo je grozljivo! Čeprav je ta ogled brezplačen, vam tega ne priporočam.
Srce parajoč pogled na priklenjenega slona
Nasveti za obisk parka Chitwan
Za konec pa delim še nekaj nasvetov za tiste, ki se boste odpravili v park Chitwan:
- Obstaja direkten avtobus iz Katmanduja in iz Pokhare do Saurahe. Vožnja traja okoli 6h, kar pomeni, da ti gre praktično cel dan
- Najboljši čas za obisk je februarja in marca, ko ni več visoke trave, ni še prevroče in ni monsuna. Poletni meseci so monsunski, takrat je grozno vroče in grozno soparno!
- Rezervirajte si nastanitev blizu reke. Midva sva iz najinega balkona lahko opazovala številne živali, ki so prišle pit ob reko (recimo jelenjad), krokodile pa tudi nosoroge, ki so se prišli namakat, ter vprežene slone, ki so z jezdecem na hrbtu prečkali deročo reko
Najin balkon in razgled na nacionalni park Chitwan
- Obvezno imejte s seboj daljnogled
- Močna krema za sončenje in močan repelent za komarje sta tudi obvezna
- Proti pijavkam se zaščitiš s prekrivnimi oblačili, ki jih tesno zabašeš eno v drugo. Punce, pajkice so no-go, ker ti zlezejo pod pajkice/nogavice. Pa prelij, stuširaj (hechec) se s slano vodo. Prisesano pijavko odstraniš tako, da nanjo posuješ ščepec soli. Potem pa na rano močno pritisni kakšen robček in drži vsaj 10 minut
