Opazovanje živali na potovanjih – primeri dobrih in slabih praks

290

Verjetno si vsakdo želi videti kakšno eksotično žival tekom potovanja. Midva sva gotovo med tistimi, ki potujejo tudi zaradi živali. A ni super, da greš v Avstralijo in vidiš kenguruja in koalo. Ali pa recimo papige, opice, kače v Amazonskem pragozdu. Pa kite in delfine v morju. Nama je to ena glavnih atrakcij na potovanjih. A žal turizem ni vedno nedolžen – še posebej, ko gre za živali. Po svetu obstaja ogromno “atrakcij”, ki temeljijo na izkoriščanju živali za zabavo turistov, pri čemer so resnične razmere pogosto skrite za lepimi fotografijami in zavajajočimi opisi. Zato sva se odločila napisati tale prispevek, kjer bova izpostavila nekaj slabih izkušenj, katerim se je vredno izogniti in nekaj dobrih primerov, kako lahko vidiš žival v naravnem okolju brez trpinčenja.

Opazovanje živali na potovanjih

Seveda si vsak želi videti kakšno zanimivo žival tekom potovanja. Ampak vedeti je tudi treba, da so živali pač divje in da hodijo naokoli po svojih občutkih. Kar pomeni, da srečanje z njimi v naravi ni vedno garantirano. In ravno zaradi tega imamo po svetu živalske vrtove, zavetišča za živali in podobno, kjer je praktično zagotovljeno, da boš žival videl. Ampak, ali to res šteje? Ali je to res enako? Nama gotovo ni. Če vidiva žival v ogradi, po možnosti priklenjeno je to čisto nekaj drugega, kot pa da jo naključno srečaš na kakšnem trekingu. Veselje je bistveno večje in nimaš slabe vesti, da si ogleduješ žival, ki itak nima kam it. Seveda pa moraš imeti malo sreče, da jo vidiš. Zato je pametno že prej prilagoditi pričakovanja. Če želiš etičen ogled živali, potem navadno le-ta ni zagotovljen.

Slabe prakse – čemu se izogniti

1.) Fotografiranje z divjimi živalmi

Ena najbolj znanih in razširjenih praks je fotografiranje s tigri v Aziji (Tajska). Na prvi pogled se zdi, da so tigri mirni in vajeni ljudi, v resnici pa so pogosto omamljeni ali fizično zlomljeni, da ne predstavljajo nevarnosti. Saj je logično. Tiger je divja žival, ki se jo načeloma ljudje precej bojijo. Kako bi potem tak tiger mirno sedel in se fotografiral? Pa niso samo tigri tarča takih fotografij, tudi levi in še kakšne druge živali. Sledilka na Instagramu nama je napisala, da so podobno zadrogirani tudi varani na otoku Komodo v Indoneziji. Ali pa kakšni levi, gepardi v raznih zavetiščih v Afriki.

Trpljenje živali ni vredno tvoje fotografije. Z njo samo dokazuješ, da ti ni mar za žival.

Enega primera se res dobro spomnim: v Tuniziji smo bili v puščavi, ne spomnim se več točno kje … in je do nas prišel nek domačin, ki je imel puščavsko lisičko v rokah, z verigo okoli vratu. Ponujal nam je, če bi se želeli fotografirat z njo. Meni se je srce lomilo, ko sem to videla. Uboga žival! Ujetnica in zelo očitno se z njo ne ravna najlepše. V tistem trenutku nisva mogla narediti kaj dosti za to lisičko. Možaku sva povedala, da je to kruto in da naj se čim prej spoka stran.

2.) Jahanje slonov, kamel, osličkov

Podobno problematično je jahanje slonov v državah, kot sta Tajska in Indija. Sloni niso fizično prilagojeni nošenju ljudi – njihova hrbtenica in sklepi zaradi tega močno trpijo. Pa seveda, preden postanejo “ubogljivi”, so pogosto izpostavljeni krutemu treningu.

V Evropi je tak primer jahanje osličkov na Santoriniju, kjer te relativno majhne živali vsak dan prenašajo težke turiste po strmih kamnitih potkah in stopnicah, pogosto brez dovolj vode, sence ali počitka.

Tudi jahanje kamel zna biti problematično. Načeloma so kamele prilagojene za jahanje in prenašanje tovorov. Tu gre bolj za vprašanje, kako skrbijo za njih, kadar turistov ni v bližini. Midva sva jahala kamele v Maroku in še enkrat v Tuniziji. V Maroku sva bila najbolj sveža popotnika in nisva opazila, da bi bile kamele slabo tretirane (morda tudi niso bile). V Tuniziji nama je bilo to veliko bolj neprijetno, ampak sva bila v skupini in je bil to del programa, tako da sva nekako popustila.

3.) Plavanje z delfini, kiti itd

Ali ne bi bilo čudovito plavati s kiti in doživeti njihovo velikost od blizu? Ali pa plavati, obdan z jato delfinov, ki nagajivo skače iz vode? Zveni sanjsko, kajne? Ampak, da to dosežeš, je pa v naravi precej težko. Zato pogosto pride do slabih praks tudi v primeru vodnih živali. Kot že omenjeno, plavanje z delfini pogosto pomeni pravi pregon jate delfinov z motornimi čolni. Ko recimo vodič/voznik čolna opazi delfine, se požene za njimi, delfini pa navadno preplašeno odplavajo stran. Če je čolnov več, jih lahko malo omejijo, da se delfini ustavijo, turisti pa skočijo med njih in “plavajo z delfini”. Ne samo, da je to stresno za delfine, propelerji motorjev jih lahko poškodujejo, hkrati pa se zaradi tega pregona lahko spremeni obnašanje delfinov. Recimo na Mavriciju so bili nekoč delfini vsako jutro v določenem zalivu. Sedaj pa jih skorajda ni več, saj so se umaknili zaradi motornih čolnov.

Problematično je tudi hranjenje živali. Recimo na Filipinih lahko vidiš kitovce in greš lahko tudi plavat z njimi. Ampak to zato, ker jih vsako jutro tam hranijo in so se živali tega navadile. To spremeni njihovo obnašanje in nekako niso več divje živali, ne iščejo si več svoje hrane, ampak se zanašajo na hranjene. Malo boljši primer je recimo ogled morskih psov v Južni Afriki. Tam jih ne hranijo, v vodo samo zlijejo neko ribjo čorbo, da jih vonj privabi bliže k ladji. Ko ugotovijo, da hrane ni, eventuelno odplavajo. Ni idealno, je pa veliko boljše tako.

4.) Predstave z živalmi

Posebno poglavje so predstave z delfini in orkami. Čeprav delujejo zabavno (sploh za otroke), so te živali v resnici ujetnice, bivajo v majhnih bazenih s čisto premalo prostora, daleč od naravnega okolja. Triki, ki jih izvajajo, so rezultat prisile in pomanjkanja hrane, stres pa pogosto vodi v bolezni in agresivno vedenje. Da ne govorim o plavanju z delfini. Sodelavec mi je pred časom navdušeno razlagal, kako načrtuje potovanje na Kanarske otoke z družino in da je vnaprej rezerviral ogled nekega nastopa z delfini – za otroka. Takoj sem mu povedala, da se s tem ne strinjam in da so živali tam v slabem stanju, mučene, da izvajajo vse te trike. Tekom potovanja je sicer vseeno šel na ogled (če je pa že imel vstopnice), je pa potem tudi sam priznal, da mu je bilo neprijetno to gledat – sploh, ko je vedel ozadje vsega skupaj.

Ne smemo pozabiti niti na cirkuse z živalmi, kjer so živali zaprte v kletkah, izpostavljene neprimernim razmeram in prisiljene izvajati nenaravne gibe, zgolj za človeško zabavo.

5.) Dotikanje divjih živali

Dotikanje živali, če niso to domače živali, načeloma ni OK. S tem povzročamo stres za živali, s stikom pa pride do prenosa snovi, ki so lahko škodljive za nas ali živali. Navedem dva primera. Številni so navdušeni nad morskimi zvezdami. Kako tudi ne, so zelo lepe morske živalce, ki jih lahko najdemo v plitvini in so zato lahko dostopne. In tu nastane problem. Vsak bi imel fotografijo z morsko zvezdo, zato pa jo večina pobere s tal in prinese na površje. Morske zvezde so morske živali, ki se počasi premikajo. Že samo to, da jo primemo v roke, povzroči stres. Ko jo odložimo, pa navadno ne pristane na istem mestu, torej ji dajemo dodatno “delo”, da se orientira in vrne na svoje mesto. Ko pa morsko žival prinesemo na površje, pa je to zanjo lahko tudi usodno (tako kot za ribo ali pa človeka pod vodo). Zato vam polagava na srce, da morske zvezde opazujete od daleč in se jih ne dotikate. Midva sva recimo takole uživala v razglede na celo kolonijo morskih zvezd v Venezueli, na otočju Los Roques.

Drugi primer je pa iz Amazonske džungle. Tamkajšnji izleti za turiste pogosto vključujejo lovljenje anakonde, da si jo lahko turisti ogledajo in se je dotaknejo. Kot že omenjeno je vsako lovljenje živali zanje zelo stresno, tudi če na koncu žival izpustimo nepoškodovano. Ko pa se turisti dotikajo anakonde, pa lahko za njeno občutljivo kožo prenesejo recimo repelent za komarje ali pa sončno kremo, ki pa je lahko strupena za kačo. Midva sva za to v Amazonskem gozdu (v Peruju) izbrala izlet, ki ne vključuje lovljenja anakonde. O tem sva se pogovarjala tudi z vodičem, ki je povedal, da je včasih lovil anakonde tudi sam. Ko pa se slišal več in več pritožb oz. pripomb s strani turistov, da se jim to ne zdi primerno, je s tem početjem prenehal. To se nama je zdel super primer dobre prakse, kako imamo lahko turisti tudi vpliv na izboljšanje situacije.

Kako preveriti, ali organizacija deluje etično?

Vedeti je treba, da niso vsa zavetišča ali živalski vrtovi slabi. Mnogi dejansko opravljajo pomembno in plemenito delo, ko pomagajo npr. ranjenim živalim do rehabilitacije in jih pripravijo na vrnitev nazaj v naravo. Se pa zgodi, da se kakšna žival ne more vrniti v naravo. Je morda preveč poškodovana in ne bi preživela, ali pa preveč navezana na človeka, da si sama ne bi znala poiskati hrane. Take živali potem ostanejo v zavetiščih/živalskih vrtovih in so lahko na ogled turistom. Kot popotniki imamo moč izbire – in s tem odgovornost. Preden obiščeš katerokoli atrakcijo z živalmi, si vzemi čas in preveri:

• Ali se živali lahko prosto gibljejo in se same odločajo za interakcijo z ljudmi?

• Ali je dotikanje, jahanje ali hranjenje živali dovoljeno? Če je, je to pogosto rdeča zastavica. Namreč v naravi se živali ne približujejo človeku in se ne pustijo kar božati. Da so tako zelo navajene človeka, je bilo potrebno kar nekaj “treningov”

• Preglej fotografije – so živali v naravnem okolju ali v kletkah, na verigah, v nenaravnih položajih?

• Preberi mnenja drugih obiskovalcev – najdeš jih na Googlu, prebrskaj pa še kakšne forume, bloge itd.

Najbolj jasno sporočilo pošlješ tako, da takšnih organizacij ne podpiraš z denarjem. Kjer ni povpraševanja, tudi ponudba sčasoma izgine.

Dobre prakse: kako videti živali spoštljivo in v naravi

Na srečo obstaja veliko načinov, kako lahko živali opazujemo in občudujemo, ne da bi jih pri tem spravljali v stres ali trpljenje. Odličen primer so safariji, kjer živali opazuješ z razdalje, v njihovem naravnem okolju, brez poseganja v njihovo vedenje. Tam živali niso tam zaradi turistov – turisti so zgolj gostje v njihovem svetu. Safariji se lahko izvajajo marsikje po svetu in niso omejeni na Afriko (s katero besedo safari največkrat povezujemo). Poznamo morske safarije, torej ogled živali v morju, ampak na spoštljiv način. Ter kopenske safarije, ki se še naprej delijo na safarije z avtomobili, čolni (če želimo biti “eko” gremo s kajaki in ne z motornimi čolni) in peš safarije. Vsekakor je tudi na safariju pomembno, da se ohrani varno razdaljo in živali ne strašimo, jim blokiramo poti ipd. Tako zmanjšujemo vpliv na živali.

Tudi obisk kakšnega zavetišča je lahko čisto v redu. Tista prava, dobra zavetišča in rehabilitacijski centri omogočajo obiskovalcem, da se učijo o živalih, njihovih zgodbah in ohranjanju vrst, brez neposrednega stika ali izkoriščanja.

Spodaj pa je nekaj najinih primerov, ko se nama je zdelo, da sva videla živali v naravnem okolju in jim pri tem nisva škodila.

1.) Safari v parku Kgalagadi (Južna Afrika in Bocvana)

Safari park Kgalagadi je ogromen park in se razteza preko državne meje Južne Afrike in Bocvane. Po površini je za skoraj 2 Sloveniji! Živali se tam res gibljejo prosto, ljudi pa zaenkrat še ni preveč, da bi jih motili. Česar ne moreva trditi recimo za bolj znani park Kruger v Južni Afriki. Tam sva videla tudi nekaj slabih praks, ko so safari jeep-i zaprli pot slonom, ljudje v avtomobilih pa so tudi trobili, ko je nastal zastoj, ker so vsi opazovali leoparda. Torej, Kgalagadi park zelo priporočava, Kruger pa le tisti bolj severni del, ki je manj obljuden.

2.) Avstralija – živali v naravnem okolju

Večinoma midva potujeva tako, da naštudirava, kje se da določeno žival videti v naravnem okolju, in potem pač greva tja ter upava na najboljše. Recimo, videti kenguruja v Avstraliji v naravi načeloma ni težko. Samo odpeljati se moraš malo ven iz naseljenih območij in imaš kar dobre možnosti, da ga kje srečaš. Seveda jih je največ v Outbacku, tako da priporočava roadtrip po sredini Avstralije. Tam se da videti tudi dinge.

Koale so v gozdovih Victorie in NSW (New South Wales). Največ jih je menda v okolici Cape Otway, zato sva se odpravila tja. Kljunaša se da videti v kakšnih jezerih v Vicotirii ali na Tasmaniji. Sva šla do enega jezera in tam z vodičem naokoli, da smo ga našli. Vombati so zelo pogosti v gorah regije NSW, med njimi recimo izstopa Kangaroo Valley. Pa sva si splanirala eno noč kampiranja v tej dolini in jih videla več deset! Nama je tak način potovanja najbolj všeč in ga toplo priporočava tudi drugim.

3.) Iskanje morskih krav na Jamajki

Na Jamajki sva želela videti morsko kravo. Takrat so imeli le 4 primerke, sedaj menda še manj. Za to je bila potrebna precej dolga vožnja na jug otoka, tam pa ne čoln in po močvirju. Bila sva sama z vodičem, torej brez velike množice (glasnih) ljudi. Čoln smo poganjali na vesla (predvsem vodič, Rok pa mu je malo pomagal). Tako smo bili dovolj tihi in mirni, da je dejansko ena morska krava priplavala mimo nas. Sproti pa smo videli tudi še cel kup zanimivih ptiček in aligatorjev.

4.) Puma v Patagoniji (pa seveda guanako)

Za Patagonijo sva imela eno veliko željo: videti pumo. Spet sva veliko prebrala o tem, kje se pume nahajajo in kako jo varno videti v naravi. Ker treba je vedeti, puma je lahko tudi nevarna žival. Kakorkoli, v parku Torres del Paine sva šla na en krajši sprehod in imela neznansko srečo. Videla sva pumo, ki je lovila guanaka! Guanako pa je sorodnik lame, ki živi kot divja žival v Patagoniji.

5.) Pingivini na različnih lahko dostopnih krajih po svetu

Pingvini so bili tudi najina velika želja. Večina bo verjetno mislila, da so pingvini le na Antarktiki. A verjemite nama, da se jih da videti marsikje po svetu. In večina teh krajev je relativno lahko dostopna. Naštela jih bom le nekaj:

• Boulders Beach blizu Cape Towna v Južni Afriki – afriški pingvini
• Melbourne ter Phillip Island v Avstraliji – pritlikavi pingivini
• Ognjena zemlja, Čile – kraljevi pingvini
• Isla Pinguino, Argentina – čopasti pingvini in magelanovi pingvini

Vsi omenjeni kraji so relativno lahko dostopni, pingvini pa se prosto sprehajajo ali plavajo po morju. Vsako doživetje je bilo po svoje posebno in zanimivo.

6.) Kapibare in mare v Argentini

Kapibare so največji glodavci na svetu in živijo v močvirnati pokrajini (recimo ob reki Amazonki ali pa v kakšnem večjem mokrišču). Mare pa so malo manjši glodavci in so – če vprašate naju – križanci med zajci in srnami. Kapibare sva v Argentini videla v parki Ibera na severu države. Park ni preveč poznan in ni preveč turistično oblegan. Kapibare tam pa se obnašajo popolnoma ležerno. Nimajo naravnega sovražnika (sicer v parku živijo kajmani, ampak so premajhni, da bi se spravili na kapibaro) in poležavajo čisto povsod, tudi sredi ceste!

Mare pa sva srečala v parku Bosque Petrificado na jugu Argentine, čisto slučajno, a zato toliko bolj prijetno presenečenje.

7.) Papige v Amazonskem deževnem gozdu (Peru)

V Amazonskem deževnem gozdu živi ogromno živali; od kuščarjev, kač, insektov, dvoživk, pisanih ptic, opic, pa do jaguarjev in še kakšne divje mačke. Da ne omenjam vseh rečnih živali! Kakorkoli, videti vse je težko. Midva sva si najbolj želela videti lenivca (a z njim ni bilo sreče v Peruju), jaguarja (videla sva le svež odtis v blatu) ter pisane papige are. Na jugu Peruja sva se odpravila na dvodnevni izlet do t.i. claylick-a. Gre za glineno steno ob reki, kamor zjutraj pridejo številne ptice, med njimi tudi are. Mi smo ptice opazovali z druge strani reke, torej od daleč, ne da bi jih motili pri njihovem “zajtrku”.

8.) Zavetišče za opice vriskače v Belizeju

No, pa da omenim še obisk enega zavetišča, ki sva ga obiskala. Gre za Community Baboon Sanctuary v Belizeju. Čeprav to tudi ni zavetišče v pravem pomenu besede. Tu se ne skrbi za živali, ki bi bile ranjene ali kaj podobnega. V kraju Bermuda Landing na severu Belizeja so se domačini le odločili, da bodo del gozda zaščitili, ga ne izkoriščali, uporabljali, pač pa omogočili opicam vriskačem, da se tam naselijo in v miru živijo.

Ogled poteka v spremstvu domačina, ki te pelje na približno 1h dolg sprehod skozi gozd. Ker so opice vriskači (skoraj) najbolj glasne živali na svetu, jih tekom sprehoda zagotovo slišiš, za srečanje v živo pa moraš imeti še malo sreče. Midva sva jo imela in sva bila res vesela, da sva videla, kako majhna žival spravi iz sebe tako glasne zvoke 🙂

9.) Peš safari v Nepalu (park Chitwan)

Na jugu Nepala je džungla, kdo bi si mislil, kajne? Navadno Nepal povezujemo z visokimi gorami. Kakorkoli, v tej džungli živijo sloni, medvedi, nosorogi, tigri, pijavke in številna srnjad. V reki pa tudi krokodili. Midva sva si seveda najbolj želela videti tigra, ampak če hodiš peš med res visoko travo, moraš imeti ogromno sreče. Smo ga pa slišali nedaleč stran od nas. Kakorkoli, sva pa videla res veliko pijavk (tudi če jih ne bi :)), nosoroge, srnjad in še kaj.

Peš safari pomeni, da pač hodiš peš po džungli, pred teboj je vodič, ki ima v roki samo palico, s katero malo umika gosto rastje. Nobenega orožja ali varovalne opreme. Res pristno doživetje!

10.) veslanje med delfini, Mavricij

Veslanje med delfini na Mavriciju sem omenila že na začetku te objave. Torej, želela sva si videti delfine, a jim pri tem ne škodovati. Izleti z motornimi čolni dostikrat delfine prestrašijo, odženejo, zato sva se temu želela izogniti. Zato sva bila toliko bolj vesela, ko sva našla možnost izleta s kajaki. Pa takole s kajaki si še bližje vodi, bližje delfinom. In res, ko delfin priplava pod teboj, ali pa skoči iz vode tik ob tvojem kajaku, je doživetje res nekaj čisto posebnega! Priporočam!

11.) Prostovoljstvo v zavetišču za živali v Južni Afriki

Sledilka nama je napisala, da je imela tudi zelo dobro izkušnjo prostovoljstva preko organizacije Wildlifeact. Opozorila je, da ni vsako tako prostovoljstvo oz zavetišče etično do živali, zato je treba stvari dobro naštudirati, preden se odpraviš na tako delo.

Zaključek – kako in kje si torej pogledati živali na potovanjih?

Bistveno je, da izbiramo aktivnosti, kjer si živali lahko ogledamo v naravnem okolju. Kjer jih s svojo prisotnostjo čim manj motimo, jim ne povzročamo stresa, nevarnosti za njih in jih tudi ne hranimo. Sprejeti je treba, da srečanje z živalmi ni zagotovljeno in to sprejeti kot realno možnost. Kadar pa živali vidimo, so pa občutki in izkušnje toliko lepše, če to opravimo na odgovoren in etičen način.