Park Ibera: močvirje v Argentini in prva resna offroad izkušnja

2,7K

Želela sva v Pantanal, to je močvirnato področje v Braziliji, kjer se da videti jaguarja, kapibare, kajmane in številne ptice. Pa se nama ni izšlo. Nikakor ga nisva uspela smiselno umestiti v najin plan. Nato pa sem nekje prebrala, da imajo v Argentini podoben močvirnat park, menda še boljši kot Pantanal, edino brez jaguarjev. Odločeno, greva v Parque Nacional Esteros del Ibera ali krajše kar park Ibera! In bilo je vredno, saj je park presegel vsa najina pričakovanja in naju popolnoma navdušil.

Kje se nahaja park Ibera in kako do njega?

Park Ibera se nahaja na severu Argentine, tik ob paragvajski meji. Gre za eno veliko močvirje s površino 185 000 km2, kjer je zemlja tako nepropustna, da vsa meteorna voda zastaja na površju in tako tvori številna plitka jezera, lagune, mlakuže. Kot tak je raj za opazovanje živali.

Vstopnih točk v park je več, z vsake strani vodi približno 30km ceste v notranjost močvirja do kampa. Globlje v park se po kopnem ne da priti, le s kakšno ladjico ali čolnom. Vstopne točke so: Portal Cambyreta, Carambola, San Nicholas, Galarza, Colonia Carlos Pelegrini in Uguay. Vse to so brezplačni, a izredno lepo urejeni kampi.

Midva sva obiskala Portal Cambyreta in San Nicholas in lahko o teh dveh dostopih napišem par besed.

Portal Cambyreta

Z glavne ceste Ituzaingo – Resistencia (na severu Argentine, blizu paragvajske meje) je bil lepo označen odcep za Portal Cambyreta. Cesta je makadamska, na odsekih mivkasta, a v relativno dobrem stanju. Ker gre del poti preko zasebnih estancij (velikih farm z govedom), je bilo treba odpreti in zapreti številne ograde. Nič strašnega, razen za naju, ki se še vedno bojiva bikov po tistem incidentu v Patagoniji (zgodbo o tem, kako naju je napadel bik, preberi na koncu objave Huemul hike).

Po 30km izredno razgledne vožnje, ko sva že na poti videla številne živali, sva prispela v čudovit kamp.

Portal San Nicholas – pravi off road!

Ko sva se čez nekaj dni odločila premakniti na drugo stran parka, do portala San Nicholas si nisva niti slučajno predstavljala, da je lahko cesta tako zelo slaba, kot se je izkazalo, da je bila.

Za dostop do San Nicholasa, sva se vrnila nazaj na glavno cesto Ituzaingo – Resistencia, se peljala še nekoliko naprej proti zahodu, potem pa se obrnila proti kraju San Miguel. V vasi San Miguel je bilo treba dotankati, nakupiti hrano in vodo ter opraviti rezervacijo za izlet z ladjico po močvirju. Nato pa sva se podala na pot. Opozorili so naju, da je zaradi nedavnega deževja cesta slaba, ampak sva rekla, da sva itak ravno prišla iz Portal Cambyreta in da sva vajena že vsega hudega. Kako sva se motila 🙂

Začelo se je z mivkasto cesto z velikimi lužami. Že tu je Roka skrbelo, kako globoke so luže, da ne bi slučajno namočila motorja avta. Na srečo so bile vse dovolj plitke, da jih je najina Toyota brez težav prevozila. Potem pa sva prišla do dela, ko gre cesta po močvirju. To pomeni, da je cesta nasuta in nekoliko dvignjena nad okoliško vodo. Nič takega, kajne? Tudi na Barju je taka cesta. Razlika je bila v tem, da je bila ta nasuta cesta popolnoma razmočena- ne, niso bile luže na cesti, pač pa celi blatni bazenčki.

Sprva je še šlo in sva manevrirala med temi bazenčki, potem pa sva prišla do dela ceste, ki je bil eno samo blato – mehko, razmočeno blato. Ta približno 1km dolg odsek je imel 30cm globoke kolesnice. Najprej je Rok poskušal voziti izven kolesnic, a ni šlo dolgo. Na eni točki je avto spodneslo in sva se zavrtela. Jaz sem že kar videla, kako bova pristala v močvirju med kajmani. Zavpila sem: »Rok, vrtiva se!« in zaprla oči. Na srečo je Roku uspelo ustaviti avto. Obstala sva prečno na blatno cesto. Malo čokolade, oreščkov za moč in pogum šoferju in avto je spravil nazaj v pravo pozicijo. Tokrat nama ni ostalo drugega: voziti bo treba znotraj kolesnic.

Šlo je počasi, blato je letelo povsod naokoli, celo brisalce je bilo treba vklopiti, da sva sploh lahko videla skozi vetrobransko steklo. A je uspelo. Najina Toyota, seveda z vklopljenim 4×4 pogonom, naju je pripeljala do kampa. Rok ni vedel, ali naj bo vesel, da je uspešno prevozil tako grozno cesto in da imava očitno dovolj dober terenski avto, ali bi bil rajši besen, da imajo tako ne vzdrževano cesto. Kakorkoli, pohvale gredo šoferju, da je znal pravilno reagirati, Toyota pa očitno tudi ni od muh 😉 Je bil pa kamp potem toliko lepši. Recimo, oskrbnikova hiša je bila pod mogočnim mangovim drevesom.

 

Park Ibera – kaj si tam pogledati?

Park Ibera je raj za opazovanje živali. Ogromno živali sva videla že na poti do kampov, še več pa sva jih opazila ob sprehodih okoli kampa oz., ko sva šla na izlet z ladjico po tem močvirju.

Ampak sploh se ni bilo treba truditi, da bi živali videla, vse so kar same prišle do naju.

Kapibara

Kapibara je največji glodalec. Po izgledu spominja na morskega prašička, le da je v velikosti psa in lahko tehta tudi 70kg!

V parku Ibera je kapibar kolikor hočeš. Ležijo na cesti in se nočejo umakniti, sprehajajo se okoli po kampu, jejo travo direkt izpod nog, a nikoli se ne pustijo pobožati.

Kajman

Kajman je manjši sorodnik krokodila. Kamorkoli v močvirju pogledaš (ampak moraš dobro videti), vidiš kakšne oči ali nos, ki gleda ven iz vode in te opozarja. Nekajkrat sva imela celo srečo in nama je kajman prečkal cesto. Kako hecno hodijo! In kako visoko nosijo svoj rep!

Oranžni močvirnati jelen

Nekaj, kar nisva pričakovala, da bova videla v parku Ibera. Ampak tile jeleni se sprehajajo po močvirju, se pasejo z vodno travo in niso nič kaj plašni. Še pozirati znajo

Ara (temno rdeča ara)

Moja velika želja tega potovanja je bila videti rdeče are. Mislila sem, da bo za to treba v Amazonko, pa se mi je želja uresničila že tu. Prvi večer v kampu Cambyreta sta prileteli dve ari na bližnje drevo. Kar tako, sami od sebe sta prišli. Lahko si predstavljate, kako navdušena sem bila

Ostali ptiči

Ne poznam vseh vrst ptičev, ampak v parku Ibera jih je bilo res veliko. Številni majši ptički sploh niso plašni in so med zajtrkom prišli k najini mizi ter pridno čakali na kakšno drobtinico

Kričeče opice (howler monkey)

Te opice veljajo za najglasnejšo žival na svetu. In res, njihovi kriki so odmevali daleč naokoli. Na žalost nobene nisva videla, ampak že slišati jih je bilo veličastno

Komarji

Ja, to je pa ena težava močvirnatih področij: mrčes. V času najinega obiska (april), ko je v Argentini že jesen, komarjev ni bilo tako zelo veliko. Vseeno pa dovolj, da so nama kvarili sprehode po parku. Priporočava močan repelent, obleke, ki pokrijejo čim več kože in pa jemanje vitamina B. Pravijo, da pomaga, ker vonj vitamina B odganja komarje.

Vsakemu, ki išče kaj neturističnega v Argentini, toplo priporočava obisk tega parka. Midva sva bila kot v raju tam. Čisti in urejeni kampi, pa še brezplačni, številne živali in čudovita narava. Kot nalašč za naju.