2,7K

Obisk amazonske džungle je bila dolgo časa najina tiha želja. Prav v center Amazonke v Braziliji nisva šla, vendar to še ne pomeni, da se v Amazonski gozd ne da priti. Ta je namreč tako zelo velik, da se iz Brazilije razteza v vse okoliške države, tudi v Peru, kjer sva svojo amazonsko dogodivščino doživela midva. Odpravila sva se na jug Peruja v Puerto Maldonado in od tam globlje v džunglo.

Zakaj sva se sploh odločila za Puerto Maldonado?

Zgodba o tem, kako sva šla v Puerto Maldonado, je prav zanimiva. Namreč že tekom planiranja najinega potovanja sva prebrala, da se da tam videti jaguarja in veliko papig, vključno z arami. Direkt za naju, seveda 🙂 Ampak potem nekako nisva imela časa, pa tudi Puerto Maldonado je bil kar precej iz najine poti in sva se odločila, da to izpustiva. Nakar sva se začela dogovarjati za obisk pri slovenskemu konzulu v Limi. Ko je izvedel, da sva ravno na poti iz Bolivije v Peru, naju je kar sam od sebe povezal s svojim prijateljem v Puerto Maldonadu in naju najavil na obisk. Prijatelj Julio je biolog, ki se ukvarja z ohranjanjem gozdov v južni perujski džungli, sodeluje pri nastavljanju video pasti po gozdu in monitoringu živali. Že samo ob prebiranju njegove spletne strani sva bila navdušena.

Dolga pot v Puerto Maldonado

Če pogledate na zemljevid, boste videli, da je Puerto Maldonado približno 500km oddaljen od Cusca. Ampak to ni navadnih 500km, kot bi šli v Budimpešto. Ne, to je 500km vijugaste ceste. Iz Cusca, ki je na približno 3200m višine, se je cesta najprej dvignila na 4700m nato pa se daleč dol spustila na končnih 200m, kolikor jih ima Puerto Maldonado. Iz Andov, gorske pokrajine sva v 8h prišla v vlažno tropsko okolje amazonske džungle. Seveda so naju za dobrodošlico popikali vsi komarji (sveža kri!), ampak svež zrak in vonj po džungli naju je takoj navdušil.

Kaj početi v Puerto Maldonado?

Prvi dan sva preživela s Juliom (izgovorjava: Hulio), ki nama je predstavil okolico, razložil zgodovino in trenutne težave (več o tem spodaj). Tisto, česar sva se najbolj veselila, je bil ogled video posnetkov, ki so jih dobili s pomočjo video kamer. Pokazal nama je gigantskega pasavca, pumo, tapirja in za grande finale še jaguarja. Waw, kakšna žival je to. Povedal nama je tudi, kje imava najboljše možnosti, da jaguarja (in ostale živali) vidiva v živo, midva pa sva seveda še isti dan rezervirala turo v tisti konec džungle.

Izlet v amazonsko džunglo

Iz Puerto Maldonada gredo turisti načeloma lahko na 2 izleta: do jezera Lago Sandoval ali pa do Chuncho Claylick. Jezero je posebno zaradi dejstva, ker je to eno redkih jezer znotraj džungle in ima posledično zelo posebno floro in fauno. Chuncho Claylick pa je eno večjih zbirališč papig v tem delu džungle. Uganete, katero turo sva izbrala midva? Chuncho Claylick, seveda!

Možnih je seveda še veliko variacij teh izletov, še kakšen dodaten postanek, dodatna aktivnost. Midva sva izbrala 2-dnevni izlet, kjer smo se najprej nekaj ur s čolnom vozili po reki Tambopata in z vodne gladine opazovali živalski svet, nato pa smo nadaljevali peš sprehod v okolici lodge-a. Naslednje jutro smo na vse zgodaj že čakali papige are, da pridejo na Chuncho claylick, popoldan pa smo jo mahnili peš kakšnih 15km skozi džunglo. To je dokaj standarden izlet, ki ga agenciji Carlos Expediciones in Tambopata Wild ponujata za 450 solov (120€) po osebi.

Katere živali sva videla na izletu do Chuncho Claylick

Živali ob reki

V prvem delu poti, ki smo ga opravili po reki, smo iskali predvsem živali, ki živijo ob vodi. Videli smo veliko kapibar (največji glodalci na svetu) in par kajmanov, potem pa še želve, ki so se grele na soncu in nekaj ptičev. Ta del izleta je bil za naju bolj zanimiv z vidika plovbe po reki Tambopata (ki je pritok Amazonke), kot pa z živalskega vidika. Namreč, vse te živali sva predhodno že videla (veliko bolje in v veliko večjih številkah) v argentinskem parku Ibera. Ampak, razgledi na res gost gozd okoli široke in blatne reke, sončni zahod, žvrgolenje ptičev, dretje opic – vriskačev… to pa je bilo posebno. Res, takrat se zaveš, da si v amazonski džungli.

Opice in insekti

Drugi del našega izleta je bil peš izlet okoli lodge-a. Tam sva prvič videla opice v džungli! Po drevesih so skakale rdeče kapučinke (red capuchin monkey) in mali sajmirji (squirrel monkey), v daljavi pa so se drli vriskači (howler monkey). Nepozabno. Nepozaben je bil tudi napad komarjev, ko se je začelo večeriti. Grozno! Pikali so nas kot za stavo. Nima veze dejstvo, da sva bila cela nasprejana z najmočnejšim repelentom. Tisti košček kože, ki je gledal ven, je bil popikan.

Ko se je stemnilo in so se komarji umirili, smo začeli iskati nočne živali: tarantelo in netopirje. Našli pa smo le paličnjaka in pa cel kup krojaških mravelj (leaf-carrying ant). Sploh te mravlje so nama bile zanimive, saj vsaka nosi za njihovo velikost ogromen list. Še več, na vsakem tem listu sedi še ena mravlja, ki menda varuje list. Si predstavljate mravljo, ki nese 5x večji list, za dodaten tovor pa še eno svojo prijateljico? Jaz bi si sicer želela videti tarantelo, pa tudi kakšno kačo, Roku pa je prav odleglo, da nismo srečali nič od tega 🙂

Chuncho Claylick – papige

Verjetno je čas, da razložim, kaj sploh je »claylick«. To je kos vertikalne zemlje, pogosto na brežini reke, ki je izredno bogat z minerali. Papige v džungli menda ne dobijo dovolj mineralov s svojo prehrano, zato vsak (drugi) dan hodijo po »prehranska dopolnila« na to glineno steno. Vedno pridejo zgodaj zjutraj in v velikih skupinah. Chuncho claylick je le eden izmed številnih v okolici Puerto Maldonado, vendar pravijo, da se tam zbira največ ptic. Slednje dejstvo gotovo drži in obisk claylick-a ni razočaral. Papig toliko, da jih ne moreš prešteti! In to vseh možnih barv in oblik. Videla sva vse tri sorte ar: rumenoprso aro (to je tista modra ara, ki ima rumen trebuh), svetlo rdečo aro (rdeča ara, ki ima na krilih malo rumene in malo zeleno-modre barve) ter temno rdečo aro (rdeča ara z zeleno-modrimi peresi).

Za dodatek pa je bilo tam še cel kup zelenih papig in celo detelj. Are so bile naravnost čudovite, kako so vedno priletele v paru (are imajo doživljenjskega partnerja), nato so skupaj sedele na drevesu, sestankovale, se prepirale, dokler se niso ena po ena odločile, da gredo dol na glino po par vitaminov in mineralov. Fascinanten pogled.

Jaguar

Še ena stvar se je zgodila pri Chuncho Claylick, ki je bila skoraj tako dobra kot papige: jaguar! Ne, žal nisva videla jaguarja, sva pa videla čisto sveže odtise jaguarjevih tačk v mivki ob reki, kjer se je potikal kakšno uro pred nami. Chuncho Claylick je pravzaprav na otoku sredi reke, kako je potem jaguar prišel sem? Jaguarji za razliko od ostalih mačk, zelo radi plavajo v vodi in tako je tudi tale najin jaguar očitno preplaval reko Tambopato! Joj, če bi bila sama, brez vodiča, ki se je moral držati dogovorjenih ur za najin prevoz, bi verjetno šla malo po otoku iskat jaguarja. 🙂

Sadje

Peš pot nazaj ni bila nič kaj posebnega v smislu živali, bolj je bilo to, da smo šli mimo številnih dreves in midva sva si sproti nabirala malico 🙂 Čeprav sva upala, da bodo najini nahrbtniki postajali proti koncu ture vedno lažji, je bilo ravno obratno. Iz džungle sva na koncu prišla s pomarančami, mandarinami, papajo!, karambolo (star fruit), svežim kakavom … če je bilo pa vsega v izobilju in je ležalo kar po tleh 🙂

V iskanju lenivca

Še eno veliko željo sva imela: videti lenivca. Ker ga nismo našli v džungli, nama je vodič povedal, da se jih da videti tudi v mestu. Namreč, skupina 4 lenivcev se je nastanila v drevesih na obrežju reke Tambopata in ob njenem sotočju z reko Madre de Dios. Zgodaj zjutraj sva se opremila z daljnogledom in teleobjektivom ter se podala v lov. Ampak, kaj sploh iščeva? Kako velik je lenivec in kako ga opaziti v drevesu? Premika se seveda ne. Malo sva spraševala ljudi in natakarica v bližnji restavraciji je povedala, da jih je res včeraj videla. Začeli smo pregledovati krošnje dreves, a brez uspeha. Najbrž so se premaknili. Pravi, da gredo najdlje do bližnjega hotela.

Pa sva šla tudi midva v hotel in na recepciji vprašala, če imajo kakšnega lenivca za gosta 🙂 Imajo! Skupaj z enim zaposlenim smo prehodili vse možne balkone, pralnico na prostem, sušilnico … vse prostore, kjer je pisalo »Samo za zaposlene!« in iskali lenivca. Na koncu smo ga uspešno locirali. No, locirali smo skupek dlake v drevesu. Kje je glava, kje so noge, kaj je zgoraj, kaj spodaj … nama še danes ni jasno. Pa tudi ni imelo smisla čakati, ker, če se je lenivec včeraj prestavil tja, se verjetno naslednje 3 dni ne bo premaknil. Vsaj tako so rekli zaposleni 🙂 Ali vi vidite na spodnji sliki, kje bi bila lenivčeva glava?

Temna stran Puerto Maldonado

Za konec pa še nekaj malo manj lepega, a vseeno pomembnega. Poleg izobilja živali in rastlin v perujski džungli najdemo tudi zlato. In to je največje prekletstvo oz. največja težava za naravo tukaj. Da vam razložim, kaj se dogaja: ZLATA MRZLICA! Perujci se množično selijo v Puerto Maldonado z namenom, da bi si našli kaj zlata in hitro obogateli. Za take ljudi sredstva in način, kako pridejo do zaslužka niso pomembna. Pritok reke Tambopata, imenovan Rio Malinowski, se je sploh izkazal za bogatega z zlatom. Zemlja v okolici se prodaja (in oddaja) na veliko, pripeljali so doma narejene, improvizirane stroje, začeli izsuševati reko in kopati zlato. Že samo to, da izsušujejo reko predstavlja veliko težavo za okolje, ampak to sploh še ni najhujše. Ob tem seveda izsekavajo gozd, za dostop do reke, ampak tudi to ni najhujši problem.

Najhujši je način, kako zlato očistijo/ločijo od primesi. Namreč, ko imajo enkrat koščke zlata iz rečnega dna, jih zmešajo z živim srebrom in vse skupaj zažgejo (močno segrejejo). Sprva se zlato iz kamnin raztopi v živem srebru in skupaj tvorita amalgam, ob segrevanju pa živo srebro izhlapi, ostane pa čisto zlato. Povedali so nama, da letno tu naberejo okoli 20 ton zlata, zato pa porabijo vsaj 1,5x večjo količino živega srebra. Ali veste, koliko je to živega srebra?! In vse to izhlapi v ozračje, saj vse to čiščenje izvajajo kar na brežini reke. Posledično je okolica Puerto Maldonada zelo onesnažena z živim srebrom. Rib iz reke ni pametno jesti, voda iz pipe ni pitna, razsežnosti so seveda še veliko večje, vendar pa ni nikakršnega monitoringa, kolikšna je koncentracija živega srebra v naravi in v ljudeh.

Zakaj se to dogaja in zakaj se nič ne ukrene proti temu, se sprašujete? Jah, tisti, ki ima zlato, lahko brez težav plača/podkupi politike, policijo, vojsko … tako, da imajo v Puerto Maldonadu mir in lahko še naprej uničujejo džunglo, pa tudi svoje zdravje seveda, samo za nekaj kilogramov zlata, pravijo, da sem jim splača malo hlapov živega srebra vdihniti.

Žal, ima najina amazonska, džungelska dogodivščina nekoliko grenak priokus. Narava in živali, ki sva jih videla, so bile naravnost fascinantne in vesela sva, da sva imela možnost to doživeti. Škoda le, da je človeški napuh tako zelo velik in da morda kmalu vseh teh živali tam ne bo več.