10 let bloga Lahkih nog naokrog

1

Te dni mineva 10 let od tistega pritiska na gumb “ustvari blog”. Kar je bilo na začetku mišljeno kot sprotno javljanje s potovanja po Avstraliji in Novi Zelandiji, je preraslo v prav zaresen popotniški blog, ki poleg najinih vtisov vsebuje tudi številne koristne informacije za druge popotnike, hkrati pa kot stranski produkt združuje še najina potopisna predavanja, zemljevide sveta, popotniški koledar in storitve svetovanja oz. pomoči pri organizaciji potovanj. Ko takole pogledava nazaj, si ne moreva pomagati, da ne bi bila ponosna na to, kar sva ustvarila.

Na prvi pogled morda deluje, da za blogom načeloma stojim jaz, Katarina. Res je, da jaz napišem okoli 95% prispevkov za blog in pripravim prav toliko objav na socialnih omrežjih. Odgovarjam na večino emailov in sem načeloma obraz tega bloga. Rok je bolj v ozadju, a ne pomeni, da ni aktiven. On skrbi za tehnični del bloga, za prekrasne fotografije, predvsem pa je on tisti, ki kakšno stvar premakne naprej. Jaz bi razmišljala in se odločala, če se splača, on pa stvari kar naredi. Preberite nadaljevanje in boste videli, kako je to zgledalo.

Kako se je začelo?

Od kod ideja za blog?

Leta 2014 in 2015 sva veliko potovala. Predvsem sva izkoriščala poceni letalske karte po Evropi, pa bila sva na backpackerskem potovanju po JV Aziji in odpravljala sva se v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Takrat še ni bilo (toliko) socialnih omrežij in tipičen način komunikacije z domačimi je bil preko smsov. Ki pa so iz tujine dragi. Pa sploh, če ti enkrat piše oči, drugič mami, tretjič sestra itd. Rok je preprosto ugasnil telefon na potovanjih in se s tem ni ukvarjal (pa tudi njegovi domači se niso vsakodnevno zanimali, kje sva in kako se imava). Nas pa je doma več, bolj smo zgovorni in je bilo tudi komunikacije več. Tako je Rok prišel na idejo, da bi za potovanje po Avstraliji imela nek blog, kamor bi sproti napisala, kako se imava, kje sva in kaj se nama dogaja. In potem bi tam lahko vsi naenkrat prebrali in bi vsi vedeli, da se imava fino, da sva živa in zdrava 🙂

Druga ideja pa je bila, da bi tudi delila kakšne koristne nasvete za potovanja. Midva sva se prva leta kar trudila, da sva dobila informacije, kaj si kje pogledati, kako priti do kakšnega kraja, česa se paziti (recimo kakšnih nategov v JV Aziji) in podobno. In zdelo se nama je idealno, da bi poleg vtisov za domače delila še nasvete za naslednje popotnike.

Realizacija – zadnji večer pred potovanjem, seveda

Ok, torej ideja, želja po blogu je bila. Ampak, kako ga narediti? Sploh nisva imela pojma, kako se tega lotiti. Malo sva brskala po spletu, vsi so nekaj govorili o Wordpressu, ampak nama ni bilo kaj dosti jasno. Rok pa je tekom študija že imel nek mini projekt, kjer si je naredil blog oz. spletno stran na portalu blogspot. Časa do naslednjega potovanja (Avstralija in Nova Zelandija) je zmanjkovalo in tako se je Rok odločil, da je dovolj premišljevanja in je treba nekaj pač narediti. Zadnji večer pred potovanjem, 28.10.20215 se je tega lotil in nama naredil blog na portalu blogspot. Ime bloga je bilo že takrat Lahkih nog naokrog, edino url je bil ta zastonjski: rokatarina.blogspot.si.

Bloganje na potovanju po Avstraliji

Takrat sva imela eno Samsungovo tablico, s katero sva potem po Avstraliji lovila brezplačen wifi in takrat hitro napisala par besed na blog. Rok pa si je kupil nek vmesnik, da je lahko povezal svoj fotoaparat s tablico, prenesel par fotografij in sva jih potem dodala prispevkom na blogu. Za silo je bilo, ampak izgled je bil vse prej kot lep. Fotografije so šle na splet v original velikosti, kar pomeni res velike, postavljene pa so bile pač na konec vsakega prispevka. Za današnje standarde čisto nesprejemljivo, takrat so bili pa domači navdušeni, nama pa se je tudi fino zdelo, da sva sproti zapisovala doživetja in vtise.

Urejanje bloga doma

Ko sva prišla domov, sem na spletni strani blogger vse objave malo uredila, fotografije premaknila na bolj estetska mesta in potem dodala kakšne zaključne misli in nasvete. Za začetek je bilo in tudi drugi bralci (večinoma znanci na Facebooku) so z veseljem brali. Kmalu sva potem prispevke začela deliti še v razne Facebook skupine in branost je kar lepo naraščala, prav tako pa tudi moje sposobnosti pisanja in urejanja prispevkov. Rok pa je svoje fotografije malo pomanjšal, da niso zavzele toliko prostora.

Po nekaj Rokovega priganjanja sva ustvarila še Facebook stran Lahkih nog naokrog, da nisva delila prispevkov samo na svojih profilih, ampak je vse skupaj postalo bolj uradno.

Jaz pa sem se potem lotila pisanja prispevkov za nazaj. Torej iz prejšnjih potovanj. Želela sem imeti vse najine spomine s potovanj na enem mestu, na najinem blogu. Trajalo je kar nekaj časa, ampak nekje do konca poletja 2017 sem napisala prispevke o večini preteklih potovanj in bila zadovoljna. V veliko pomoč pri tem so mi bili moji popotniški dnevniki, da sem se spomnila določenih stvari, sploh kakšnih detajlov.

Resno bloganje

Ok, kaj je definicija resnega bloganja? 🙂 Nama se je zdelo resno že takrat, ampak sedaj je še 100x bolj resno in prostora za “resnost” je še ogromno. Kakorkoli. Za naju je bil naslednji korak nakup lahkega prenosnika za na potovanja in nakup lokalne sim kartice s prenosom podatkov, da sva lahko pisala in objavljala sproti. Ugotovila sva namreč, da se na tablici ne da lepo urejat blog objav, zato sva spet dolgo razmišljala … in potem se je Rok enkrat spet razjezil in kupil rabljen MacBook Air. Kot uporabnici le Windowsovih računalnikov mi je bil takrat Applov prenosnik prava znanstvena fantastika in lahko si predstavljate, da nisem bila navdušena. Ne nad stroškom, ne nad samim računalnikom, ki ga nekako nisem osvojila. Je bilo pa res, da je bil bistveno manjši in lažji od mojega domačega HP-ja. In eventuelno sem se ga navadila. Tako zelo navadila, da sedaj prisegam samo še na Apple 🙂

Tako sva bila opremljena za naslednje potovanje: jug Afrike, 2016. Prispevke sva pisala sproti in jih tudi sproti objavljala na Facebook. Estetsko je zgledalo veliko boljše kot prej, ljudje pa so z veseljem brali sprotno dogajanje v Afriki. Ta način bloganja – torej sprotnega pisanja tekom potovanja – sva obdržala kar nekaj let.

Leta 2017 sva zakupila tudi svojo domeno lahkihnog-naokrog.si – tako v naslovu najinega bloga ni bilo več tistega blogspot.si, še eno leto kasneje pa sva dokončno zapustila blogspot in se prestavila na wordpress. Blogspot je bil odličen za začetek, ampak sva ga v tem času prerasla. Ponujal nama je premalo možnosti za izboljšave bloga, medtem, ko jih wordpress ponuja neskončno (vsaj tako se čuti). Dela je bilo takrat ogromno. Da sva uredila spletno stran na novo, prenesla vse objave in jih na novo uredila. Pa seveda tudi nekaj stroškov: zakup gostovanja, teme za blog, nekaterih vtičnikov. A se nama je zdelo vredno. Tokrat tudi meni, ne samo Roku 🙂

Ko pridejo še socialna omrežja

Najprej sva imela Facebook profil (marca 2016), potem sva si kakšno leto kasneje naredila še Instagram profil (februarja 2017). Sprva nisva vedela, kaj bi z enim in drugim oz. kako bi ju najbolje uporabljala. Ko pa so prišli story-ji, pa mi je bilo to pisano na kožo in sem jih z veseljem začela uporabljati oz. ustvarjati. Medtem, ko mi objavljanje na samem Instagramu še danes ni všeč. Sprva je bilo vse tako izumetničeno, olepšano, sedaj je glavno, da v parih sekundah videa (reel-a) pritegneš pozornost … za tem je cela znanost in glavni namen je, da čim več časa preživiš v aplikaciji. Kakorkoli. Tudi storyi so časovno potratni, če jih želim narediti zanimive, poučne, informativne. Ampak nekako me to veseli. Rok se jezi, če med potovanjem preveč časa posvečam temu, češ da nisem prisotna v trenutku, kar je gotovo res. Ampak vseeno, meni je v veselje in ko berem vaše odzive, dobim še dodaten zagon.

S tem, ko sva začela sproti objavljati dogajanje na potovanju na Instagramu (storyiji pa se avtomatsko pokažejo tudi na Facebooku), je bilo vedno manj časa in potrebe po sprotnem pisanju prispevkov za blog in počasi sva to opustila.

Več nasvetov, manj doživetij

V naslednjih letih sem potem tudi malo zamenjala način pisanja. Prispevki na blogu so postali bolj informativni, večino doživetij pa sva objavila na socialnih omrežjih. Tako blog ni bil več namenjen javljanju domačim s potovanja, ampak drugim popotnikom, ki bi si želeli pogledati taisto državo, pokrajino.

Izobraževanja na področju bloganja

Poleg samega pisanja bloga, urejanja fotografij in ustvarjanja vsebin na socialnih omrežjih, sem nekje v 2018 začela brati tudi o samem bloganju. In to je cel nov svet! Takrat sem prvič spoznala, da je za nekatere ljudi to služba! Da živijo samo od pisanja bloga. Amerika! (bi rekel moj oči). Prebrala sem ogromno nasvetov, se naučila veliko stvari, se udeležila tudi kakšnega (večinoma brezplačnega, haha) tečaja na to temo. Ugotovila sem, da mi je bilo veliko stvari že samih po sebi umevnih, da sem morala samo malo izboljšati kakšno stvar. So bila pa tudi čisto nova področja. Hitro sem tudi spoznala, da če ne morem posvetiti 100% svojega časa blogu, ne smem preveč brati teh nasvetov. Ker imeti blog oz. spletno stran je jama brez dna. Stvari, ki jih lahko narediš z blogom je ogromno, dela je ogromno! Ampak midva sva samo dva, od bloga ne služiva, da bi lahko veliko investirala in hkrati imava še vsak svojo redno službo, jaz sem takrat ob delu še končevala doktorat … Torej ne moreva delati vsega tako, kot bi naju sicer ti internetni guruji za bloge želeli prepričati.

Potopisna predavanja

Po vrnitvi s potovanja po jugu Afrike (jesen 2016), sva bila povabljena, da bi izvedla prvo potopisno predavanje. Takrat sva imela to v enem klubu v Kranju. Midva seveda ne moreva stvari narediti na simpl, tako kot večina ljudi – v PowerPointu. Ne, ne, midva morava stvar zakomplicirat 🙂 Dela s potopisnim predavanjem sva imela ogromno, ampak rezultat je bil super. Kako jih od takrat stalno pripravljava, lahko vidite v živo na naslednjem potopisu 😉 Nama je bilo všeč, publika pa je bila tudi navdušena. In po prvem uspehu so se potem potopisna predavanja kar vrstila. Prva leta sva obiskala praktično vso Slovenijo. Od Metlike pa do Kopra, od Murske Sobote pa do Jesenic. In seveda vse vmes. Meni javno nastopanje nikoli ni predstavljalo težav in so mi bila potopisna predavanja čisto naravna. Rok je bolj zadržane sorte in manj zgovoren. Zanj pa je bilo to kar stresno. Ampak v vseh teh letih treme ni več in lahko rečem, da potopisna predavanja obvladava 🙂 Mimogrede, imava jih tudi posneta in si jih prav vse lahko pogledate tudi na blogu. Povezava je tukaj.

Potopisna predavanja so v večini primerov plačana. Ni to neka bajna vsota denarja, ampak za začetek sva bila izredno vesela vsakega prihodka. Da sva si vsaj stroške s samim blogom (gostovanje, domena) pokrila.

Najini izdelki (zemljevidi sveta, koledar, fotografije)

Tekom pandemije, ko sva bila še več doma in sva imela veliko časa, sva se lotila še novih projektov. Že nekaj časa sva imela namreč željo narediti svoj zemljevid sveta za barvanje. V prejšnjem stanovanju sva imela namreč ogromen zemljevid sveta na steni (narisala sva ga sama) in sva ga sproti barvala. Ampak stena je ostala tam in zato sva se odločila narediti svoj zemljevid sveta.

Rok se je lotil tega. Malo je sicer trajalo (kot je to pri moških normalno … no, Rok pravi, da kreativna dejavnost nima urnika in ideja pride, ko pride, včasih jo je treba tudi počakat, jaz pa bi stvar imela rada narejeno npr. do konca meseca). Ampak na koncu je bil izdelek narejen, natisnjen, pakirna embalaža kupljena … in dala sva na prodaj svoje zemljevide sveta. V slovenščini. Take, ki jih lahko pobarvaš, ali pa v njih zapičiš bucike in tako označiš, kje vse si že bil. Midva sva bila spet navdušena, ponosna sama nase, odziv ljudi pa je bil tudi odličen! V prvi rundi sva na pošto peljala čisto poln prtljažnik najinih zemljevidov sveta. Počutila sva se kot neka huda podjetnika 🙂

Kmalu po tem sva dala na blog še Rokove fotografije –printe za prodajo. Takrat sem se jaz lotila in na blogu naredila tudi spletno trgovino. Mislim, da je to edina taka tehnična stvar, ki sem se je lotila jaz in ne Rok 🙂 Vse mi je uspelo urediti, edino nekje sem poklikala nekaj, da je kar naenkrat domača stran bloga postala trgovina. Midva pa sva želela, da je spletna trgovina samo en del bloga.

Malo panike, kot je vedno pri takih stvareh. Ampak imava super gostovanje za najin blog z odlično podporo. Kadarkoli jim kaj napiševa, takoj odgovorijo, nama povejo, kako stvar uredit ali pa nama jo že oni uredijo. In tudi tokrat je bilo tako. V parih minutah je bilo rešeno in blog je deloval kot je treba, hkrati pa sva imela sedaj še spletno trgovino. No, saj takih situacij, ko se kaj zatakne na spletni strani je bilo še nekaj, ampak z odlično podporo sva to uspela res hitro rešit. V takih primerih sva res vesela, da sva za gostovanje izbrala slovensko podjetje in kaj tujega, kjer moraš odpirat “tickete” in čakat na odgovor iz Indije. Midva samo pokličeva na Jesenice ali pa napiševa email in imava navadno v roku ene ure stvar urejeno.

Ob koncu leta 2020 je Rok pripravil še popotniški koledar, ki sva ga kar 3x ponatisnila, toliko zanimanja je bilo. Koledar še vedno pripraviva vsako leto, vedno izbereva nove fotografije – tiste najlepše iz različnih koncev sveta.

Ko je najin nečak odraščal, ga je vedno bolj zanimalo, kam vse midva potujeva. Ampak, kako otroku razložiti vse to? Nova ideja! Otroški, ilustrirani zemljevid sveta! K sodelovanju sva povabila ilustratorko, ki je poskrbela za izredno prikupne ilustracije, Rok je pripravil grafično podobo in ilustracije umestil na zemljevid ter iz posameznih naredil cele zgodbe, jaz pa sem se lotila pisanja razlag vseh teh ilustracij. In tako sva poleg zemljevida izdala še knjižico, kjer so vse te razlage. Najbolj sva vesela, da so zemljevid naročile tudi določene osnovne šole.

Oglasi?

Oglasi na blogu so pri nama no-go. Da bi dovolila, da na najinem blogu skačejo oglasi v smislu “če poješ to banano, boš shujšal 10kg” in podobne neumnosti. Ne, hvala! Rajši ne zasluživa nič, kot pa da bi imela blog poln reklam. Včasih pa se dogovoriva s kakšnim podjetjem za sodelovanje, promocijo  – to je pa nekaj drugega. To je preverjena stvar, izdelek, ki ga midva poznava, preiskusiva in ga z veseljem predstaviva publiki. In tudi midva imava nadzor, kako to predstaviva, da je estetsko in primerno najinemu blogu. Predvsem pa rada predstaviva stvari, ki so kvalitetne in v navezavi na najino osnovno vsebino.

V zadnjem letu sva dodala še affiliate marketing – to so povezave do spletnih strani, ki jih uporabljava za potovanja in vam jih tudi priporočava. Če nekdo opravi nakup preko najine affiliate povezave, midva dobiva nekaj odstotkov vašega nakupa, vas pa to nič ne stane. To je tak eleganten način, kako vi opravite neko rezervacijo/nakup nečesa, kar sva midva že preiskusila, včasih dobite še dodaten popust s kakšno kodo, midva pa zasluživa malo drobiža. Vse najine affiliate povezave so shranjene v temle prispevku: Uporabne spletne strani za potovanja.

Svetovanje in pomoč pri načrtovanju potovanj

Dostikrat naju je kdo prosil za pomoč, za nasvet glede načrtovanja potovanj. In seveda sva vedno z veseljem pomagala. Včasih je bilo to eno kratko vprašanje, spet drugič pa so bili to “kilometrski” emaili z ogromno vprašanji, prošnjo za iskanje letalskih kart ali pa kar sestavljanje načrta potovanja. Nekateri so pričakovali, da bodo dobili vse to brezplačno in sva navadno lepo odklonila, podala osnovne nasvete, ne moreva pa si vzeti več ur, da nekomu sestaviva npr. načrt potovanja. Potem pa nama je pisala ena gospa in prosila za načrt potovanja po Peruju. “Jaz vama plačam, če mi sestavita 3-tedenski načrt za potovanje z družino”. Pa sva si rekla, zakaj pa ne. Povpraševanje je, pa dajva ponudit še take popotniške storitve. In sedaj ponujava popotniška svetovanja, iskanje letalskih kart in načrtovanje potovanja po naročilu.

In vi ne veste, kakšno veselje imam jaz pri tem. (ja, večinoma sem jaz na klicih in iščem letalske karte za stranke; pri načrtih potovanj pa sodeluje tudi Rok.) Ko me je recimo kontaktirala ena večja družina z majhnimi otroki, da bi šli prvič na “zaresno” potovanje – nekam z letalom. Štirje otroci pa stari od 10 pa do 1 leta. In kako so se vsi zbrali ob ekranu, ko sem starša vodila skozi nakup letalskih kart in navdušeno spremljali potek. Meni je bilo to tako lepo, da sem nekoga “pospremila v svet”. Ali pa en gospod, ki se je odločil, da bo šel sam na Japonsko. Prvič na samostojno potovanje, na drugi konec sveta. In sem ga toliko opogumila in opremila z informacijami, da se je vrnil čisto navdušen in sedaj načrtuje, da bo še svojo družino peljal tja. Take zgodbe dajo meni ogromno zagona in veselja za delo.

Zaslužki od bloga?

Seveda je potem logično naslednje vprašanje: koliko pa zasluživa od bloga in ali od tega živiva. Ne, to ni najina služba. Še vedno sva oba redno zaposlena. Prihodki niso dovolj visoki, da bi se nama splačalo imeti blog kot redno službo. Pa tudi zaenkrat ni želja. Ker dokler delaš nekaj z veseljem, kot hobi (tudi če ob tem kaj zaslužiš), je to eno, ko pa taisti hobi postane tvoja služba, je pa vse precej drugače. Postane obveznost, skrb, grabenje za zaslužkom (da bo dovolj konec meseca), odgovornost itd in se bojiva, da v tem ne bova več uživala. No, saj nama so glavna potovanja, blog in vse ostalo pride kot posledica najinih potovanj. Če ne bi potovala in pri tem uživala, verjetno ne bi mogla o tem pisat v prvi vrsti.

Ponosna in hvaležna za teh 10 let

V teh 10 letih je blog zrastel iz 10 ogledov na mesec na okoli 20.000 ogledov na mesec (včasih še več). Iz nekega čisto osnovnega blogspot bloga pa je nastala čisto prava spletna stran, s spletno trgovino. V zadnjih letih celo nekaj zasluživa. Dovolj, da si pokrijeva stroške samega bloga in se malo nagradiva za svoje delo ter si vsake toliko privoščiva kakšno fino stvar na potovanjih, ki si je sicer verjetno ne bi. Ponosna sva na to, koliko stvari sva se ob tem razvoju naučila, ob tem zrasla vsak zase kot oseba in tudi kot par. Ker verjemite, delati skupaj, imeti skupni projekt morda zveni romantično, ampak zna biti tudi zelo naporno.

Hkrati pa sva izredno vesela tudi za vse vas, najine bralce. Da naju berete, podpirate z lepimi besedami, nakupi v spletni trgovini ali rezervacijami preko najinih povezav. Vaša podpora in vse lepe besede nama zelo veliko pomenijo. Zdi se nama, da sva malo drugačna od povprečnega blogerja. Veliko bolj kritična sva, velikokrat poveva, tako kot je. Marsikdaj tudi kaj pograjava, izpostaviva napake. Jaz sem tudi naravoslovka, znanstvenica, tako da ne maram kakšnega leporečenja, povem stvari direktno, z znanstveno razlago, če jo le imam. Ne hodiva rada na tiste bolj popularne destinacije (Kanarski otoki, Tajska, Bali ipd), rajši iščeva kotičke sveta ki naju privlačijo iz osebnih razlogov. Zavedava se, da zato morda nisva tako všečna vsem, ki bi raje, da se na svetu sadi samo rožice – sva pa unikatna. In zato sva toliko bolj vesela, da naju berete, kljub najinim “napakam”.

Prihodnost

Čeprav se svet hitro spreminja, umetna inteligenca povzema naše zapiske in samo branje blogov upada. A midva sva optimistična in nameravava še naprej pisati blog. Ravno sedaj pripravljava nekaj novosti na blogu in v spletni trgovini. Idej za potovanja in blog pa imava še veliko. Upava, da boste ostali z nama tudi tekom najinih naslednjih dogodivščin.