Bosque Petrificado (okamneli gozd)

Tekom vožnje ob argentinski vzhodni obali ni videti kaj dosti zanimivih stvari. Pokrajina je večinoma pusta, suha stepa, brez dreves ali grmovja, pač pa samo s suho šopasto travo. Daleč naokoli ni ničesar, nobene gore, nobene zanimivosti, edino tam na zemljevidu je bila majhna zelena packa, ki označuje nacionalni park z imenom Bosque Petrificado (okamneli gozd).

leseno deblo, okamnelo

Okamnelo deblo

Kako in zakaj je gozd okamnel?

Kar danes vidimo v tem parku, so ostanki gozdu izpred 150 milijonov let! Ja, prav ste prebrali, 150 milijonov. V času jure je bilo to področje zelo drugačno. Južna Amerika se je stikala z Afriko, podnebje je bilo vlažno in hladnejše in uspevali so gozdovi. Klima je bila tako zelo ugodna, da so tu rasla ogromna drevesa, predniki aravkarij (čilske smreke, ki sva jo prvič videla v parku Nahuelbuta), ki so bila visoka preko 100m in debela do 3m.

Okamnelo deblo drevesa

Pazi to velikost drevesa! Kakšen orjake je moral biti to!

Ko pa so se začeli tektonski premiki, so se z njimi pojavili izredno močni vetrovi, ki so ta velika in močna drevesa podrli. (Ugibajo, da so hitrosti vetrov presegle 300km/h). Dvignili so se tudi vulkani in ob izbruhu pokrajino prekrili z vulkanskim pepelom. Tako so bila padla drevesa nepredušno pokrita in normalna razgradnja biološkega materiala (trohnjene, gnitje …) je bila onemogočena.

padlo drevo

Samo še tole je ostalo od nekoč mogočnega drevesa

Dež, ki je kasneje padal na ta vulkanski prah, je spiral minerale in pronical skozi plast prahu do dreves spodaj. Tam je voda zapolnila vse pore in luknje v drevesih, minerali pa so kristalizirali in tako skopirali oz. ohranili obliko dreves. S časom so preko vulkanskega prahu prišli še novi sedimenti in drevesa še bolj zatesnili pred dostopom kisika, hkrati pa so novi sedimenti prinesli nove minerale, ki so lahko kristalizirali v deblih spodaj. Celoten proces se imenuje petrifikacija (okamnitev).

struktura debla drevesa

Zgleda kot pravi les, kajne? No, ampak ni 😉

Tisočljetja kasneje se je začel nov proces, veterna erozija, ki je razlog za odkrivanje površja. Veter namreč odnaša zgornje plasti sedimentov in tako so okamnela drevesa prišla na površje in so jih ljudje opazili.

 

Ogled okamnelih dreves danes

Park Bosque Petrificado zavzema širše področje nekdanjega gozdu gigantskih aravkarij, danes okamnelih debel. Vstopnine ne zaračunavajo (lepo, kajne?), imajo pa zelo striktna pravila glede obiska. Namreč dolgo časa se je dogajalo, da so ljudje odnašali koščke okamnelih dreves – pač tako malo, za spomin. Danes je pot po parku ograjena, hoja izven te poti pa ni dovoljena. Prav tako ni dovoljeno dotikanje dreves in seveda ne smeš ničesar vzeti s seboj. Načeloma greš na ogled samo s fotoaparatom v roki, nahrbtnikov in torb ne dovolijo. Če že, pa jih pred in po ogledu skrbno preiščejo.

Park Bosque Petrificado se nahaja približno 50km zahodno od glavne ceste, Rute 3 in 580km severno od kraja Rio Galegos. Javnega prevoza do tja ni, cesta je makadamska, a se jo da prevoziti tudi z navadnim avtomobilom.

okamnela drevesa v Argentini

Okamnela drevesa! Ja, vse to so sedaj samo še minerali

In kako zgledajo okamnela drevesa?

Na kratko: noro zanimivo!

Najprej sva si v majhnem muzeju ogledala postopek petrifikacije, prijazna oskrbnica parka pa nama je v angleščini odgovorila na vsa najina vprašanja. Pokazala nama je tudi nekaj primerov fosilov, odtisov vej aravkarij v kamnih in potežkala ter pretipala sva lahko nekaj okamnelih debel – to so tudi edini kosi, ki se jih v parku lahko dotakneš! Res je hecno prijeti okamnelo drevo, deblo je rjave barve in zgleda pač kot da bi bilo pravo deblo, ko pa ga primeš v roke pa je težko kot svinec! Ker je okamnelo, seveda!

Bosque petrificado, okamnela drevesa v argentini

Eksponati v muzeju, ki se jih lahko dotaknemo

Sledil je sprehod po parku, kjer se da videti številna okamnela drevesa. Pravzaprav so se ohranila so se samo debla, veje so se večinoma izgubile. Vseeno je noro videti tako ogromna drevesa, ležati tam v sušnati pokrajini in se zavedati, da so to pravzaprav vse minerali in ne več drevesa. Res fascinantno! Pa tudi pokrajina okoli je nora, drugačna, divja. V daljavi se vidi ugasli vulkan Madre y Hija, ki naj bi bil razlog za opustošenje. Kamine naokoli so različnih barv; bele, roza, rdeče, rjave, zelene, črne … Mimo naju so se sprehajali gvanaki in tam na tleh so ležala 150 milijonov let stara drevesa. Noro.

Na poti iz parka sva imela srečo videti še eno vrsto južnoameriških živali: maro. Mara je taka zanimiva živalca. Ko sedi, spominja na zajca, le ušesa ima malo krajša. Ko pa vstane in začne hoditi ali teči, pa zgleda kot kakšna srna. Res hecna kombinacija. Za nameček pa še to: večinoma je rjave barve, le na zadku ima veliko črno zaplato in pod njo belo črto. Zakaj je to koristno, ne vem, zgleda pa zelo zabavno, a prikupno hkrati.

žival mara

Prikupna mara

žival maražival maražival mara

Če povzamem, izlet do Bosque Petrificado, četudi je bil kar konkretno iz najine poti, je bil super odločitev. Pokrajina se spremeni iz popolnoma ravne suhe stepe v bolj gruščnato suho stepo z vzpetinami. Videti 150 milijonov let stara drevesa in se naučiti postopka, kako so okamnela, je bilo zame izredno zanimivo. Ker sva ob tem srečala še toliko živali (gvanake, mare, lisice), pa je to izlet naredilo popoln.

Super se imava, če koga zanima 🙂

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!