Ko gre na potovanju vse narobe (prigode iz Mehike)

by Katarina

Potovanje v Mehiko je bilo polno takšnih in drugačnih izzivov. In teh res ni bilo malo. Zamislite si vse popotniške težave, potem pa pomnožite z 2 in morda pridemo do številke izzivov oz. težav, ki sva jih imela v Mehiki. Toliko stvari se nama ni zgodilo v vseh dosedanjih potovanjih skupaj!

Vse težave oz. izzivi potovanja po Mehiki oz. kaj vse je šlo narobe

Narobe je bilo že to, da letalskih kart nisva imela v žepu do par dni pred odhodom (več o tem tule). S tem povezana je bila nervoza, pozno planiranje in pakiranje, kar je gotovo doprineslo k vsemu skupaj. Ampak osredotočimo se na stvari, ki so se dogajale tekom samega potovanja.

1.) Ukradena termovka na letalu

Let do Mehike je bil dolg in izredno neudoben. Letalo je bilo čisto polno, celih 12h imeti masko na nosu tudi ni prijetno. Če prištejemo še nenaspanost ene noči prej (ko sva pakirala do polnoči, na pot sva štartala pa že ob 4h zjutraj), si lahko prestavljate, kako zelo “povožena” sva prišla v Mehiko. Ko sva pobirala svoje stvari iz “overhead compartment”, tistih omaric za ročno prtljago na letalu, sva očitno tam pozabila najino termovko. Takoj, ko sva stopila z letala, sem opazila, da mi v stranskem žepu nahrbtnika nekaj manjka: termovka! Rok je tekel nazaj, a ga na letalo niso več spustili. Prosil je, če lahko osebje prinese pozabljeno termovko. Povedal je, kje bi morala biti. Odgovor je bil: tam nismo našli ničesar. Pokličite čez par dni, če se kaj pojavi. Seveda se termovka ni pojavila čez par dni, verjetno jo je kdo že lepo uporabljal ali pa prodal naprej.

Saj načeloma ni to nič takega. Ampak imela sva precej dobro termovko in na potovanju bi nama prišla še kako prav. Sploh, ko sva se vzpela na vulkan Malinche z višino 4600m in bi nama topel čaj na vrhu zelo prav.

letalo British Airways

Tokrat sva prvič letela z British Airways

2.) Prtljaga je obtičala v Londonu

Še vedno smo na letališču. Midva še vedno noro utrujena in malo slabe volje zaradi termovke. Res dolgo smo čakali na pregled potnih listov in ko sva končno prišla do prtljage, se tisti tekoči trak sploh ni več vrtel. Prtljaga z našega letala je bila zložena na kup v kotu. In seveda tam ni bilo najinih nahrbtnikov. Logično, v Londonu sva imela samo 1h časa za prestop. Midva sva komaj ulovila letalo, najina prtljaga ga očitno ni. Ah … Postopek sva že poznala, saj se nama je to pripetilo že na Jamajki in sva na blog napisala nasvete, kaj storiti v takem primeru. Tako sva prijavila pogrešano prtljago in odšla ven le z modrim papirjem kot potrdilom.

Najina nahrbtnika, stalna sopotnika sta že drugič potovala malo po svoje 🙂

3.) Najslabši najem avtomobila

Sledil je prevzem najetega avtomobila. Preko Billiger-mietwagen sva rezervirala avto Nissan Versa. Avto je bil že plačan, morala bi ga samo prevzeti. Pa ni šlo gladko. Uslužbenka je zahtevala doplačilo za nek “road assistance”. Vztrajala sva, da je vse plačano in da tudi na voucherju jasno piše, da je to vključeno v ceno. Pogajali smo se sem in tja, nato je ona šla domov in prišel je še bolj neprijeten uslužbenec, ki se je sproti zmišljaval razloge, zakaj bi morala to plačati. Bistvo je bilo, da ali plačava ali pa ne dobiva (že plačanega) avtomobila. Na koncu sva popustila in pač plačala. Ura je bila 2 zjutraj po mehiškem času, kar je 7 zjutraj po našem. Pokonci sva bila že več kot 24h in res brez energije. Ta zlobni uslužbenec je potem po telefonu naročil svojemu zaposlenemu, naj pripelje avto, ene klase nižje, kot sva ga plačala (pozabil je, da razumeva špansko, ko se je pogovarjal poleg naju). Ampak res nisva imela več energije za pregovarjanje. Samo da se lahko odpeljeva od tam. Rok se je še toliko zbral, da je natančno pogledal avto in opazil, da ena luč ne dela. Tako so nama še zamenjali luč in odpeljala sva se. Izkušnja je bila grozljiva. Takega izsiljevanja še nisva doživela. Vsekakor neprijeten uvod v potovanje po Mehiki. Celotno zgodbo z več detajli lahko prebereš tule: Najem avtomobila v Mehiki.

bel chevrolet aveo

Najem avtomobila v Mehiki: America Car Rental

4.) 800km zaradi izgubljene prtljage

Najina prtljaga je prišla 3 dni kasneje. Agentka British Airways naju je klicala in povedala, da nama prtljago lahko pošljejo le na letališče, sama pa jo bova morala prevzeti tam. Midva sva bila takrat v kraju Tequila, približno 100km od Guadalajare, ki ima letališče. To je sicer pomenilo, da se morava peljati 100km nazaj in v gnečo 2. največjega mehiškega mesta, ampak ok, to bi preživela. Uslužbenka je obljubila, da nama bo British Airways povrnil stroške prevoza in parkiranja. Naslednje jutro, ko naj bi se odpeljala proti Guadalajari, me je pričakal sms: eno prtljago smo poslali v Guadalajaro, drugo pa so zadržali na carini, ker so bili notri testi za samotestiranje. Samo debelo sem pogledala: WTF?!

PREBERI ŠE  Načrt potovanja: Mehika - osrednji del

Nadaljevanje zgodbe preberite v ločeni objavi tule: Izgubljena prtljaga v Mehiki

moški in ženska nosita veliko modro vrečo

Ko sva dobila prvi nahrbtniki Bolje rečeno, ko sva ga šla iskat na letališče v Guadalajaro

5.) Ilegalni covid-testi

Problem prtljage je bil, da sva imela notri dva seta za samotestiranje. Nama se je zdelo logično, da to vzameva s seboj, saj smo sredi pandemije. Carinikom pa ne toliko. Trdili so, da so testi ilegalni, ker to “zdravilo” ni registrirano v Mehiki. Med tem, ko so popisovali teste, sva poslušala od njih razne neumnosti v smislu: “Kakšna popotnika pa sta, treba je preveriti, kaj se sme prinesti v državo! Poklicat moraš na carino!” Ja seveda, tako kot smem prinesti Lekadol, ki tudi ni registriran v Mehiki, ampak ga imam lahko za osebno uporabo, tako so tudi covid testi enaka stvar. A cariniki se niso dali.

Ko je bilo potrebno podpisati neke dokumente (v španščini seveda) in enega stavka nisem razumela, sem jih prosila za razlago v angleščini in odziv carinikov je bil: “To je Mehika, tu govorimo špansko. Če ne znaš špansko, ne hodi sem.” Tako me je pogrelo, da bi najrajši na licu mesta kupila letalsko karto in odletela nekam drugam. Samo stran iz Mehike.

Celotno zgodbo o tem si preberite v objavi tule: Ilegalni covid-testi.

maska in covid-19 testi za samotestiranje

v Mehiki so to ilegalni covid hitri testi za samotestiranje

6.) Zaprte piramide

Ok, tole ni tako zelo grozna stvar, je pa nekaj s čimer sva se večkrat srečala. Npr. pri piramidi Teotihuacán sem vprašala, če je bližnje arheološko središče Tula, odprto (na internetu so bile različne informacije, na jih telefon nisem dobila, na email pa mi tudi niso odpisali). Uslužbenec je potrdil, da je odprto. Pohitela sva z ogledom Teotihuacán-a in se odpeljala še do Tule. Tam pa seveda vse zaprto. Že leto in pol, odkar je pandemija, je Tula zaprta, so nama povedali. Brez veze 😥

Tula warriors, MEhika

Slavni vojščaki v Tuli, videni le skozi daljnogled.

Naslednji primer. Iz Grutas de Tolantongo sva se odpravila proti zvezni državi Veracruz, kjer stoji precej impozantna piramida El Tajin. 5h vožnje je bilo pred nama. Na poti do tja, se je Rok po Whatsappu pogovarjal še z lastnico zavetišča za želvice, saj sva namerava obiskati tudi njih. Ko ji je povedal najin plan, da greva proti El Tajinu, je bil njen odgovor:”Tu v Veracruzu so vsa arheološka središča zaprta!” Pa ne no!

začasno zaprto

Začasno zaprto.

Nekaj dni kasneje sva se odpravila do piramde Cantona. Google pravi, da je arheološko središče odprto, na spletni strani tudi nobenega obvestila, torej greva do tja. Pa sva spet obstala pred zaprtimi vrati. Spet drugič sva se odpravila do piramide Monte Alban. Gor sva se pripeljala ob 15:32 in naju niso spustili notri. Ker se piramida zapre ob 16h in ne ob 17h, tako kot piše na spletni strani. Presneto, no! In kako naj bi človek vedel, kaj je odprto in kaj ne, če pa so informacije očitno neažurne. Naslednjič sva potem kar poklicala in, če so se oglasili, sva bila zelo vesela, saj so nama navadno povedali, da so odpiralni časi drugačni od tistih na spletu. Kaj sva se iz tega naučila? Da v Mehiki nič ne drži 😀

arheološko najdbišče Cantona

Cantona, ki sva jo videla le s sosednjega hriba

7.) Poplava v šotoru

Po vzponu na vulkan Malinche sva se spustila v predmestje Pueble in se nastanila v navidez prijetnem overlanderskem kampu. Levo in desno od naju sta bila parkirana evropska Unimoga, malo naprej je bil argentinski avtodom, tam za vogalom švicarski kombi … na sredini pa midva, bivša overlanderja (glede na najino Južno Ameriko), a tokrat sva se počutila čisto majhna z razmajanim najetim avtomobilom in šotorčkom. Ko se je stemnilo, pa če prav je bilo to že okoli 19h, sva šla počasi v šotor in se spravila spat. Itak sva bila utrujena od hoje na vulkan. Slišala sva, da je enkrat tekom noči začelo močno deževat. “Samo da šotor zdrži”, sem si mislila, tako kot vedno, kadar dežuje in spiva v šotoru.

šotor na zelenici

Tista noč, ko je tako deževalo, da nama je premočil šotor

Enkrat ponoči me je začelo zebst in stegnila sem se k nogam, kjer sem imela pulover. A na moje presenečenje je bil pulover moker. Mislila sem, da se je pač tiščal šotora, Rok me je napol v spanju okaral, da sem vedno neprevidna in nama šotor vedno premoči, ker nekaj pritisnem ob platno. Pulover sem  nameravala pospraviti tako, da se sedaj pa res ne bo pritisnil ob šotor. Ampak, ko sem iskala mesto, kam bi ga dala, sem na tleh šotora začutila vodo. Ne, ni bilo malo mokro, voda je stala v šotoru! Takrat sem se popolnoma zbudila. Poleg puloverja je bil namreč tudi moj računalnik in še nekaj drugih stvari, vse seveda čisto mokre! Presneto!

Spanje v avtomobilu, na sprednjih sedežih

Rok se je spomnil, da je kline za šotor težko zabijal oz. da so se zapičili le kakšen centimeter globoko. Ugibala sva, da je očitno kamp na trdi (skalni, betonski) podlagi in čez le za prst zemlje, ki več kot očitno ne popije tolikšne količine vode, kot nam jo je nebo namenilo tisto noč. Predpostavka se je potrdila, ko sva stopila ven iz šotora. “Čmok, čmok” sva hodila po ogromni luži, v katero se je spremenil cel kamp. Pa niti ne vem, če bi temu rekla luža, bolj mini jezero! Na hitro sva vse stvari prenesla v avto in se kar se je dalo udobno namestila na sprednjih sedežih. Očitno bova danes spala tu. Vmes so se seveda prižgale luči v sosednjih Unimogih, popotniki so naju opazovali skozi okna … “Mogoče bo pa kdo ponudil svoj “kavč” v tem presneto velikem kamionu, s katerim potujejo po Mehiki.” Seveda se to ni zgodilo. Midva sva spala v mokrih spalkah na sprednjih sedežih najinega Chevrolet Aveo-ta, oni pa v svojih udobnih in toplih posteljah meter in pol višje od poplave.

sušenje kamping opreme

Ko sva naslednje jutro sušila vso najino kamping opremo

8.) Možnost spremembe rezervacije je, ampak je dejansko ni

Mesto Oaxaca je znano kot eden boljših krajev za doživet mehiški praznik Dia de los Muertos. Nastanitve za tisti čas so hitro pošle, cene pa so bile astronomske, zato sva nastanitev rezervirala že zelo zgodaj. Hotel je zgledal lep, z dobrimi ocenami in v centru mesta, torej blizu dogajanja. Ko pa sva prišla tja … pa ni bilo več tako super.

Oaxaca

Okrašene ulice v Oaxaci

Prva stvar je bila, da sva želela spremeniti rezervacijo, saj sva imela let že en dan prej, kot sva sprva pričakovala. Glede na njihovo politiko odpovedi, bi lahko rezervacijo spremenila do 5 dni prej. Pisala sva jim na njihov chat, se dogovorila, da pošljeva email in bodo uredili. Na tisti email nisva nikoli dobila odgovora in ko sva prišla v hotel, o spremembi rezervacije niso vedeli ničesar. Povedali so samo, da sedaj, ko je manj kot 5 dni pred prihodom, ne moremo narediti ničesar. 3 dni, kolikor sva bila tam, sva se pogajala z njimi, da sva jim sporočila, da so obljubili, da bodo uredili in da tudi, če ne dajo denarja nazaj, pa naj nama dajo npr. zajtrk za to ceno. No, na koncu so bili tako “prijazni”, da nama niso zaračunali stroška za predčasni odhod in dobila sva en zajtrk. Toliko za 50 USD, kolikor je bila vredna ena noč, ki je nisva koristila.

PREBERI ŠE  Tequila - nasadi agave in proizvodnja pijače tekila

9.) Soba brez oken in s celonočno žurko

Druga težava tega hostla je bila soba. Bila je ekstremno majhna, ampak ok, to niti ni problem. Bila pa je brez okna! Rok, kot arhitekt je mnenja, da soba brez okna sploh ni soba. Midva pa sva sva 4 dni, 3 noči preživela v tisti “čumnati” brez oken in kjer sva se ves čas spotikala ob svoje stvari.

Naslednji problem tega hostla so bile glasne žurke. Vsak večer so imeli na terasi zabavo, ki je trajala vso noč. In kljub temu, da nisva imela okna v sobi, so bila pa vrata in stene očitno popolnoma propustne za zvok, da pač nisva spala. Več gostov se nas je tekom noči hodilo pritoževat, da naj utišajo glasbo (zabava je bila uradno samo do 23h), pa je bil odgovor že precej okajenega recepcionista, ki je veselo žural z ostalimi: “Pa pojdite drugam, če vam tu ni všeč.” Vsekakor Selina hotel v Oaxaci odsvetujeva.

Jalatlaco poslikava stene z okostnjaki

Jalatlaco predel Oaxace se pohvali z živahnim nočnim življenjem in številnimi grafiti 

10.) Vlom v avto

Mestom se načeloma na potovanjih izogibava, rajši imava naravo. Ampak sem in tja pa tudi zavijeva v kakšnega. Spala sva v hostlu sredi mesta, ki ni imel svojega parkirišča. Povedali so nama, da lahko parkirava na ulici. Ne odgovarjajo za avto, ampak načeloma je itak v vsakem hotelu/hostlu v ulici varnostnik. In tako sva avto pustila malo naprej od najinega hostla, pred drugim hotelom z varnostnikom pred vrati. Prav potrudila sva se, da sva iz avtomobila pobrala vse, kar bi nakazovalo, da gre za avto turistov. Očitno ni bilo dovolj. Zjutraj, ko sva odhajala, je Rok poskusil odklenit avto. Ključ je porinil v ključavnico, a ni šel notri. Poskusil je večkrat, da mu je le uspelo spravit ključ v samo ključavnico, potem pa je bilo potrebno še precej sile, da je ključ obrnil in avto odprl. Vse po avtu je bilo razmetano. Kar sva imela v predalih, na vratih … vse je ležalo naokoli. “Ali kaj manjka?” me je takoj vprašal Rok. “Ne vem, ne spomnim se, kaj vse sva pustila v avtu. Vse vredne stvari sva itak imela pri sebi,” je bil moj prvi odgovor.

chevrolet aveo

Najina mehiška “kripa”. Chevrolet Aveo, v katerega so nama tudi vlomili

Ko pa sva pakirala, pa sva le ugotovila, da sva v prtljažniku pozabila nekaj stvari, ki jih sedaj nimava več. Najbolj boleče zame je bilo dejstvo, da so nama ukradli daljnogled. Izginil je še DJI Osmo (stabilizator za snemanje), čelna svetilka, ter črna toaletna torbica z mojimi rezervnimi vložki. Tatovi so gotovo mislili, da so dobili denar, saj je lahko podobna denarnici. Tako pa so dobili nekaj že precej starih in pomečkanih Always vložkov.

Po eni strani sva bila vesela, da nama niso ukradli več stvari, tistih res pomembnih kot je recimo potni list, kreditna kartica ipd. In pa vesela sva bila, da škoda na avtu ni bila velika. Po drugi strani pa naju je potrlo dejstvo, da očitno varnostniki v Mehiki ne opravljajo svojega dela in pa to, da sva kljub najini potovalni “kilometrini” tako trapasto verjela, da bo avto na ulici varen.

11.) Pokvarjen avto

Za drugi del najinega potovanja sva si prav tako najela avto in sicer pri isti agenciji. Nad tem sicer nisva bila navdušena, a je bila cena občutno nižja od ostalih agencij. Sva se pač pripravila na neprijetnosti in upala na najboljše. Spet sva dobila Chevrolet Aveo, ki je bil še bolj uničen od prejšnjega. Imel je nešteto prask, pa tudi nekaj večjih udrtin. Luči so bile popolnoma mlečne, torej za vožnjo ponoči ne bo. Ravno sva se želela odpeljati, zagnala sem motor avtomobila in čakala, da se lučke na armaturni plošči ugasnejo. Počasi so se ugašale, ena pa je ostala. In sicer lučka za motor! Hm, tole pa ne bo dobro! Takoj sva na težavo opozorila zaposlene, a so naju poskušali prepričati, da je to normalno. Zraven pa je avto navijal obrate na parkirišču.

PREBERI ŠE  Kako preživeti prestop v Mexico City?

Vztrajala sva in naslednji dan res dobila drug avto. Celotno zgodbo lahko prebereš tule: Najem avtomobila v Meridi.

moder Nissan Versa, najem avtomobila v Mehiki

Nissan Versa – ko sva le dobila boljši in predvsem delujoči avto

12.) Neurje na Holboxu

Otok Holbox velja za rajski otoček z lepimi plažami, ležernim vzdušjem, kjer so celo ulice peščene in avtomobilov ni. Najina izkušnja na Holboxu je bila vse prej kot rajska. Tja sva prišla dan po hudem nalivu in vse te peščene ulice so bile poplavljene. Tako zelo poplavljene, da je bilo treba na poti iz pristanišča do najine namestitve gaziti po lužah. S tem ne mislim tega, da sva imela malo mokre noge, ko sva skakala čez luže. Ne, luže so bile tako globoke, da sva si kratke hlače zavihala, kolikor je šlo visoko in zabredla v umazano vodo. Meni, ki sem nekoliko nižje rasti, je voda segala do sredine stegen. In kakšna voda! Umazana, svinjsko umazana! Predstavljajte si peščeno ulico, ob strani je polno pasjih iztrebkov, na drugi strani kup bioloških odpadkov, spet drugje pa kup plastike. Potem pa pride neurje in dež spere vso so svinjarijo, s celega otoka, z vseh ulic v te ogromne luže. Bljak! Porabila sva kar nekaj mila, da sva se počutila vsaj približno čisto.

13.) Nekdo je nakupoval z mojo bančno kartico!

Ravno zaradi potovanj se nama je zdelo pametno, da imava denar na večih bankah in posledično imava več bančnih kartic. V Mehiko s seboj nisem vzela bančne kartice banke N26 in je (razen izjemoma za kakšno spletno plačilo) nisem uporabljala. Tako tudi nisem redno spremljala stanja na tistem bančnem računu. Enkrat pa sem vseeno pogledala in zadnji dve transakciji sta bili spletni nakup na Shein, vsaka za okoli 40 USD. Čakaj, kaj? Shein spletne trgovine sploh še nisem odprla in vsekakor nisem tam nakupovala. Takoj sem klicala prijateljico, ki je pri nama doma skrbela za mačko in stanovanje. Potrdila je, da je kartica na svojem mestu. Torej mi je nihče ni ukradel. Kartico sem kar prek aplikacije zablokirala in sporočila situacijo banki N26. Hkrati pa sem zgodbo objavila tudi na Instagramu in zraven označila Shein. Ne boste verjeli, naslednji dan sem dobila denar nazaj! Shein mi je brez besed očitno vrnil denar! Banka N26 pa mi je brezplačno poslala novo kartico. Konec dober, vse dobro, čeprav me je vse skupaj kar precej prestrašilo.

bančne kartice

Najin nabor bančnih kartic (Abanko sva sedaj zamenjala za Sparkasse)

14.) Kazen za prehitro vožnjo

Da seveda najinim nevšečnostim v Mehiki še ne bi bilo konca, so naju ustavili še policaji. Omejitev je bila 110 km/h, mene pa so slikali, ko sem vozila 137 km/h. Priznam, nisem ravno počasen voznik, sploh če je cesta ravna in prazna, poleg tega pa sva imela tisto jutro že cel kup “scen” in res nisem bila pozorna na omejitev. Policist nama je hotel napisati astronomsko kazen, za naju pa bi to pomenilo še dodatne komplikacije z rent-a-car agencijo. Tako sva se s policistom poskušala pogoditi, mu povedala, da itak odhajava iz države, da se nama mudi na mejo z Belizejem itd. Na koncu sva mu dala toliko mehiških pesov, kolikor sva jih imela – okoli 50€. Še vedno veliko, a bistveno manj, kot če bi dobila uradno kazen. A naju je policist samo “nategnil”? Možno, ampak vem, da sem na enem odseku ceste res vozila kar precej hitro, tako da si mislim, da je bila kazen upravičena.

Omejitev hitrosti na avtocesti v Mehiki

Omejitev hitrosti na avtocesti v Mehiki

15.) Zaprta meja v Belize

Ko sva končno prišla na mejo, da bi zapustila Mehiko in vstopila v Belize, pa tudi še ni bilo konec težav. Na meji naju vpraša carinik: “Kam pa vidva?” “V Belize,” mu odgovoriva. Pa se je samo nasmejal: “Meja v Belize je zaprta.” Nama seveda ni bilo nič jasno. Kako je lahko meja zaprta, saj sva preverila, da lahko kot turista vstopiva v državo, s seboj imava vso potrebno dokumentacijo … ne naju sedaj hecat, da je meja zaprta! No, izkazalo se je, da se ob nedeljah meja zapre ob 12h, sredi dneva! Ostale dni pa je odprta do popoldneva. Jao! In sva se z dolgim nosom obrnila in se odpeljala nazaj v Mehiko. Rok je bil besen: “Toliko problemov imava v tej Mehiki, potem pa naju še iz države ne spustijo!”

Mejo sva potem en dan kasneje uspešno prečkala in vstopila v čudoviti Belize.

moški in ženska pred majevsko piramido, belize

Belize nama je bil izredno všeč.

16.) Prtljaga je prišla pred nama

Tole ni ravno nevšečnost, je pa precej zabavna stvar. Ko sva se vračala iz Meride nazaj v Ciudad de Mexico, sva bila na letališču v Meridi zelo zgodnja. Skoraj 3h prej sva bila tam. Oddala sva prtljago in uslužbenka nama je povedala, da ima najin let zamudo. Odhod naj bi ob 18:30. To je povedala v španščini, jaz sem samo pokimala, potem pa potihem razmišljala, katero številko mi je povedala. Malo mi je bilo nenavadno, saj bi moral biti najin let šele ob 19:30. Pogledala sem na ekran z leti in videla, da je pred najinim letom še en let. Očitno ima ta zamudo. Nisem se kaj dosti ukvarjala s tem. Ko sva nekaj ur kasneje prišla v Ciudad de Mexico (s tistim drugim letom), sva bila med prvimi, ki so se izkrcali. Odpravila sva se do tistih tekočih trakov s prtljago. Že od daleč sva videla: trak se je vrtel in na njem samo dva ogromna modra nahrbtnika – najina! Na ekranu nad trakom sploh še ni bilo napisa, iz katerega letala je prtljaga. Ali je možno? Je najina prtljaga prišla z enim letalom pred nama? 😀

Prtljaga nama je na tem potovanju kar precej “nagajala”

Kaj mislite, se nama je dogajalo v Mehiki, kajne? 🙂 Toliko težav, glavobolov in slabe volje, kot je bilo v Mehiki, ni bilo še na nobenem potovanju do sedaj. Nekaj sva gotovo “pripomogla” midva. Že prišla sva nervozna, raztresena od vsega dela pred potovanjem, potem pa se kar nisva uspela sprostiti. Mehika je pred naju metala izziv za izzivom in domov sva prišla še bolj utrujena, kot sva šla 🙂 Rok pravi, da sedaj nekaj časa ne bova potovala, jaz pa pravim, da potrebujeva čim prej “popravni izpit”, novo potovanje. Čigava bo obveljala, kaj mislite? 😉

Komentiraj

1 Komentar

Jana 01/2022 - 16:55

Popolnoma drugačna izkušnja z najine strani… ravno sva v Mehiki… renta car (prek Alamo) super zadeva… prijazen folk… rezervacija vseh nastanitev (Cancun. Conzumel, Valloid) so bile super… čisto… mal morda zastrašujoč sprva Cancun zaradi vojske in policije… ampak ko izveš, da je to za tvojo varnost, si miren… Omejitev se je pametno držat, saj so tudi ceste v območju Cancun – Tulum kar v kaotičnem stanju… proti notranjosti Jukatana so le- te bistveno lepše… tak da Mehika je zagotovo še na najini listi potovanj 😊

Odgovor
Lahkih nog naokrog