Dia de los Muertos (dan mrtvih) – največji mehiški praznik

2,K

Največji oz. najpomembnejši praznik v Mehiki je dan mrtvih oz. Dia de los muertos v španščini. Nenavadno, kajne? Da tako radi praznujejo dan mrtvih, ki je pri nas bolj žalosten in težak praznik. V Mehiki pa temu ni tako, dan mrtvih ni žalosten, pač pa vesel praznik, ko se z veseljem in ljubeznijo spominjajo svojih preminulih sorodnikov in si v njihov spomin priredijo “fiesto”, zabavo. Imela sva to srečo, da sva lahko doživela praznik mrtvih prav v osrčju Mehike. Bilo je res lepo, malo nenavadno, ampak predvsem zanimivo.

Dia de los Muertos (dan mrtvih) – kakšen praznik je sploh to?

Torej, dan mrtvih v Mehiki praznujejo 2. novembra in na ta dan Mehičani verjamejo, da se duše umrlih za 24h vrnejo na Zemljo. Duše umrlih otrok pa se na svet vrnejo en dan prej, 1. novembra. Ta dan se imenuje Dia de los Angelitos (dan angelčkov). Da pa se duše umrlih lahko vrnejo, morajo imeti neke vrste prehod. V ta namen družina pripravi v hiši oltar (ofrenda). Oltarček mora imeti sliko pokojnika, ta je bistvena. Potem pa ga okrasijo z živo oranžnimi rožami žametnicami (tagetes), ki jih prav v ta namen gojijo na ogromnih poljih po celi Mehiki. Ker duša potuje na ta svet kar nekaj časa in se pri tem utrudi, na oltarček položijo tudi hrano in pijačo. Potrudijo se, da pripravijo najljubšo hrano pokojnika in ga tako privabijo, da se zagotovo pridruži njihovi večerji.

To verovanje izvira še iz časov pred prihodom Špancev. Mezo-ameriške kulture (Tolteki, Olmeki, Azteki) naj bi vsi poznali ta praznik in to verovanje, da se duše umrlih za en dan vrnejo med nas. V osnovi so dan mrtvih praznovali avgusta, po prihodu Špancev in z njim katoliške vere, pa so vse te običaje obdržali, le datum so poenotili s katoliškim izročilom – na 2. november.

Kako v Mehiki praznujejo dan mrtvih (Dia de los Muertos)

Kot je že zgoraj opisano, vsaka družina pripravi oltar za pokojne prednike. Prav tako okrasijo tudi grobove. Sveče na grobovih so v Mehiki minimalnega pomena. Glavno je, da je vse prekrito z oranžnimi rožami. Na predvečer praznika Dia de los Muertos, torej 1. novembra zvečer se družina zbere najprej na grobu, nato pa se prestavijo domov (ali pa ostanejo kar na pokopališču) in imajo zabavo. Z veliko hrane in pijače, alkoholne seveda, z veliko petja in plesa. Nama je bilo res fascinantno, da se lahko tako veselijo ob misli na pokojnike. Nekaj, kar je v naši kulturi čisto nepojmljivo in nenaravno.

Pomembnejši elementi praznika Dia de los Muertos

Lobanje (calavera)

Še ena taka stvar, ki nam nikakor ne paše skupaj z dnevom mrtvih: lobanje. Nam se zdijo strašljive in neprimerne, kajne? V Mehiki pa so okoli tega praznika lobanje povsod. Prodajajo jih kot okraske (predvsem iz gline), delajo slaščice v obliki lobanje, najbolj popularne pa so poslikave po obrazu. Te lobanje niso mišljene, da bi bile strašljive, sploh ne. Glavno je, da se lobanje smejijo. Tako naj bi simbolizirale posmeh smrti in zmago življenja.

Oranžno cvetje (flor de muerto)

Oranžno cvetje žametnice, imenovano tudi flor de muerto (roža smrti) oz. marigold po angleško naj bi dejansko služila kot oznaka, smerokaz, kam naj se duše vrnejo. Tako sva dostikrat videla, da so imeli iz ceste speljano “potko” iz teh oranžnih cvetkov v notranjost dvorišča in vse do oltarja. Moram reči, da nama je bilo to res lepo videti. Cvetje namesto sveč deluje veliko bolj veselo, optimistično.

Oltar (ofrenda)

Namen oltarja sem že opisala zgoraj. Ta oltar je osrednja stvar praznovanja dneva mrtvih. Oltar je postavljen na vsem vidno mesto. Na njem mora biti slika pokojnika, dodajo pa se njegovi osebni predmeti ter manjše sveče. Nižje spodaj pa se položijo najljubša hrana in pijača pokojnika. Tipično je med temi jedmi tudi “pan de muerto”, kruh z jajci in mlekom, ki se ga okrasi s kakšno lobanjo. Vse naokoli pa so oranžne rože. Okoli oltarja se družina potem tudi zbere za svojo večerjo s pokojniki oz. fiesto.

Festival

Pred samim praznikom se po mestih vrstijo parade, nastopi, koncerti, mariachi igrajo svojo glasbo, ljudje plešejo, prodajajo se venci za v lase iz teh oranžnih rož, ponujajo se obrazne poslikave … Ni da ni. V tem času tudi vse ulice okrasijo z verigami papirnatih okraskov, hiše porišejo s poslikavami, navadno z lobanjami, tudi v javnih stavbah postavijo oltarje. Res, celo mesto se spremeni v en sam festival. Pravijo, da se Dia de los Muertos najboljše doživi v Ciudad de Mexico ali pa v kraju Oaxaca. Midva sva bila v slednjem in spodaj lahko opišem najino izkušnjo.

Dia de los Muertos v Oaxaci – najina izkušnja

Odkar sva bila v Mehiki prvič ravno po prazniku Dia de los Muertos in nama je znanec, Mehičan, o njem na dolgo in široko razlagal, sva si želela to doživeti v živo. Potem sva si ogledala še risanko Coco in naju je vse skupaj res navdušilo. Letošnje potovanje v Mehiko se je ravno poklopilo s praznikom mrtvih. Na nama je bilo le, da izbereva, v katerem mestu ga bova doživela. Ciudad de Mexico se nama je zdel prevelik, zato sva izbrala Oaxaco. Kar 4 dni sva bila v Oaxaci, no, saj sva delala izlete v okolico, ampak vseeno, 4 dni sva po malem doživljala praznik Dia de los Muertos.

Priprave na praznik

Prispela sva 30. oktobra in takoj, ko sva avto parkirala pred hostlom v centru mesta, sva slišala in nato še videla skupino glasbenikov in plesalcev, ki so igrali “mariachi” glasbo in divje plesali. Ulice so bile že okrašene z verigami papirnatih okraskov z lobanjami, hostel pa je imel pripravljen oltarček.

Naslednji dan, 31. oktobra  sva šla na sprehod in ugotovila, da so tudi že številne hiše poslikane z lobanjami, na ulicah pa so že prodajali vence z rožami za v lase. Čez dan sva šla na izlet po okolici Oaxace in v neki manjši vasici naletela na nedeljsko tržnico. Izredno zanimivo je bilo videti, kaj vse prodajajo oz. kupujejo pred praznikom. Predvsem so na vsakem vogalu prodajali oranžne žametnice, potem pa je bil tam še pan de muerto, pa razno sadje, žganje (mehiški mezcal, podoben tekili), veje sladkornega trsta …Zvečer je bilo v Oaxaci dogajanja že več kot prejšnji dan. Gneča v mestu je bila nepopisna, pa čeprav naj bi bilo zaradi korone vse odpovedano. Na vsakem vogalu si lahko dobil obrazno poslikavo, vsak vogal je imel svoj festival, svoje nastopajoče. Bilo je divje in glasno.

Predvečer: pokopališče in glavna zabava

Na dan 1. novembra je bilo vsega še več, povsod so bili postavljeni oranžni oltarčki, povsod je bilo oranžno cvetje in oranžne dekoracije, po celem mestu so bile skulpture okostnjakov v tipičnih mehiških oblekah … Bilo je kot pri nas na božični večer. Delovni dan, ampak so vsi hiteli s še zadnjimi pripravami na praznik.

Obisk pokopališča

Zvečer, tik pred mrakom sva se odpravila na pokopališče v predmestju Oaxace. Tam sva bila nekoliko “prezgodaj”, ljudje so se šele zbirali na grobovih. Tako se nisva počutila preveč vsiljivca, hkrati pa je bilo še svetlo in sva si pokopališče lahko ogledala pri dnevni/večerni svetlobi. Obisk tega majhnega pokopališča je bil nekaj res posebnega. Nobenega redu, nobenih čistih linij, nobenih prehodov, nobenih velikih oglatih marmornatih plošč. Vse je bilo malo “nametano”, eni grobovi so bili čisto majhni, le kup zemlje in majhen napis, drugi so imeli celo grobnico. Vsi pa so bili do zadnjega milimetra prekriti z oranžnim cvetjem. Prečudovito!

Šla sva mimo enega groba, kjer so trije moški pili pivo in sedeli ob ogromnem zvočniku iz katerega je glasno donela glasba. Že malo veseli fantje so naju povabili zraven. Najprej so nama ponudili pivo (in “ne, hvala” ni bil odgovor, ki bi ga sprejeli :)), potem so nama ponudili mezcal. Hkrati sva izvedela, da se na tem grobu spominjajo svojega očeta in da so prišli iz precej oddaljenih krajev. Zanimivo je, da v španščini uporabijo besedo “praznovati”, ne spominjati se. Torej, rekli so nama, da “praznujejo svojega očeta”.

Glavna zabava

Zvečer sva se vrnila v Oaxaco in bilo je noro. Že prejšnje večere se nama je zdelo, da je ljudi res ogromno, ta večer pa jih je bilo še več. Najprej sem si kupila venec iz rož, nato pa sva oba šla na poslikavo obraza. Sprva se nama je sicer to zdelo malo brez veze, ampak potem sva tako “padla” v to vzdušje, da sva se dala porisati tudi midva. Težko je bilo izbrati, kam iti, koga poslušati, ker se je res dogajalo na vsakem koraku. Glasbe, nastopov je bilo res, res, res veliko. Nekaj časa sva hodila naokoli in poslušala ter vsrkavala vse to, potem pa so se množice začele redčiti. Eni so odšli dalje na divje zabave po klubih, drugi (med njimi tudi midva) pa počasi domov oz. v svoj hostel.

Dan mrtvih

Prav Dan mrtvih praznujejo 2. novembra. A 2. novembra zjutraj je bilo mesto prazno in tiho. Smeti na ulicah so namigovale na divje zabave prejšnjega večera, najbolj zgodnji prebivalci mesta pa so se odpravljali v cerkev. Načeloma je ta dan namenjen družini in je bolj tih, umirjen od prejšnjih dni. Za naju je bil ta dan tudi zadnji dan v Oaxaci. Po zajtrku in jutranjem sprehodu sva se počasi odpravila proti letališču. Zanimivo je bilo doživeti praznik Dia de los Muertos v Mehiki. Nekateri običaji so nama bili zelo všeč in jih bova poskusila prenesti tudi domov (predvsem ta del z živo-oranžnimi rožami), spet drugi aspekti praznika pa so nama bili predivji 🙂