Vzpon na vulkan Malinche, 4460m

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Saj naju že poznate, kajne? Praktično vsako najino potovanje vsebuje tudi nekaj hribov. Mehika s tega vidika ni bila nič drugačna. Večinoma Mehiko povezujemo s polotokom Jukatan, ki je raven kot palačinka, edino majevske piramide štrlijo malo ven. Ampak osrednji del Mehike, okoli glavnega mesta Ciudad de Mexico pa leži na približno 2200m visoki planoti, iz katere se dvigajo še višji vulkani. Najvišja gora v Mehiki je Pico de Orizaba z višino 5640m. To je malo preveč za naju, glede na to, da ne bova imela časa za aklimatizacijo. Tako sva poiskala malo nižji vrh, vulkan Malinche z višino 4460m, ki se lahko pohvali tudi z nazivom 6. najvišja gora v Mehiki.

gora, v ospredju kaktus

Osrednja Mehika je polna vulkanov

Vzpon na Malinche, 4460m

Priprava in aklimatizacija

Vzpon na vulkan Malinche traja od 2,5 – 6h, na poti se prehodi 6km in se dvigne za 1300m. Ni ravno mačji kašelj, sploh zato, ker gre za že znatno nadmorsko višino.

Vse, kar je nad 3000m, je načeloma že smatrano kot visoka nadmorska višina, kjer obstaja tudi nevarnost višinske bolezni. S tem imava že veliko izkušen iz Južne Amerike (napisala sva tudi nasvete, kako višinsko bolezen preprečiti – preberi tule). Tako sva bila tudi tokrat previdna. Namenoma sva izbrala nekoliko “nižjo” goro, da ne bi imela hujših težav z višino. Vseeno pa sva poskrbela, da sva že nekaj dni prej preživela nekoliko višje. To v osrednji Mehiki sploh ni težko, saj je to vse ena velika planota, ki leži na okoli 2000 – 2500m. Tako se sva brez večjih težav vsaj malo aklimatizirala že tekom potovanja. Dan pred vzponom sva šla na en hrib nad arheološkim najdiščem Cantona, Cerro las Aguilas ter do dveh lagun: Laguna Alchichica ter Laguna Atexcac. Zadnjo noč pa sva preživela v kampu pod vulkanom Malinche, na 3100m – da sva se še malo bolj pripravila na mraz in redkejši zrak 🙂

Prenočišče pod vulkanom

Vulkan Malinche se nahaja v nacionalnem parku Malinche in tam je le eno uradno prenočišče. Imenuje se Centro Vacacional IMSS La Malintzi. Na voljo so koče (cabañas) ali pa prostor za kampiranje. Razlika v ceni je precejšnja, zato sva seveda kampirala, ne glede na dež in mrzlo vreme. Cena za kamp je bila 80 MXN po osebi, kar je približno 3,4€. Koča pa bi naju stala okoli 70€. Kamp je zelo lepo urejen, na voljo so mize in klopi, tekoča voda ob parcelah, pa tudi sanitarije so lepo urejene.

Kampiranje na višini 3100m je vse prej kot toplo. No, saj to sva vedela, a vseeno, ko naju je že ob 7h zvečer zeblo, sva se zamislila: “Kaj nama je spet tega treba!” Oblekla sva se najtoplejše obleke, se zavila v spalni vreči (ki vsekakor nista več tako topli, kot sta bili nekoč), nato pa se pokrila z dekami, ki sva si jih sposodila na letalu 😉 Brez tistih sicer cenenih dekic, bi bila noč zame še veliko hladnejša.

ženska sedi pred šotorom in kuha

Dokler sije sonce, je toplo. Ko sonce zaide, je noro mrzlo!

Prednost tega, da sva prenočila v kampu je tudi ta, da sva lahko znotraj kampa, na varnem, pustila parkiran najin avto. Brez doplačila je avto lahko tam ostal, dokler se nisva vrnila z gore, le šotor sva morala prej pospraviti.

PREBERI ŠE  Valle de los Condores (Dolina kondorjev)

Greva na vulkan Malinche – prva etapa: do gozdne meje

Budilka je zjutraj neusmiljeno zvonila in skobacala sva se iz šotora, ko je bilo zunaj še temno. Itak naju je takoj začelo zebsti, zato sva kar v predprostoru šotora skuhala čaj, pojedla zajtrk in se potem nekoliko ogreta pripravila za vzpon.

Pot na vulkan Malinche je zelo lepo označena v aplikaciji maps.me, pa tudi v živo je ni težko najti. Sprva je bila potka taka blatna oz. mokra peščena sled, ki je večkrat prečkala zapuščeno cesto (nekoč je bila asfaltna cesta speljana do višine 3500m, potem pa so jo pri kampu zaprli in sedaj ta cesta propada). Hodila sva skozi gozd, kjer so se menjali borovci, pa neki nepoznani listavci in spet borovci. Po približno 2h hoje sva prišla do gozdne meje. To je pomenilo tudi višino okoli 4000m. Priznam, tam se je že poznalo, da je kisika manj in sva že nekoliko težje dihala.

vzpon na Malinche, sva že nad gozdno mejo

Nad gozdno mejo

Pot na vulkan Malinche – druga etapa: po grebenu na vrh

Sledila je malica in malo počitka, potem pa čim prej proti vrhu, saj se je že začenjalo oblačiti. Čeprav sva imela pred seboj “le” še 400m višinske razlike, je bil ta del bistveno težji. Višina je delala svoje, da sva težje dihala in se zato večkrat ustavljala. Pa tudi teren je postal pač vulkanski. Skalnat oz. peščen. Pred vzponom sva brala o dveh možnih poteh na vrh. Ena gre po grebenu, druga pa direktno. Tista po grebenu, gre po skalah, direktna pa po pesku. Seveda sva izbrala grebensko pot za gor, ker vzpon po vulkanskem pesku je vse prej kot prijetna zadeva. Tam je tako, da stopiš dva koraka gor in se po pesku zadrsaš nazaj na začetno točko.

moški na rdeči podlagi, vzpon na Malinche

Grebenska pot proti vrhu vulkana Malinche

Torej, hodila sva po grebenu, plezala čez občasne večje skale, opazovala spreminjaje barve podlage (nekje so skale čisto sive, drugje rjave), kljub visoki nadmorski višini pa še vedno kje vmes raste kakšna rožica. Počasi so se začeli kopičiti oblaki in nama jemali razgled. Še dobro, da sva se že prej malo razgledala, ker pot do vrha je potem potekala v megli.

greben, vzpon na vulkan Malinche

Greben se je počasi zravnal …

Počutila sem se kot Frodo v filmu Gospodar prstanov. Težko sem dihala, plezala sem čez velike skale, pa še pokrajina je bila zelo podobna tisti iz Mordorja oz. z Nove Zelandije  🙂

Zadnjih nekaj metrov je bilo treba prav zares poplezati, potem pa sva bila na vrhu. Juhej! Potrebovala sva 3,5h za vzpon na vulkan Malinche, na višino 4460m. Bravo midva! Razgleda seveda ni bilo, zato sva se po kratki malici odpravila dol.

moški in ženska na vrhu gore Malinche, 4460m

Pa sva na vrhu! Malinche, 4460m

Spust z vulkana Malinche

Dol sva se spustila po tisti direktni oz. peščeni poti. Ste že kdaj hodili po melišču? Potem si predstavljate, kakšen užitek je to in s kakšno lahkoto sva tekla to pesku dol. Kot bi trenil sva bila nazaj pri gozdni meji. Tudi spodnji del skozi gozd je šel dol-grede veliko hitreje in tako sva bila v 1,5h nazaj pri kampu. Suhala sva si še kosilo, nato pa se spustila nižje, v predmestje Pueble in prespala v toplejšem podnebju. A kaj, ko naju je ponoči zalilo … več o tem pa v naslednji objavi 😉

razgledna točka na vulkan Malinche

Pogled nazaj proti mogočnemu vulkanu Malinche iz predmestja Pueble (Cholula)

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!