Road trip Mexico City – Guadalajara (piramide, krater, puščava, čarobno jezero)

2,K

Prvi del najinega potovanja po Mehiki je bil splaniran kot en velik krog okrog glavnega mesta, Mexico City. In prvi del tega velikega kroga je bil roadtrip Mexico City – Guadalajara. Zakaj Guadalajara in kaj sploh je tam? Guadalajara je 2. največje mesto v Mehiki. Ampak, če naju kaj poznate, veste, da nama mesta niso preveč blizu in na potovanjih se jim navadno izogibava. Tudi sama Guadalajara ni bila za naju res pomemben postanek, pač pa je bila le točka, do koder sva se peljala in v okolici katere sva si pogledala nekaj precej zanimivih stvari. Navadno, ko pomislimo na potovanje v Mehiko, pomislimo na plaže, palme, piramide. Tale roadtrip Mexico City – Guadalajara pa je čisto nasprotje. Palm ni, morja in plaž tudi ne. Imamo pa gore, vulkane, našla sva tudi eno mini puščavo in seveda piramido!

Roadtrip Mexico City – Guadalajara – kje sva se ustavljala in kaj sva videla

Teotihuacan – Piramida Sonca

Takoj, ko sva lahko, sva zapustila Mexico City (tega sva si nameravala ogledati na koncu potovanja). Najprej sva se odpeljala proti severovzhodu in po približno 50km prispela do Teotihuacan-a. Tam stoji 2. največja piramida v Mehiki oz. 3. največja piramida na svetu. To je piramida Sonca (Piramida del Sol). Za naju je bilo to prvič, da sva sploh videla piramido in naju je morda zato še malo bolj navdušila. Piramida Sonca je res ogromna! Visoka, široka, masivna. Waw!

Mnogokrat zmotno mislimo (ali pa slišimo), da je bil Teotihuacan azteško mesto. Pa to ne drži. Teotihuacan in Piramido Sonca (ter ostale piramide in templje) so zgradili Tolteki že okoli leta 100 po Kr. Kasneje so mesto zapustili in v 13. stoletju so sem res prišli Azteki, ki so mesto našli deloma porušili. Zato so ga malo popravili in dogradili in ga uporabljali vse do prihoda Špancev.

Tula – vojščaki

Hitela sva, da bi pravočasno (pred zaprtjem) ujela še en arheološki park v okolici Mexico City-a. To je kraj Tula, ki se nahaja 100km severno od Mexico Citya. Tam stojijo zame precej slavni kamniti vojščaki/stebri. Prvič sem jih videla še kot otrok, ko sem igrala računalniško igrico Moje čudovito raziskovanje sveta in od takrat sanjala, kako bom jaz enkrat stala pred njimi. V Tulo sva sicer prispela pravočasno, a vstopiti vseeno nisva mogla. Arheološki park je zaprt, “por pandemia” – zaradi pandemije.

Varnostnik nama je povedal, da naj se zapeljeva do nekega parka in tam bi lahko videla vojščake vsaj od daleč. Vozila sva se okoli in okoli, po vseh možnih uličicah, ampak razgleda nisva našla. Na koncu sva pač parkirala in si naredila malico. Takrat je že tretjič mimo prišel en deček in naju ogovoril: “Ali sta se izgubila?” Povedala sva mu, da nisva ravno izgubljena, ampak iščeva razgled na vojščake. “Vaju jaz peljem!” Peljal naju je do konca naselja, potem pa peš na železniški most. Previdno smo prečili vse tire in se ob robu mostu podali na njegovo sredino. Tam smo bili v isti višini kot je arheološki park in končno sem v daljavi ugledala vojščake iz Tule! Nisem ravno stala pod njimi, nisem jih gledala od blizu, ampak vseeno sem bila več kot vesela!

La Barranca o Los Pilonchillos

V bližini kraja Morelia (300km zahodno od Mexico City-a) je nastala ena mini puščava. Po slikah sodeč naju je spominjalo na puščavo Tatacoa v Kolumbiji in ker sva bila že v bližini, sva se odločila preveriti še tole. Gre za manjši predel v okolici vasice El Porvenir, kjer je prišlo do erozije. Sprala se je zgornja plast (trava) in pokazala se je oranžna zemlja. Erozija se je še nadaljevala in dež je to oranžno zemljo spiral in oblikoval v njej mini kanjončke. Nastali so stolpi, kupi, luknje, struge … vmes pa je tekel dež in spiral, odnašal zemljo. Zanimivo za videti in se sprehoditi čez 🙂

Nuevo San Juan Parangaricutiro

Najin naslednji cilj je bil kraj Nuevo San Juan Parangaricutiro – kraj, ki ga je vulkan Paricutin praktično uničil. Ostala je le cerkev, pa še to je lava zalila do polovice. Sam vulkan pa ima tudi zanimivo zgodbo: pojavil se je dobesedno iz nič! Nekega dne je lokalni kmet oral svojo njivo in kar naenkrat so se začela tla premikati in brbotati. Sprva je želel stvar sam rešiti, potem pa je ugotovil, da ne bo kos vulkanu in je le hitro pobegnil. Vulkan je bruhal in rasel in danes je visok 2800m.

Želela sva si ogledati to cerkev, slap v bližini in se povzpeti na sam vulkan (ki je danes menda miren in ni nevarnosti izbruha). Pa od Los Pilonchillos nisva in nisva našla poti proti Paricutinu. Kamor sva zapeljala, sva pristala na neki zelo slabi makadamski poti, ki se je hitro spremenila v peš pot. Morala bi se peljati daleč nazaj in potem naokoli … Ker itak nisva imela najine prtljage (ta je obtičala v Londonu) in posledično tudi nisva imela pohodniške opreme, sva obupala in se odpeljala v drugo smer. Malo nama je škoda, ker je po fotografijah sodeč tole precej zanimiv kraj. Pa drugič.

Lago de Camécuaro

Naslednji postanek je bilo jezero Lago de Camécuaro, ki je na pol poti med Morelio in Guadalajaro. Nisva pričakovala veliko, saj sva na spletu našla le eno fotografijo. Ampak, ker sva imela čas, sva se odločila za obisk. Pa naju je stvar prijetno presenetila! Jezero je res lepe turkizne barve, obkrožajo ga številna drevesa, čigar korenine segajo vse v jezero. Kljub temu, da sva bila tam med tednom, je bilo živahno: mariachi (mehiški glasbeniki) so igrali tipično mehiško glasbo, ljudje so imeli piknike okoli jezera, nekateri so se kopali ali pa veslali v čolnih. Bilo je res prijetno vzdušje in še midva sva hitro pozabila tisto nejevoljo zaradi iskanja poti do vulkana (opisano v prejšnjem odstavku) in začela uživati.

Najprej sva šla na sprehod okoli jezera – približno pol ure hoje. Potem pa se nisva mogla upreti skušnjavi in sva se vrgla v vodo. Tudi najine kopalke so nekje v Londonu, ampak sva šla v vodo kar v spodnjem perilu 😉 In res je pasalo 🙂 Kakšen lep lokalni biser je tole!

Guadalajara

Guadalajara je 2. največje mesto v Mehiki in je pač ogromno, kaotično, prometno … nič za naju. Ampak, ker sva morala prespati tam, sva izkoristila priložnost in se sprehodila v sam center mesta. Videla sva veliko kolonialnih stavb in lepih starih cerkva. Ampak navdušila naju je pa hrana v restavraciji La Chata. Če boste kdaj v Guadalajari, se ustavite v tej restavraciji, resno!

Zunaj je bila vrsta ljudi, ki je čakala na vstop. To je že dober znak, da je restavracija dobra. Počakala sva, da so naju posedli, potem pa se prepustila okusom mehiške kuhinje. Za predjed sva naročila guacamole in tortilla chips, glavna jed pa je bila za Roka pozole (mesna juha z zeljem, česnom, čebulo, avokadom, limeto …), za Katarino pa enchilade s fižolom in sirom. Sladico sva preskočila, nisva pa se mogla upreti pijači horchata (izgovorjava orčata). Gre za riževo vodo, sladko pijačo, ki je naju po okusu malo spominjala kompot, samo da je pač bele barve. Noro dobro!

Iz Guadalajare sva nameravala nadaljevati pot še naprej do obale, do kraja Puerto Vallarta, ampak sva se morala vrniti po prtljago v Mexico City. Sva pa ubrala nekoliko drugačno pot, da sva nazaj-grede še kaj videla.

 

Crater El Rincón de Parangueo – bel krater

Nekje na spletu sva našla eno fotografijo belega vulkanskega kraterja in se odločila, da si ga pogledava. Krater je v bližini kraja Rincon de Parangueo, ki je od Mexico City-a oddaljen približno 300km, prav toliko pa tudi od Guadalajare. Rincon de Parangueo je ena res majhna vasica, v okolici pa nisva videla nobenega vulkana. Kje je torej krater?

Peljala sva se skozi vasico in našla kraj, kjer je bilo več ljudi z nahrbtniki in na kolesih. Vsi seveda domači turisti, ampak vsaj nekaj se je dogajalo. Vprašala sva jih glede kraterja in povedali so nama, da morava avto parkirati, nato pa se sprehoditi skozi cca 500m dolg tunel – na drugi strani pa bova prišla v krater. Zanimivo! Greva, itak! Plačala sva simbolično vstopnino in se podala v tunel. 500m hoje po temi (najine čelne svetilke so bile v prtljagi, ki naju je čakala na letališču), potem pa sva prišla skozi rob kraterja in kar naenkrat sva stala v neki čisto nenavadni pokrajini! Spodaj je bilo vse belo, zgoraj pa so rasla zelena drevesa. Kakšen kontrast. Če nama ne bi bilo vroče, bi pomislila, da je ta belina pač sneg.

Dejansko pa gre za kredo in ostale karbonatne soli, krater pa je nastal zaradi močne eksplozije, ko je voda pritekla v vulkan in prišla v stik z vročo lavo. Eksplozija je oblikovala današnji krater in jezero, polno bazičnih soli. Jezero so kasneje izsušili skozi omenjeni tunel, danes pa je ostal približno 1km širok bel krater, ki zgleda kot iz drugega planeta!

Centro Ceremonial Otomí

Najin zadnji postanek na tem roadtripu je bil Centro Ceremonial Otomi, ki se nahaja cca 70km zahodno od glavnega mesta Mehike. Mislila sva, da je to arheološko najdišče, dejansko pa gre za rekonstrukcijo ceremonialnih centrov ljudstva Otomi, ki je bilo zgrajeno leta 1977! Ok, malo presenečena, ampak niti ne razočarana, ker je kraj naravnost noro lep. Nahaja se na pobočju vulkana na višini 3200m, zato nama je najbrž še bolj jemalo sapo. 🙂 Sprehodila sva se preko glavnega trga pa do piramidastih struktur na najvišji točki, ki prestavljajo 12 generacij Otomi ljudstva, naokoli pa je še več raznolikih stebrov in drugih struktur – vsaka s svojim pomenom. Tole je gotovo ena izmed top znamenitosti v okolici Ciudad de Mexico in vam jo res toplo priporočava.

Roadtrop Mexico City – Guadalajara v številkah

Celoten roadtrip je dolg 1500km in je nama vzel 4 dni časa. Vožnje je bilo kar nekaj, to priznam. Pa tudi cestnine so kar drage – okoli 50€ v eno smer. Ampak po najinem mnenju je bilo vredno, ker sva videla nekaj kar izredno lepih oz. zanimivih krajev.

Zanimivo je tudi to, da je ves ta del Mehike na okoli 2000m visoki planoti. Kar pomeni, da ni ravno vroče in pa da je zrak nekoliko redkejši. Tale roadtrip je bil za naju idealna aklimatizacija, da sva se kasneje nekoliko lažje vzpela na vulkan Malinche (4600m).