Sudan je ena precej birokratska država. Ne samo, da potrebujemo vizo, za katero je treba na Dunaj. Tudi, ko že prideš v Sudan, imaš še kar nekaj dela. V treh dneh po prihodu je treba urediti registracijo na policiji, če pa želiš potovati izven Kartuma (glavnega mesta), pa potrebuješ še dovoljenje za potovanje. Da sva to uredila, sva potrebovala dva dni v Kartumu. Vam spodaj predstavim, kako je stvar potekala in zakaj je trajalo toliko časa.
Vhodi v policijske postaje so močno zastraženi
Registracija na policiji v Sudanu
Na spletu sva prebrala, da se moraš po treh dneh od prihoda v Sudan, registrirati na policiji. In to je nujno treba storiti, sicer imaš težave pri izstopu iz države. Ampak … kje točno se prijaviti? Ne, ne da se to urediti na kateri koli policijski postaji! Nekje sva prebrala, da se to uredi na ministrstvu za zunanje zadeve, drugje na ministrstvu za notranje zadeve, različni blogi so navajali različne informacije, različne lokacije, vsi podatki so bili precej stari … Kam torej? Zdelo se nama je, da bo verjetno spletna stran od ZDA najbolj ažurna. In tam je pisalo, da se to uredi na ministrstvu za notranje zadeve. Stvar sva napisala v GoogleMaps in se z rikšo, nato peš in spet taksijem odpeljala do tja.
V rikši v Kartumu. Tu sva bila še nasmejana 🙂
Ministrstvo za notranje zadeve
Prišla sva do vhoda v ministrstvo in začela v angleščini spraševati o registraciji na policiji. Seveda nihče ni govoril angleško, edina beseda je bila “Passport?”, “Ok, ja passport!” In naju je policist usmeril k enemu drugemu vhodu. Prideva tja in spet začneva razlagat, da bi midva registracijo na policiji. In seveda spet nihče ne govori angleško. Najin kolega Mitwakil, Sudanec, nama je preko Whatsappa v arabščini napisal, kaj želiva. Pokazala sva zaposlenemu in v arabščini nama je začel razlagati, kam morava it. Seveda nisva nič razumela. Poskusili smo z GoogleTranslate, ampak ta stvar za arabščino ni ravno uporabna. Prevodi so bili obupni in nič se nismo sporazumeli. Po nekih 15 minutah je mimo prišel nekdo, ki je znal par besed angleško in nama povedal, da morava na ministrstvo za zunanje zadeve.
Kartum, glavno mesto Sudana
Ministrstvo za zunanje zadeve
Ok, izgubila sva že skoraj polovico dneva, ampak greva torej na drugo stran mesta do ministrstva za zunanje zadeve. Na poti sva se ustavila še na uradu za Turizem in uredila dovoljenje za potovanje (opišem to na koncu te objave).
Ministrstvo za zunanje zadeve je bilo noro kaotično. Prišla sva do vhoda na veliko dvorišče in varnostnik je vprašal, kaj želiva. Spet sva začela govorit o registraciji in do naju je pristopil en domačin, se hitro zmenil z varnostnikom, da naju spusti notri in nama povedal, da nama bo on uredil registracijo. Če kdo vpraša, je on “Asalam studios” – najin sponzor, kot je pisalo na vizi. Na veleposlaništvu so nama ob izdaji vize kot sponzorja napisali ime nastanitve Asalam studios. Tip je povedal, da bo vse skupaj stalo okoli 100 USD. Ne hvala, bova sama.
Ministrstvo za zunanje zadeve v Kartumu
Šla sva v izredno kaotičen prostor. Vsi so se drenjali, vsi so se drli en čez drugega, nobenega reda, nobene vrste … Rok se je zrinil do okenca, kjer je nekaj pisalo v angleščini in začel spraševat, kako bi uredila registracijo. “Brez sponzorja ne bo šlo”, so ga odslovili. Pismo, no! Pisala sva gostiteljem Airbnb, pisala sva Mitwakilu, in spraševala, kaj narediti. V vsej tej zmedi sva zagledala dva belca. “Verjetno urejata isto stvar (kaj pa bi sicer belec delal tu), greva do njiju!”
Izkazalo se je, da sta to dva Rusa, ki si urejata dovoljenje za delo. Govorila nista niti besede angleško in ko sva ju sprva ogovorila, sta se samo obrnila stran. Potem sva se pa midva začela med seboj pogovarjati po slovensko in naju je en Rus slišal, prišel do naju in smo se v mešanici ruščine, slovenščine in vseh drugih slovanskih besed, ki bi lahko bile podobne ruskim, začeli pogovarjati. Nista nama znala pomagati, edino poklicala sta drugega “posrednika”, ki bi nama za 80 USD pomagal pri registraciji. Kaj narediti? Znesek je čisto previsok in ne marava posrednikov, ne zaupava jim, sploh tule ne. Ampak ni bilo druge, če želiva čim prej začeti potovati, morava to urediti. Pa sva šla s tem posrednikom.
Čakajoč Godot-a 🙂 Tole so stoli za čajčkanje ob Nilu
Posrednik
Peljal naju je nekam gor, v posebno sobo, k posebnemu policistu. Dala sva mu kopije potnih listov, s telefoni smo slikali najini vizi in ju je šel on sprintat, potreboval je še najini fotografiji. Dala sva mu vse dokumente … potem pa čakala. Tip je šel z najinima potnima listoma nekam … policist nama je povedal, da je šel iskat drugega sponzorja, ker nekaj ne štima. Želela sva biti poleg, svojih potnih listov nisva želela kar dati nekomu v Sudanu. Pa je policist dobesedno z roko udaril po mizi in rekel, da morava počakati tam. Vmes smo ničkolikokrat klicali najinega prijatelja Mitwakila, midva sva njemu povedala nekaj, posrednik, policist in še nekatere naključne osebe, ki so prihajale in odhajale, pa so si telefon podajale … Bilo je neprijetno in precej kaotično. Posrednikov je bilo vedno več, vsak je imel nekaj za pripomniti, vsak je hotel govoriti z Mitwakilom … papirjev pa kar niso uredili. Ura je bila že 14h, mudilo se nama je po tisto dovoljenje za potovanje, pa tudi ministrstvo za zunanje zadeve so zapirali ob 15h.
Cena se je podvojila!
Končno so ob 14.30 posredniki prišli nazaj v pisarno s kupom papirjev in najinimi potnimi listi. Pogledala sva v potne liste in razočarana ugotovila, da registracije (zelene nalepke) ni notri. Se pravi niso uredili še ničesar. Vzela sem potne liste in jih pospravila. Ne dam jih več od sebe. Hitro sva slikala obrazce, ki so jih izpolnili, med tem ko se je Rok začel pogovarjati o ceni. Seveda ni bilo več 80 USD, pa tudi ne 100 USD, pač pa 140 USD. V to ceno je menda vključeno tudi dovoljenje za potovanje. Ampak midva sva vedela, da so to dovoljenje ne ureja pri njih in da je to dovoljenje brezplačno! Seveda nisva želela plačati, pa tudi nisva imela toliko denarja pri sebi. Policist je vztrajal, da ali uredimo vse skupaj (torej registracijo in dovoljenje) ali pa nič. Nekaj smo se pogajali, Mitwakil se je ponudil, da jim nakaže denar in mu ga midva dava zvečer, ko se bomo itak videli. Samo, da zaključimo to stvar.
Vozili so naju od ene pisarne do druge, vedno novi policisti, ki itak niso vedeli, za kaj se gre in jim je bilo treba stvari razlagati od začetka. In vsak se je ustavil ob najinem sponzorju: “Kdo je Asalam studios? On mora priti z vama in urediti registracijo”. Ura je bila že 15h in imela sva dovolj. Kolikor se je dalo vljudno sem povedala, da sedaj odhajava in prideva jutri urediti stvari do konca. Če sedaj razmišljam, se je izteklo še kar dobro. Plačala nisva nič, potne liste sva dobila nazaj, edino veliko časa in živcev sva izgubila.
Sončni zahod v Kartumu
Potrebujeva pravnika?
Popoldan sva se dobila z gostiteljem najinega Airbnb-ja. Pogledal je najino vizo in se prijel za glavo. Ja, Asalam studios je sicer ime nastanitve, ampak oni niso registrirani kot uradna nastanitev (kot npr hotel), zato naju niti ne morejo uradno registrirati. Ampak, on pozna neko pravnico, ki nama bo uredila registracijo. Naslednje jutro zjutraj ji nesemo najine potne liste in do popoldneva bo urejeno. Cena 70€ za oba.
Ok, če ne bo drugega, bova šla v to. Ker, tja na ministrstvo za zunanje zadeve res ne bi več šla. Začela sem brskati po Facebooku, brati objave ljudi, ki so bili pred kratkim v Sudanu in našla neko punco, ki je le dva tedna prej potovala po Sudanu. Povedala nama je, da je brez težav uredila registracijo na letališču. Cena le okoli 20€ in zelo hitro, nobenega sponzorja, nobenega posrednika ali pravnika. To je to, naslednji dan poskusiva najprej s tem, če ne bo šlo, pa greva do pravnice.
Policijska postaja na letališču
Po nasvetu tiste popotnice sva šla na letališče na vse zgodaj zjutraj. Ob 7:30 sva bila že tam. Vedela sva, da morava poiskati neko stavbo poleg terminala za odhode (Departures). Najbližjega varnostnika sva vprašala za registracijo. Samo pokimal je in naju peljal do nekih vrat, tam smo čakali, da je ven prišel en debel možak in nas potem usmeril še malo naprej. Dejansko sva prišla do nizke stavbe poleg terminala in tam je bilo okence. Po angleško sva povedala, kaj želiva. Brez besed so nama dali obrazec. Na srečo sva si prejšnji dan slikala taisti obrazec tam na ministrstvu, tako da sva vedela, kaj in kako izpolniti. Skupaj z obrazcem sva policistu morala dati še svojo fotografijo, kopijo potnega lista in kopijo vize. V bližini imajo tudi kopirnico, tako da sva kopijo vize hitro uredila, kopije potnih listov pa sva itak prinesla s seboj, od doma.
Rok izpolnjuje obrazec za registracijo na policiji na letališču
Policistu za okencem sva dala potna lista, izpolnjena obrazca ter kopije, nekaj je začel vnašati v računalnik, potem pa nama na listek napisal neko številko. Predvidevala sva, da je to cena: 24 000 SDG (to je približno 40€, za oba). Z veseljem sva mu plačala in nekaj minut kasneje nama je vrnil potna lista s tisto zeleno nalepko notri. Kar nisva mogla verjeti. Včeraj tak “cirkus”, stres, toliko ljudi vključenih, zneski trikrat višji, danes pa čisto mirno in hitro (v 20 minutah sva bila gotova!) in polovico ceneje. Torej, če bo kdo potoval v Sudan, registracijo si uredite na letališču, v nizki stavbi desno od Departures terminala. Mislim, da so tole prave koordinate: 15.591296, 32.548326 (oz. je tam nekje v bližini).
Pa ga imava, ta zeleni listek! To je registracija!
Dovoljenje za potovanje
Če želiš potovati po Sudanu, potrebuješ tudi dovoljenje za potovanje. To je bil pravzaprav lažji del birokratskih zadev v Sudanu. Od drugih popotnikov sva dobila naslov oz. koordinate, kam morava iti. Urad za turizem in živalstvo (Turism and wildlife) se nahaja tule 15.601951, 32.532568. Tja sva prišla na poti med ministrstvom za notranje zadeve in ministrstvom za zunanje zadeve. Vzdušje tam je izredno sproščeno in si so zelo prijazni. Celo angleško govorijo!
Ko sva se pojavila na vratih, so takoj vedeli, kaj želiva. Poslali so naju v eno pisarno. Prišel je prijazen policist, prosil za najine potne liste (da jih bo skopiral) ter vprašal, kam nameravava potovati. Naštela sva vse kraje, on si jih je zapisal na listek in to je bilo to. “Pridita po kosilu, čez kakšno uro,” je rekel. Midva sva šla potem na ministrstvo za zunanje zadeve in tam ostala precej dlje kot eno uro. Nazaj sva se vrnila šele ob 15:30, kar je za sudanske razmere zelo pozno. Ujela sva ravno še enega policista, ki je ravno odhajal. Lepo sva ga prosila, če preveri, če je najino dovoljenje že pripravljeno. Bil je tako ustrežljiv, da ga je šel iskat, potem pa nama naredil še 3 kopije dovoljenja. Odlično, vsaj to je urejeno!
Popravek dovoljenja za potovanje
Ko sva zvečer bolj natančno pogledala dovoljenje, sva ugotovila dve napaki: manjkala je ena regija Sudana. Namreč zato, da bova prišla iz Kartuma do piramid Meroe in potem dalje do Karime, bo treba preko kraja Atbara, ki leži v pokrajini The Nile State. In te ni bilo na dovoljenju. Jao, no! Pa še to, da so pri meni napisali samo delno ime in priimek (enega so izpustili). Ja nič, jutri greva nazaj.
Naslednje jutro sva prišla tja in prosila za novo dovoljenje. Malo čudno so naju gledali, saj so se naju spomnili od prejšnjega dne. Ko sva razložila, da sva opazila dve napaki, so spet naredili kopiji najinih potnih listov in rekli: “Pridita nazaj čez eno uro … ne, rajši čez dve.” 🙂 Pa sva več kot dve uri hodila po mestu in ko sva prišla nazaj seveda ni bilo nič narejeno. Policist naju je sprejel v svojo pisarno in vprašal: “Kaj je narobe s tem dovoljenjem?” Ko sva mu razložila, je na roke dopisal manjkajočo regijo, kar se tiče imena pa je samo zamahnil z roko. Dobro, upajva, da ne bo nihče preveč strikten.
Dejansko naju potem nikjer niso vprašali za to dovoljenje, čeprav sva slišala od drugih popotnikov, da ga striktno preverjajo. Očitno sva imela srečo 🙂
Vesela, ko je bilo vse urejeno!
