Top znamenitosti Mehike

2,1K

Mehiko najpogosteje povezujemo s tropskim podnebjem, plažami in mehiško hrano. Ampak, Mehika ponuja tudi ogromno naravnih znamenitosti (vulkani, jezera, džungla), arheoloških izkopanin in kolonialne arhitekture. Po Mehiki sva potovala dober mesec dni in si ogledala tako polotok Jukatan, kot tudi osrednjo Mehiko.

Najlepše znamenitosti Mehike

Znamenitosti Mehike sva razdelila v tri sklope: arheološke izkopanine (piramide, templji ruševine), naravne znamenitosti (vulkani, džungla, plaže in jezera) ter kulturne znamenitosti (tekila, arhitektura). Če ti je ljubše poslušanje in gledanje videov, te vabiva, da na ogled najinega video potopisnega predavanja o Mehiki in Belizeju, ki je objavljen na blogu. Tam predstaviva vse znamenitosti Mehike (in tudi Belizeja), pa še razne prigode in stroške pokaževa. V kolikor imaš rajši branje, pa seveda kar nadaljuj tukaj 🙂

1.) Najlepše arheološke znamenitosti Mehike

Ali ste vedeli, da so na področju Mehike živela številna ljudstva, ki so gradila templje, piramide, imela izredno dobro znanje o astronomiji in bila zelo povezana z naravo. Podobno kot Inki v Peruju, so na področju današnje Mehike pred prihodom Špancev tu kraljevali Azteki, Maji, Olmeki, Tolteki in drugi. Ostanki njihovih mest so danes pomembna turistična znamenitost Mehike in tudi midva pri tem nisva bila izjema. V planu sva imela, da si ogledava res veliko templjev in piramid. Spodaj so naštete najlepše izkopanine Mehike po najinem izboru, seveda pa obstaja še mnogo drugih, verjetno tudi zanimivih.

a) Chichen Itza

Kdo še ni slišal za Chichen Itzo, najslavnejšo izmed mehiških piramid? Chichen Itza spada med 7 čudes novega sveta in to verjetno z razlogom. Majevska piramida je perfektno ohranjena, prav tako tudi številni drugi templji v arheološkem kompleksu. V Chichen Itzi najdemo tudi največje igrišče v Amerikah. Maji so razvili neko prav posebno igro s težko žogo, ki so jo odbijali večinoma z rameni in boki, spraviti pa jo je bilo treba skozi obroč na steni igrišča. Pravila te igre niso popolnoma znana oz. razumljena. Nekateri trdijo, da so obglavili poražence igre, drugi pa, da so glavo izgubili zmagovalci. En tak relief obglavljenega igralce je tudi na steni igrišča v Chichen Itzi. V bližini slavne piramide je še observatorij ter številne manjše stavbe, vse izredno zanimive z reliefi in dekoracijami. Čeprav je Chichen Itza izredno turistična (in draga), je ogled vseeno nekaj res posebnega. Za Chitchen Itzo si je pametno vzeti vsaj pol dneva. Kompleks je res velik, stvari je ogromno za videti, vstopnina pa draga, zato se splača imeti dovolj časa.

Nekaj zanimivih podatkov o Chitchen Izti: Piramida v Chitchen Itzi se imenuje tudi El Castillo (gradič) in ima 365 stopnic – eno za vsak dan v letu. Ob enakonočju je senca piramide na severnem stopnišču v obliki kače, ki se spušča po piramidi dol in se na koncu združi s kačjo glavo ob vznožju piramide.

b) Ek Balam

V bližini Valladolida (in Chichen Itze) v zvezni državi Jukatan najdemo še eno majevsko arheološko cono, imenovano Ek Balam. Posebnost Ek Balama je ta, da se sme vzpeti na vrh piramide. In to je res nekaj posebnega. Četudi na prvi pogled ne zveni tako ekstravagantno, vam povem, je posebno. Ko prehodiš vse tiste strme stopnice, prideš gor čisto premočen od znoja nato pa stojiš na vrhu piramide in vse, kar vidiš, je džungla, džungla, džungla, do koder seže pogled … takrat veš, da je bilo vredno “švicat”. Ek Balam je tudi veliko manj obljuden kot Chichen Itza, piramido in ostale templje si posledično lahko ogledaš veliko bolj v miru in sproščeno.

Ena zanimivost: ali veste, zakaj naj bi imele vse majevske piramide tako strme stopnice? Maji so (bili) relativno majhni ljudje, stopnice pa so tako visoke in tako ozke, da še mi, “povprečno” veliki ljudje težko hodimo. To je bilo seveda narejeno načrtno, da so se Maji (in deloma tudi mi danes), sklonili, ko so se vzpenjali na piramido. Plezati so si pomagali z rokami – lahko bi rekli, da so šli gor po vseh štirih. Piramida je predstavljala svetišče, nekaj svetega in edino primerno je bilo, da so se ljudje pred tem svetim, božanstvom priklonili, prišli predenj ponižno. To so majevski inženirji in arhitekti dosegli z izredno strmimi stopnicami.

c) Tulum

Tulum je mestece ob Riviera Maya, mehiški obali v zvezni državi Quintana Roo, ki so ga preplavili Američani. Posledično je Tulum izredno turističen, poln restavracij s hitro hrano, zabav in vseh ostalih “neumnosti”, ki jih turistični kraj lahko ponuja. Midva sva sprva mislila, da bova Tulum kar preskočila, ker nama navadno taki kraji niso všeč. A izkazalo se je, da je bil Tulum nekaj najlepšega. Majevski ostanki v Tulumu se nahajajo tik ob morju, nad peščeno plažo in ravno to jih naredi posebne. Če dodamo še palme, razgled na morje in pa številne iguane (kuščarje), ki se nastavljajo soncu, tole postane res posebno doživetje. Najlepši je seveda tempelj boga vetra (Templo Dios del Viento), zanimive pa so tudi ostale stavbe, oz. kar je od njih ostalo.

Nekaj zanimivosti o ruševinah v Tulumu: ruševine stojijo na 12m visokem klifu nad Karibskim morjem. Tulum je bilo pomembno trgovsko mesto, saj je povezovalo tako osrednjo Mehiko kot tudi Centralno Ameriko in Karibe. Ko boste v Tulumu, bodite pozorni na vogale templjev in nama sporočite, če boste tudi vi v njih prepoznali obraze s kljukastimi nosovi 😉

d) Calakmul

Calakmul je še zadnje arheološko najdišče na polotoku Jukatan (v tem najinem seznamu). Calakmul se nahaja blizu gvatemalske meje, leži v zvezni državi Campeche in je dobesedno sredi džungle. Nobenega večjega mesta ni v bližini in zadnjih 60 km precej slabe ceste pelje skozi nacionalni park. To, da je cesta polna lukenj in je treba voziti res počasi ima svojo prednost. Namreč možnosti, da vidimo kakšno žival so posledično precej visoke. Jaguarja žal nisva videla, sva pa srečala nenavadnega purana in številne opice. Najboljša stvar pa je seveda Calakmul. Kljub temu, da so piramide že dobro poznane, so še vedno dovolj odročne, da tam ni gneče.

Zanimivosti glede Calakmula: Najvišja piramida v Calakmulu je tudi najvišja majevska piramida in meri 50m v višino. Z njenega vrha – kamor se da vzpeti! – se vidi tudi majevske piramide v Gvatemali. Hkrati pa lahko sediš na vrhu piramide, opazuješ strukturo pod seboj in poslušaš oglašanje opic v džungli okoli sebe. Preprosto čarobno! Druga najvišja piramida je visoka 40m, kar je tudi precej visoko in tudi nanjo se da vzpeti. Torej, stopnic boste ta dan dovolj prehodili 😉

V vseh majevskih mestih so naši t.i. “stelae”, kamnite plošče, v katere so vklesali zgodbo, zgodovino določenega kraja, stavbe. Ker so bile vse te plošče apnenčaste, jih je žal voda do danes večinoma že tako uničila, da se zgodb ne da več razbrati. Se jih pa da videti, postavljene pred vsakim templjem oz. piramido.

e) Teotichuacan

Z arheološkimi izkopaninami smo se iz Jukatana prestavili v osrednjo Mehiko. Teotichuacan se nahaja 50km severno od glavnega mesta Mehike, Ciudad de Mexico. Teotichuacan je znan po tem, da tam stoji 2. največja piramida v Mehiki (večja je še tista v Choluli) oz. 3. največja piramida na svetu. To je piramida Sonca (Piramide del Sol). Piramida Sonca je res ogromna! Visoka, široka, masivna … in precej drugačna po izgledu od majevskih piramid na polotoku Jukatan.

Zanimivosti o Teotichuacanu: Teotihuacan je bilo pomembno azteško mesto, vendar pa je bilo ustanovljeno že veliko pred prihodom Aztekov. Teotihuacan in Piramido Sonca (ter ostale piramide in templje) so zgradili Tolteki že okoli leta 100 po Kr. Kasneje so mesto zapustili in v 13. stoletju so sem res prišli Azteki, ki so mesto našli deloma porušeno. Zato so ga malo popravili in dogradili in ga uporabljali vse do prihoda Špancev. Poleg Piramide Sonca tam najdemo še Piramido Lune (Piramide de la Luna) ter nekaj manjših templjev.

f) Tula

Tula je kraj, ki se nahaja 100km severno od Mexico City-a v zvezni državi Hidalgo. Tam stojijo precej slavni kamniti vojščaki/stebri. V Tuli je zanimiva piramida, posvečena Quetzalcoatl-u, znamenitemu mezoamerišekmu “bogu”, ki so ga upodabljali kot pernatega kuščarja. Na vrhu te piramide je ravna ploščad, na kateri stojijo 4m visoki bazaltni stebri v obliki vojščakov iz Tule. In to je tista najbolj zanimiva stvar v Tuli, zaradi katere je tole vredno ogleda.

g) Cantona

Cantona je arheološko središče v zvezni državi Puebla in je od mesta Puebla oddaljena 100km na SV oz. 230km vzhodno od Ciudad de Mexico. Dandanes Cantoni pogosto rečejo kar športno središče Mezoamerike, saj ima izkopano središče mesta več kot 20 športnih igrišč. Dovolj zanimivo za naju, da sva se odpravila tja. Žal je samo arheološko središče zaprto zaradi pandemije, a nič zato. Vzpela sva se na bližnji hrib, Cerro las Aguilas in si Cantono ogledala od zgoraj.

Nekaj zanimivosti o Cantoni: Cantona je morala biti nekoč ogromno mesto. Do danes so odkopali le približno 10% (ali pa še manj?) nekdanjega mesta – pa je že ogromno za videti! Mesto so najverjetneje zgradili Olmeki nekje okoli leta 600 po. Kr. (ali pa morda še prej? Nihče ne ve točno). Cantona se nahaja na vulkanskem področju in s hriba, kjer sva stala, se je prav lepo videli, kako je lava izoblikovala neke vrste “podstavek” za kasnejše mesto Cantona. Prav tako pa je v okolici tudi veliko geotermalnih vrelcev in kopališč.

h) Templo Mayor

Če se vrnemo nazaj v Ciudad de Mexico, lahko v samem centru mesta najdemo še ene izredno pomembne arheološke izkopanine. Nekoč je na tem mestu stalo glavno mesto Aztekov, Tenochtitlan. Tenochitlan je bilo nekoč veliko in pomembno mesto, ki pa so ga žal Španci popolnoma uničili. Templo Mayor je bila osrednja piramida tega mesta, zgrajena relativno pozno, šele nekje med leti 1300 – 1500. Piramida je bila posvečena bogu vojne in bogu dežja in je bila prostor žrtvovanja ljudi. Ko so sem prišli Španci, so piramido preprosto porušili in tam začeli graditi novo glavno mesto Mehike. Žalostno, izredno žalostno. Danes tako ni videti kaj dosti, samo še temelji so ostali, ampak vseeno, če boste v Ciudad de Mexico, si le vzemite čas in si poglejte te ruševine. V spomin in opomin.

i) Centro Ceremonial Otomi

V bližini Ciudad de Mexico, natančneje 70km zahodno od Ciudad de Mexico in na višini okoli 3200m se nahaja Centro Ceremonial Otomi. To niso arheološki ostanki, pač pa gre za rekonstrukcijo ceremonialnih centrov ljudstva Otomi – v spomin na izgubljene in porušene templje in stavbe tega ljudstva. Kljub temu, da je rekonstrukcija, je stvar izredno zanimiva in vredna ogleda. Impresiven glavni trg, obdan s piramidastimi strukturami, ki prestavljajo 12 generacij Otomi ljudstva, naokoli pa je še več raznolikih stebrov in drugih struktur – vsaka s svojim pomenom.

2.) Najlepše naravne znamenitosti Mehike: vulkani, jezera, plaže

Mehika je precej velika država, ki zajema različna področja ameriškega kontinenta. Zato verjetno ni čudno, da je tudi naravno izredno bogata. Osrednja Mehika leži na planoti z višino okoli 2000m, iz katere se dvigajo še višji vulkani. Ob obalah Mehike je na eni strani Tihi ocean, na drugi pa Atlantski ocean, ter košček Karibskega morja na jugovzhodu Mehike. Tam najdemo čudovite peščene plaže, palme, valove za surfanje oz koralne grebene. Jug Mehike že prerašča džungla, tam je visoka vlaga ter nasadi tropskega sadja. Narava v Mehiki je bila nama seveda najbolj zanimiva.

a) Prismas Basalticos

140km severno od Ciudad de Mexico v zvezni državi Hidalgo najdemo Prismas Basalticos de Santa Maria Regla. Gre za urejen naravni park z izredno zanimivimi geološkimi pojavi. Tam namreč najdemo bazaltne stebre, preko katerih teče reka.

Bazaltni šest-kotni stebri so značilnost vulkanskega področja. Midva sva jih prvič videla na Islandiji na črni blaži Reynisfjara (Black Sand Beach) in že tam sva bila čisto navdušena nad tem pojavom. V Mehiki pa sva našla še več teh šestkotnih stebrov,  ki skupaj tvorijo grapo, skoznjo pa teče reka oz. pada slap. Noro lepa stvar, nad katero sva bila čisto navdušena.

b) Grutas de Tolantongo

200km na sever od Ciudad de Mexico najdemo najino najljubšo stvar v Mehiki: čudovito geotermalno dolino s toplo reko, kraško jamo, polno tople (vroče!) mineralne vode in nenazadnje s prekrasnimi bazenčki. Raj v Mehiki, vam povem. Več o tem si preberite v objavi tule: Grutas de Tolantongo – najlepši kraj v Mehiki.

c) Vulkan Pico Orizaba, vulkan Malinche

Osrednja Mehika je znana po precej visokih vulkanih vulkanih. Najvišja gora je Pico Orizaba, vulkan z višino 5600m. Na vrhu je ledenik, gora pa je neke vrste osamelec in ponosno stoji oz. se dviga nad osrednjo mehiško planoto. Vzpon na Pico Orizaba ni mačji kašelj in je tehnično zahteven, zato tega nisva niti poskušala. Sva se pa podala na vulkan Malinche, 6. najvišjo goro v Mehiki. Z višino “le” 4460m to ni tehnično zahteven vzpon. Do približno 4000m hodimo po gozdu, potem pa počasi preko travnikov pridemo nad rastlinsko mejo in zadnji višinski metri so hoja po vulkanskih skalah.

Vulkan Malinche je v bližini mesta Puebla, okoli 170km vzhodno od Ciudad de Mexico. Podrobnosti o vzponu si lahko preberete tule: Vzpon na vulkan Malinche.

d) Nasad vanilije (ter pomarančevcev, bananovcev, kave)

Zvezna država Veracruz, ki se nahaja ob obali Mehiškega zaliva je izredno rodovitna in kot taka polna nasadov. Kilometre in kilometre sva se vozila mimo nasadov pomaranč, nakar sva prišla do nasada vanilije, nato pa spet gor v hribe mimo bananovcev in kavnih nasadov. Nekaj tako eksotičnega v Mehiki vseeno nisva pričakovala. Odločila sva se za ogled plantaže vanilije in izbrala posest Gaya Vainilla. Ta posest ali pa katera druga – povsod obiskovalcu pokažejo postopek od rastline do začimbe. Videla sva, kako zgleda rastlina vanilija, kakšni so sveži vanilijini stroki, pokazali so nama, kako vanilijo sušijo, seveda pa sva lahko poskusila tudi številne produkte z vanilijo: sladoled, žganje, vanilijevo esenco, pasto, vanilijev tonik …

e) Crater El Rincón de Parangueo

Vulkanski krater El Rincon de Parangueo se nahaja približno 330km severo-zahodno od Ciudad de Mexico v zveni državi Guanajuato. Posebnost tega vulkanskega kraterja je v njegovi barvi. Namreč, navadno so kraterji pač črni zaradi lave, ki se je tam nekoč pretakala in kasneje strdila. Ta krater pa je bele barve!

Že pot do kraterja je izredno zanimiva, saj se gre iz vasice Rincon de Parangueo skozi približno 500m dolg tunel – peš, seveda! Na drugi strani pa stopimo ven v ogromen bel krater. Premer kraterja je okoli 1km, njegova tla pa so popolnoma bela – prekrita so s kredo in karbonatnimi solmi. Noro zanimivo!

f) Lago de Camécuaro

450km zahodno od Ciudad de Mexico v zvezni državi Michoacan se nahaja prečudovit nacionalni park Lago de Camecuaro, v njem pa istoimensko jezero. Jezero je izredno lepe turkizne barve, obkrožajo ga številna drevesa, čigar korenine segajo vse v jezero. Okoli jezera je speljana krožna pešpot (jezero je relativno majhno in tole se obhodi v približno 15 minutah), povsod so klopce za piknike, hkrati pa si je možno tudi najeti čoln in jezero preveslati. Vsekakor pa je voda izredno osvežilna

g) Laguna Bacalar

Iz osrednje Mehike se prestavimo na polotok Jukatan in si poglejmo še nekaj naravnih znamenitosti Mehike tam. Ena lepših je bila gotovo laguna Bacalar tik ob meji z Belizejem. Laguna Bacalar je poznana predvsem zaradi svoje turkizno-modre barve vode. Omeniti velja, da je to tudi eno izmed redkih jezer na polotoku Jukatan. Namreč Jukatan je ves sestavljen iz izredno poroznega apnenca (kot pri nas Kras) in vsa voda hitro ponikne pod površje. Laguna Bacalar pa je dejansko jezero! Še ena posebnost: na enem delu jezera se da videti stromatolite, ki veljajo za najstarejšo vrsto življenja na Zemlji. Midva sva predvsem uživala v čudovitih razgledih na Bacalarju ter miru. Sploh če prideš iz obleganega Tuluma 🙂

h) Jama z netopirji: Volcan de los Murcielagos

Čeprav je v imenu te naravne znamenitosti beseda vulkan (Volcan), to nima nobene prave povezave z vulkanom in lavo. Tu gre preprosto za cenote oz. jamo, iz katere vsak večer ven zleti več milijonov netopirjev. In ne, ne pretiravam! Volcan de los Murcielagos ali Cueva de Murcielago se nahaja v bližini majevskega mesta Calakmul. Vsak večer, ko se zmrači, se iz jame poženejo netopirji. Opazovati roj netopirjev, kako praktično nekontrolirano leti iz jame, se v zraku vrtinči kot tornado, nato pa vsak netopir odleti svojo pot v okoliško džunglo … to je res enkratno doživetje! “Rojenje” netopirjev traja okoli 2h, pa vendar je že npr. 15 minut dovolj, da boste popolnoma osupli nad nenavadnostjo tega pojava. Čas, ko se “rojenje” netopirjev začne se tekom leta spreminja. Najboljše je biti tam kakšne pol ure pred sončnim zahodom.

i) Cenote

Cenote so geografska posebnost polotoka Jukatan. V večini primerov gre za kraško jamo z odprtim stropom, torej neke vrste “luknje” v tleh, napolnjene s sladko vodo. V večini se da tudi kopati in to je res nekaj posebnega. Namakati se v sladki vodi, v kraški jami, opazovati ribe pod seboj ter netopirje nad seboj … Cenote jam je na Jukatanu res ogromno in lahko bi človek cel svoj dopust samo to obiskoval. Midva sva obiskala cenote Xkeken v bližini Valladolida na Jukatanu ter Gran Cenote v bližini Tuluma. Različni, a obe zelo lepi. Edina slabost (vsaj za naju) je obvezna uporaba rešilnih jopičev.

j) Las Coloradas

Roza jezera na skrajnem severu polotoka Jukatan so na fotografijah tako zelo lepa in tako zelo nenavadna. Res je, videti roza jezero, naravno roza jezero (!) je res nekaj posebnega. Dejansko gre za soline in posebne mikroorganizme, ki živijo le v izredno slani vodi. Če sem čisto odkrita, je tole že kar precej turistična stvar, midva pa sva podobna, če ne še lepša jezera že videla v Kolumbiji in Venezueli. Če pa je to vaše prvo roza jezero, pa vas bo verjetno navdušilo. V bližini so tudi ogromne kolonije flamingov. Zato prinesite s seboj daljnogled 😉

k) Bioluminiscenca na otoku Holbox

Otok Holbox opevajo kot nekaj najlepšega v Mehiki. Otok s peščenimi plažami, turkiznim morjem, sproščenim vzdušjem. Za naju je bila najboljša stvar na tem otoku bioluminiscenca. Gre za naraven pojav, ko v plitki topli morski vodi živi plankton. Poseben plankton. Tak, ki se ob premikanju zasveti. Bioluminiscenco na Holboxu najdemo na skrajnem zahodnem delu otoka, na Playa Punta Cocos. Tam je čudovita plaža, kjer se da čez dan kopati, zvečer pa je treba počakati, da se stemni. Biti mora res temno, idealno tudi brez lune. Potem pa zakorakamo po plitki vodi in voda okoli naših nog se začne svetiti! Noro doživetje, ki pa ga je praktično nemogoče ujeti v objektiv. Zato predlagava, da odložite telefone in fotoaparate in samo uživate. Midva sva kot dva otroka skakala po plitki vodi 🙂

l) Plaže

Mehika je znana tudi po svojih čudovitih, tropskih plažah. Mehiko oblivajo kar trije oceani: Tihi ocean, Atlantski ocean in Karibsko morje. Na Tihem oceanu so plaže bolj za surfanje, Karibsko morje pa ponuja tisto turkizno barvo vode in toplo vodo. Morda klišejsko, ampak nama je bila najlepša plaža v Tulumu. Mirno in toplo morje, pesek, palme, prijetno vzdušje …

3.) Najlepše kulturne znamenitosti Mehike

Mehika je tudi kulturno izredno bogata. Ni točnega števila ali točnega podatka, a ocenjuje se, da v Mehiki živi okoli 70 različnih etničnih skupin, kar naj bi bilo 11 milijonov prebivalcev (10% vsega prebivalstva). Tako si lahko predstavljate, da je  s kulturnega vidika v Mehiki pestro. Različna ljudstva imajo svoje različne običaje, različne obrti, ko k temu dodamo še splošno mehiško kulturo, arhitekturo, umetnost … je tudi na tem področju marsikaj za videti v Mehiki. V tem delu sva zbrala nama najbolj zanimive Mehiške običaje in obrti.

a) Dia de los Muertos (Praznik oz. Dan mrtvih)

Dan mrtvih ali Dia de los Muertos (po špansko) v Mehiki praznujejo 2. novembra in na ta dan Mehičani verjamejo, da se duše umrlih za 24h vrnejo na Zemljo. Da pa se duše umrlih lahko vrnejo, morajo imeti neke vrste prehod. V ta namen družina pripravi v hiši oltar. Oltarček mora imeti sliko pokojnika, ta je bistvena. Potem pa ga okrasijo z živo oranžnimi rožami žametnicami (tagetes), ki jih prav v ta namen gojijo na ogromnih poljih po celi Mehiki. Ker duša potuje na ta svet kar nekaj časa in se pri tem utrudi, na oltarček položijo tudi hrano in pijačo. Potrudijo se, da pripravijo najljubšo hrano pokojnika in ga tako privabijo, da se zagotovo pridruži njihovi večerji. Cela družina se nato zbere in ima “fiesto”, zabavo, ob grobu ali pa ob oltarju. Dan mrtvih v Mehiki je vesel praznik. Več o tem nenavadnem praznovanju si lahko prebereš v objavi: Največji mehiški praznik – Dia de los Muertos.

b) Tekila

Kdo ne pozna tekile? Gre za najbolj poznano mehiško pijačo, ki jo delajo iz listov agave. Tekila je zelo specifična, saj je lahko narejena le iz listov modre agave, ki raste le v nekaj zveznih državah Mehike. Ostala agava, ki jo najdemo po celotni Mehiki pa se uporablja za pripravo pijače mezcal. Kar je zelo podobno tekili, le da je pač narejena iz katerekoli agave. Kako točno nastane tekila, preberi tule: Tequila – nasadi agave in proizvodnja tekile.

c) Kolonialna mesta

Mehika je bila dolgo časa španska kolonija, imenovali so jo celo Nova Španija. Zato verjetno ni čudno, da je v Mehiki res ogromno kolonialne arhitekture. Vasice s tipičnimi španskimi hiškami in cerkvami, pisana pročelja … kar tekmujejo med seboj, katero bo najlepše. Izpostavim lahko nekaj mest: Puebla kot daleč najlepša, potem pa Guadalajara ter Vallodolid, od manjših vasic pa je bila izredno lepa Tequila ter Teotitlan del Valle.

d) Bazilika Marije Guadalupske v Ciudad de Mexico

V Mehiki, prav v glavnem mestu Ciudad de Mexico se nahaja tudi največje romarsko središče v Ameriki. S polnim imenom Insigne y Nacional Basílica de Santa María de Guadalupe je bazilika cilj ogromnega števila romarjev, ne samo iz Mehike, pač pa iz celotne Latinske Amerike. Nekoč je na tem kraju stala “stara” bazilika, ki se je do danes že kar lepo nagnila (malo spominja na stolp v Pisi!). Sedaj je poleg stare bazilike že nova, modernejša cerkev, ki sprejme še več ljudi, predvsem pa hrani podobo Marije Guadalupske – Marije z “indijanskimi” potezami, kar je tudi njena posebnost. Mehičani so izredno pobožen narod in to se odraža tudi pri obisku tega romarskega središča. Vsekakor zanimiv kraj, vreden obiska.

e) Lončarstvo – črna glina

Lončarstvo je dokaj pogosta obrt, ki jo lahko vidimo na vseh kontinentih in tudi pri nas v Sloveniji ima svoje mesto med tradicionalnimi obrtmi. Ampak posebnost lončarstva v okolici Oaxace v Mehiki je njihova glina. Namreč glina tam je že naravno črne barve in posledično so tudi vsi izdelki črni. Ker sva si lončarske delavnice ogledala ravno pred praznikom Dia de los Muertos, so tudi vse prodajale lobanje. Že kar malo strašljivo, kajne? 🙂 Nekaj besed več o tej obrti in kje si jo ogledati pa najdete v objavi o Oaxaci: Črna keramika v mestu Santa Maria Coyotepec.

f) Naravne barve in vezenje Zapotekov

Ljudstvo Zapoteki, ki še danes živijo v okolici Oaxace, imajo svoj način barvanja volne. Za osnovo uporabljajo rdečo barvo, ki jo dobijo iz ličink na kaktusih, potem pa tako nastali rdeči barvi dodajajo različne naravne dodatke (npr. limono, kurkumo, indigo, sodobikarbono …) da dobijo cel spekter barv. Iz obarvane volne potem tkejo čudovite mojstrovine. Najbolj so poznani po svojih preprogah, naredijo pa še marsikaj drugega. Ogled ene take delavnice je res nekaj posebnega, saj te domač mojster popelje od prvega do zadnjega koraka in vse lepo razloži. Najin obisk delavnice v Teotitlan del Valle je opisan tule.

Najlepše znamenitosti Mehike – zaključek

Čestitam tistemu, ki je prebral tole objavo do konca 😀 se zavedam, da je izredno dolga, upam pa, da je tudi informativna. Da vam da kakšno idejo za ogled v Mehiki. Nama se je v Mehiki res ogromno dogajalo, veliko stvari je šlo narobe (pravzaprav je šlo narobe, vse, kar pač lahko gre 😥), ampak je bilo tudi veliko lepega. Tole, zgoraj opisano, recimo 😀