Ko ti potovanje ni všeč

Odkrito: v Mehiki nama ni bilo všeč in velikokrat sva si želela samo domov

by Katarina

Normalno je, da pridemo s potovanja oz. dopusta veseli, spočiti in navdušeni. Vsaj za naju je bilo vedno tako. Morda ne najbolj spočita, ker so najina potovanja vedno zelo aktivna, ampak vsaj tako – psihično – sva bila pa vedno spočita in polna energije. Tokrat, ko sva se vračala iz Mehike, je bilo pa drugačne. Bila sva utrujena in naveličana Mehike in komaj sva čakala, da greva domov. In kaj potem odgovoriti na čisto prepogosto vprašanje: “Kako je bilo v Mehiki?” Kadar se mi ne da debatirati s sogovornikom (ali pa za to ni časa), takrat rečem “Pa v redu je bilo.” Ker, če povem po resnici, da nama ni bilo preveč všeč, je sogovornik samo zmeden, dvigne obrvi, presenečen nad negativnim odgovorom. Seveda, ko pa vedno vsi hvalijo svoja potovanja. In potem bi morala na dolgo in široko razlagati, zakaj sem tako odgovorila …

Kaj si misliva o Mehiki?

Ampak midva sva taka, da vedno poveva, kar si misliva. In če nama nekje ni bilo všeč, težko hvaliva vse povprek. Žal naju Mehika ni prepričala. Kljub temu, da je imela verjetno večina, ki je že kdaj potovala v Mehiko, dobro, lepo izkušnjo, je midva nisva imela. In zato je moj iskren odgovor, ki ga povem sogovorniku, ki ima čas in za katerega vem, da me bo razumel, nekoliko drugačen: “Odkrito? Ne greva več v Mehiko, ni nama bilo všeč. Ljudje so naporni, neprijetni, neprijazni. Narave imajo sicer kar nekaj lepe in imajo tudi nekaj zanimivih arheoloških izkopanin, ampak za naju, ki sva že veliko prepotovala pred tem, ni bilo tako zelo lepo in posebno, da bi zares odtehtalo slabšo plat Mehike (tako kot je bilo to npr. v Boliviji). Poleg tega, pa se prvič na potovanju tudi nisem počutila varno.” Ja, to je pa sedaj najino odkrito mnenje o potovanju po Mehiki. Ni mišljeno, da ta objava izpade kot negodovanje oz. “klincanje” Mehike. Želiva samo povedati svoje mnenje, svoje doživljanje Mehike.

moški in ženska s poslikanimi obrazi

Dia de los Muertos v Oaxaci

Zakaj nama Mehika ni bila všeč?

Na najino doživljanje Mehike je vplivalo več stvari, ki jih nekako lahko razdelim v tri sklope: popotniške nevšečnosti (ki jih je bilo tokrat res veliko), varnost in pa ljudje/domačini.

Popotniške nevšečnosti

To so take stvari, ki se na potovanjih pač zgodijo in načeloma niso nekaj grozno dramatičnega za naju. To je recimo najina prtljaga, ki se je zataknila v Londonu in je prišla v Mehiko nekaj dni kasneje. Taka nevšečnost, ki se pač zgodi na potovanju je bila tudi kazen za prehitro vožnjo (ali pa samo nateg, ki sva mu verjela). Pa kakšen dan slabega vremena – recimo, ko je čez Mehiko potoval hurikan Rick ali pa ko je eno popoldne tako zelo lilo, da je bil otok Holbox še nekaj dni poplavljen in sva morala gaziti do kolen (ali še čez) globoko, da sva sploh prišla do hostla. Pa to, da sva v nekem hotelu preživela 3 dni v sobi brez oken, cena pa je bila kot da bi bila v najbolj luksuzni namestitvi, pa ščurki v kopalnici v kakšni drugi nastanitvi … To so vse take stvari, ki naju navadno ne iztirijo. Je pa res, da sva jih na tem potovanju doživela veliko več, kot na vseh prejšnjih potovanjih skupaj. Vse skupaj sva bolj podrobno opisala v objavi: Ko gre na potovanju vse narobe.

moški in ženska nosita veliko modro vrečo

Ko sva končno dobila svojo prtljago.

Varnost

Oboroženi varnostniki in vojska

Mehika, tako kot tudi marsikatera druga država Latinske Amerike, slovi kot nevarna država. Ampak s tem se midva pred potovanjem nisva kaj dosti obremenjevala. Bila sva že v Salvadorju in Gvatemali, ki veljata za dve izmed top nevarnih držav sveta. Prav tako sva potovala tudi po Braziliji, Kolumbiji, Peruju, Venezueli … kjer je kriminala ogromno. Ampak s pazljivostjo in kančkom sreče se da temu lepo izogniti in uživati v potovanju.

kolumbijski vojak pregleduje dokumente voznika. mednarodno vozniško dovoljenje v rokah

Samo ena izmed nešteto vojaških kontrol v Kolumbiji

Takoj, ko sva prispela, sva začela videvati oborožene varnostnike pred npr. trgovino, banko itd. “Ok, to bo torej tako kot v Salvadorju“, sva si mislila in se nisva sekirala kaj dosti. V naslednjih dneh sva videla res veliko vojske na cesti. Pa to ni mišljeno en vojaški avto, tako kot se pelje pri nas po avtocesti. Ne, videvala sva vojaške pick-up avtomobile, kjer so zadaj sedeli do zob oboroženi vojaki (čelada, neprebojni jopič in vse možno orožje). Na sredini je stal še en vojak, ki je imel preko voznikove kabine postavljeno neko puško usmerjeno naprej in s prstom na petelinu. Ne spoznam se na orožje in ne vem, kaj točno je bilo, ampak ni bila čisto navadna, lovska puška, toliko mi lahko verjamete. Takrat sva se malo zamislila. Ne spomniva se, da bi že kje videla TOLIKO vojske in oboroženih sil.

policija v Mehiki

Specialne enote, oborožena vojska/policija povsod … to je del vsakdana v Mehiki

Quintana Roo je novo središče za preprodajo droge

Sprva sva mislila, da je (ne)varnost – vsaj v tem smislu, da videvava veliko oborožene vojske, bolj značilna za osrednji del Mehike. Tako sva se kar malo veselila, da prideva na polotok Jukatan, ker tam naj ne bi bilo veliko tihotapljenja drog in posledično tudi manj s tem povezanega kriminala. A sva se še kako motila. Toliko čudnih oz. neprijetnih stvari, kot sva videla tam, jih nisva videla še nikjer. Ko sva se vozila proti otoku Holbox, sva se peljala mimo z avtomatsko puško oboroženega človeka, ki je stal napol na cesti in očitno nekaj čakal. Ni bil vojak ali policist, pač pa v civilu. Čez par minut se je v nasprotno smer peljal konvoj treh popolnoma zatemnjenih črnih in čisto svetlečih terencev. Kasneje sem na mehiško telefonsko številko dobila sms z novicami, da so se v bližini Cancuna nekaj streljali in kot posledica sta dva mrtva. Ko sva prišla v Tulum, je bilo še bolj divje … vojska na vsakem koraku! Na plaži, na ulici, pri arheoloških izkopaninah, pri cenote! Zadnji dan, ko sva že odhajala iz Mehike pa še “češnja na vrhu torte” – na mestni vpadnici sva na prtljažniku pick-upa videla dva zvezana človeka! Saj ne veš, kaj narediti. Pomagat? A sploh lahko? Ali se rajši delat neumnega in hitro pozabit prizor, da se še nama ne zgodi kaj takega.

Tulum je bil preplavljen z vojsko in policijo – za varnost turistov

Pogovarjala sva se z enim domačinom in je povedal, da so se v času pandemije poti droge po Mehiki nekoliko spremenile. Včasih so kokain tihotapili iz Gvatemale v Mehiko bolj na zahodu, sedaj pa se je pot spremenila in kokain tihotapijo preko Belizeja. V Quintani Roo (to je zvezna država okoli Cancuna) je menda nov kartel, ki dela čistko, zato so zadnje čase streljanja bolj pogosta. Ta sogovornik, ki dela kot DJ v Playa del Carmen, je povedal, da ne mine dan, ne da bi videl mrtvega človeka … Načeloma turisti nismo tarča, ni pa fino, če se znajdeš na nepravem kraju ob nepravem času.

PREBERI ŠE  Kako karantena vpliva na naju

Vlom v avto

K najinemu doživljanju varnosti v Mehiki je gotovo pripomogla še ena nevšečnost: vlomili so nama v avto. Prvič se nama je to zgodilo! Res je, da je bil avto parkiran na ulici, ampak bil je parkiran pred vhodom v hotel, kjer naj bi bil varnostnik ves čas prisoten. Midva sva imela kar srečo. Na avtu hujše škode ni bilo, ukradli pa so nama le nekaj (sicer vrednih) predmetov, a dokumente, denar in fotoaparat sva imela pri sebi. Načeloma ni bilo hudega, ampak vseeno ni bil prijeten občutek. Hujše je bilo, ko sva srečala še dva Slovenca, ki sta povedala, da so jima vlomili v avto (razbili steklo) in pobrali čisto vse! Obleke, dokumente, kreditno kartico … In naslednji dan so jima še enkrat vlomili, čeprav tokrat ni bilo nič več za odnesti. Kar streslo naju je ob tej pripovedi!

moder Nissan Versa, najem avtomobila v Mehiki

Vlom v avto na potovanju je izredno neprijetna in stresna zadeva

Ljudje – Mehičani niso ravno prijazna sorta

Ko sva se odpravljala v Mehiko, sva pričakovala sproščeno latino kulturo – tako kot sva jo doživela v Južni Ameriki. Predstavljala sva si, da bova s svojim znanjem španščine lepo sprejeta. Pa sva že takoj po prihodu doživela zelo hladen tuš. In kar nisva se uspela “ogreti”, saj sva tak hladen tuš doživljala praktično vsakodnevno čisto do konca najinega potovanja. Še danes težko verjamem, da so Mehičani tako trdi, tako neprijetni ljudje. Seveda se je kje vmes našla kakšna prijetna duša, ki je z veseljem poklepetala z nama, nama kaj pokazala, razložila, ampak v 90% vseh srečanj z domačini, pa so bili precej hladni. Ponavadi je to razmerje ravno obratno.

Ena izmed redkih prijaznih izjem. Tale fantič nama je pokazal pot do razgledne točke na vojščake v Tuli

Nekaj primerov

Ne morem pozabiti pogleda uslužbenca pri rent-a-car agenciji. Hladen, trd pogled, ko me je gledal v oči in se lagal oz. si izmišljeval nove razloge, zakaj nama avtomobila ne bo dal (celotna zgodba je tule). Ne gre mi iz glave, kako sva policistko na avtobusni postaji v španščini vprašala, kje lahko kupiva vozovnico, ta pa je odgovorila “Tu ne” in se obrnila stran. Še dvakrat sva jo vprašala, če jo lahko kupiva na avtobusu samem ali pa v kakšni trafiki. Ona pa se je vedno znova samo obrnila stran. Čez minutko jo je domačinka vprašala za nasvet in ji je vse potanko razložila.

America Car Rental – samo stran od njih!

Dobila sva tudi občutek, da so ljudje precej neprilagodljivi. Večkrat je bilo tako, da sva imela kakšno situacijo in sva nekoga lepo prosila za nekaj. Pri nas bi sogovornik navadno naredil korak bližje. Tudi če ne more popolnoma ustreči prošnji, navadno oseba predlaga neko alternativo. V Mehiki pa ne. Odgovor je preprosto “NE!” in konec. Primer: zaradi notranjega leta, sva se morala iz hostla odjaviti en dan prej. To pomeni, da ene že plačane noči nisva izkoristila. Pisala sva dovolj vnaprej, da bi se rezervacijo dalo spremeniti, ampak so bili samo na pol odzivni. Ko sva prišla v hostel in izpostavila težavo, je bil odgovor: “Za to je bil čas 5 dni prej, danes ne moremo storiti ničesar.” Ja, če bi odgovorili na email, bi lahko … če bi si zapisali, ko sva vas klicala, bi tudi lahko. Ampak oni ne morejo oz. pač ne želijo.

Vesela družba na pokopališču, ki naju je povabila na pivo in mezcal

Ali pa odziv na carini, ko nečesa na obrazcu, ki ga podpisujem, nisem razumela v španščini in sem prosila, če mi lahko to povedo po angleško (poleg je stala zaposlena, ki je govorila tekoče angleško). Pa mi je carinik odgovoril: ” Tu smo v Mehiki in tu govorimo špansko. Če ne znaš špansko, ne hodi k nam.” Da ti čeljust pade na tla od presenečenja in tam tudi ostane. Celotna zgodba, zakaj sva sploh imela opravka s carino je zapisana tule.

PREBERI ŠE  Vožnja po Mehiki in najem avtomobila v Mehiki - nasveti in opozorila

Zaključek o nevšečnostih v Mehiki

Od vseh nevšečnosti, nama je bila tale slednja, najhujša. So varni in ne varni kraji po svetu in če bi bil samo to pomislek, težava v Mehiki, verjetno tele objave danes bi pisala. Če bi bila še bolj previdna, nama verjetno tudi ne bi vlomili v avto. Popotniške nevšečnosti se pač dogajajo in so del potovanja. Četudi jih je bilo tokrat veliko, nama to ne bi tako pokvarilo potovanja. Ljudje pa … z ljudmi sva imela opravka praktično vsak dan. In vsak dan znova sva bila šokirana nad njihovo neprijaznostjo. To je pa tisto, kar naju je najbolj razočaralo.

Ne rečem, da je Mehika samo slaba. Vsekakor ponuja marsikaj zanimivega in lepega. Tudi midva sva doživela in videla dosti lepega (vse lepote Mehike so opisane tukaj). Ampak nekako pri nama pretehta ta neprijeten občutek iz Mehike. Tako, da lahko rečeva, da to ni bilo najino najljubše potovanje.

Na vrhu najvišje majevske piramide - Calakmul, Mehika

Na vrhu najvišje majevske piramide – Calakmul, Mehika

Komentiraj

1 Komentar

Brina 02/2022 - 16:41

Zanimivo. Sem lahko vesela, da sem bila organizirano, čeprav vodič tudi ni bil neki biser😅… Ampak se spominjam, da ko smo se vozili iz MC proti jugu, smo naleteli na cestne zapore. In šofer, domačin, je bil močno živčen. In seveda se tudi sam ustrašiš, ko vidiš, da oboroženi vaščani očitno mislijo resno… Vse se je dobro končalo, ampak se lahko tudi ne bi.
Na splošno pa se tudi jaz spomnim veliko mrkih mehiških obrazov.

Odgovor
Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!