Tequila – nasadi agave in proizvodnja pijače tekila

1,7K

Ob besedi “tekila” verjetno vsi takoj pomislimo na Mehiko. In tudi prav je tako. Tekila je značilna mehiška pijača, žganje, ki nastane iz rastline agava v okolici kraja Tequila. Saj ne, da sva kakšna posebna pivca tekile, ampak vseeno je bil ogled destilarne in nasadov agav visoko na najinem spisku želja za potovanje po Mehiki.

Tekila – pijača Mehike

Kaj sploh je tekila?

Tekila je tipično mehiško žganje, ki nastane s fermentacijo sredice modre agave (Agave Tequilana Weber Azul se ji reče strokovno). Tista prava tekila vsebuje le sladkorje iz agave in ima okoli 40% alkohola. Še več, tekila kot taka lahko nastane le iz agave, ki raste v Mehiki in sicer v zveznih državah Jalisco, Nayarit, Guanajuato, Michoacán in Tamaulipas. Jalisco je zvezna država, kjer najdemo tudi rodni kraj tekile, vasico Tequila, nad njo pa se dviga vulkan Tequila. In tja sva se odpravila midva na ogled celotnega postopka.

Destilarna tekile

V kraju Tequila je kar nekaj destilarn in vsaka ima svoje specifike. Midva sva obiskala destilarno La Cofradía, zelo poznani pa sta še La Rojeña ter Casa Sauza. Cena ogleda destilarne ni ravno nizka (vsaj glede na ostale vstopnine). Midva sva plačala 730 pesov za 2 osebi (31,5€). Vendar so nama take stvari zelo zanimive, zato se nisva preveč pritoževala nad ceno.

Od agave do tekile (kako nastane tekila)

V destilarni La Cofradía smo imeli voden ogled destilarne tekile. Vodička je govorila le špansko, vendar se je prijazna Mehičanka, ena izmed udeleženk ture, javila, da nama bo prevajala oz. razlagala stvari, ki jih sama ne bova razumela. In tako smo se podali na ogled destilarne tekile.

Modra agava

Še preden smo res vstopili v samo destilarno, smo si pogledali manjši nasad modre agave. Ta “kaktus” ima dolge in mesnate “liste”, ki šrtlijo ven iz sredice in imajo na koncu bodice. Zato mnogokrat zmotno mislimo, da je agava vrsta kaktusa, kar pa, če vprašate botanike, ne drži. Modra agava je visoka približno 1,5m in široka med 2-3m v premeru. Agava po približno 8 letih rasti požene navpično navzgor visoko steblo z neke vrste cvetovi ali semeni. To steblo lahko zraste tudi do 6m visoko. Ampak pri agavah, ki jih želijo uporabiti za tekilo, steblo takoj posekajo, da rastlina ne porabi svojih zalog sladkorjev za rast stebla, pač pa jih skladišči v svoji sredici. Ko se to zgodi, to pomeni tudi konec življenja posamezne rastline.

Žetev

Sprva sva mislila, da se za tekilo uporabljajo mesnati listi agave (tako kot npr. aloe vera). Vendar temu ni tako. Ko je agava zrela, liste porežejo proč in ostane jim samo sredica, ki jo imenujejo piña (ananas v španščini, saj po izgledu rahlo spominja na ta sadež). Te sredice so v večini primerov izredno velike in tehtajo v povprečju okoli 30kg.

Kuhanje sredice agave

Vodička nas je odpeljala v prvi prostor destilarne, to je peč. Tam smo lahko opazovali delavce, kako so te ogromne in težke sredice metali v peč. Tam se potem to peče/kuha približno 3 dni na okoli 80°C (točen čas in temperatura kuhanja je skrivnost vsake desilarne). Na ta način se sredica agave zmehča, ni več tako vlaknasta in je pripravljena na nadaljevanje procesa. Najina neuradna prevajalka nama je povedala, da so včasih po mehiških ulicah hodili prodajalci s temi kuhanimi agavami in jih po koščkih prodajali otrokom – kot neke vrste sladico. Danes se tega ne dobi več, saj je cena agavi tako narasla, da se jim ne splača več.

Smo pa tam v destilarni dobili en kos kuhane agave za poizkušino. Kljub temu, da je agava kuhana in mehkejša, je še vedno tako vlaknasta, da se je ne da pojesti. Zato smo dali kos kuhane agave le v usta in iz nje posrkali sok. Malo naju je spomnilo na sladkorni trst in postopek pri rumu iz Jamajke. Aja, in kakšnega okusa je kuhana agava? Nič posebnega se nama ni zdela. Kot npr. kuhana hruška iz kompota in ni preveč sladka.

Mletje sredice

Naslednji korak je mletje kuhane sredice, da se iz nje izločijo sladki sokovi. To se dogaja v velikih mlinih, ki so jih včasih vrteli oslički, danes pa je to večinoma vse že avtomatizirano delo, ki ga opravljajo stroji. Sok, ki ga dobijo pri mletju, se imenuje mosto ali aguamiel.

Fermentacija

Ko enkrat dobijo sladek agavin sok, je čas za fermentacijo. Fermentacija pomeni, da kvasovke pretvorijo fruktozo (sladkor iz agavinega soka) v alkohol in CO2. To poteka v velikih kovinskih sodih, ki so na vrhu odprti. Mi smo se sprehajali po dvignjenem podestu in smo lahko videli, kako tekočina v teh ogromnih sodih brbota (vre oz. fermentira). Korak fermentacije traja do 96h.

Za najboljšo tekilo v tem koraku uporabijo samo sladkorje iz agave, za tiste cenejše tekile pa v tem koraku dodajo še druge, cenejše sladkorje. Npr. sladkor iz koruze ali sladkornega trsa. Če je vsaj 51% sladkorjev iz agave, se tekila lahko imenuje tekila, sicer pa je to “mixto” (mešanica).

Destilacija

V postopku destilacije nastalo alkoholno tekočino prečistijo in skoncentrirajo. Tu dobijo tekilo s 55% v/v alkohola, kar je precej močna zadeva.

Vodička nam je dala to tekilo za poskusit in nam hkrati razložila, kako se tako močno žganje pravilno pije. Namreč, pri tako visokem volumskem deležu alkohola, nas lahko pijača pošteno opeče po grlu. Nama se je zdelo fenomenalno, kako lahko tako močno pijačo dokaj normalno popiješ in zato sedaj tule delim z vami kratek opis tega.

Torej, to sveže destilirano tekilo najprej povohaš, da dobiš hlape v nosnice. Potem jo daš v usta in v ustih požvrkljaš. Sledi vdih skozi nos, nato tekilo pogoltneš in takoj izdihneš skozi usta. Na ta način večino alkoholnih hlapov takoj izdihneš in te ne zažgejo po grlu, hkrati pa tudi nisi tako hitro pijan od tega. Kulsko, kajne?

V zadnjem koraku tekilo razredčijo, da ima v povprečju nekje okoli 40% v/v alkohola. Za redčenje uporabljajo vodo in tako dobijo “pitno” tekilo. Torej tekilo, pri kateri ni potrebno izvajati zgoraj opisanega postopka za pitje, saj ni več tako hudo močna.

Staranje

Staranje tekile ni obvezno. Navadna (blanco) tekila je nared približno 2 tedna po tem, ko pride iz destilacije, malo boljšo tekilo pa dajo še za kakšen mesec ali dva, celo leto … v lesene sode na staranje. Okus tekile je odvisen od materiala, iz katerega je sod narejen. Glede na čas staranja poznamo tekilo reposado (starana od 2 mesecev pa do 1 leta), añejo (1-3 leta starana) in extra añejo (starana več kot 3 leta).

Degustacija tekile

Ko smo zaključili z ogledom proizvodnje tekile, je sledila še obvezna degustacija. Najprej smo poskusili tisto “navadno”, nestarano tekilo, potem pa smo dobili vedno bolj starano. In tudi okusi so bili vedno boljši, cene take tekile pa vedno višje 🙂 Vsekakor je okus po staranju bolj poln. Tu v Sloveniji midva še nisva pila starane tekile, tista “navadna” pa nama ni bila nikoli pretirano dobra. Ampak tale starana … ta je pa dobra! 🙂 Za konec smo dobili še vsak en kozarec margarite, najbolj popularnega koktjela s tekilo, ki je imel tipično po mehiško rob kozarca namočen v mešanico soli, limete in čilija! Jojme, kako naj popijem kaj takega, ko pa me že ob prvem dotiku kozarca vsa usta pečejo! 🙂

Nasad agave

Moja velika želja je bila tudi, da bi se sprehodila skozi en res velik nasad agave. Ampak vse te destilarne so praktično v centru Tequile in okoli njihovih poslopij je samo kakšna agava, bolj za demonstracijo, kot pa za dejansko uporabo pri proizvodnji tekile. Vozila sva se po kraju gor in dol in iskala, kje bi našla kakšen dostop do nasada agave. Večina jih je namreč zagrajenih. Pa sva obupala in se odpeljala nazaj do avtoceste in proti najini naslednji destinaciji. Tam pa je Rok kar naenkrat zavil desno, dol z avtoceste na makadamsko potko in kar tako, mimo grede sva bila sredi nasada agav, v ozadju pa se je dvigal vulkan Tequila. Waw! Če bi iskala, ne bi našla boljše lokacije.