Čile: TOP 5 in prigode iz Čila

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Začenjava serijo objav “TOP 5 in prigode”, ki jih bova napisala za vsako obiskano državo v Južni Ameriki. Cel čas potovanja sva beležila najbolj zanimive, zabavne, odbite prigode, na koncu pa naredila še najin izbor top petih stvari: izbrala sva top plažo, top mesto, top hrib, top hrano in top žival, ki sva jo videla v tej državi. No, pa začnimo s prigodami iz Čila.

Čile je bil najin drugi dom v Južni Ameriki, saj sva bila tam davčna rezidenta, imela sva začasni naslov in imela sva čilski avto. V Čilu sva preživela 55 dni, ga prepotovala vse od Santiaga pa do Ognjene Zemlje, skočila na Velikonočni otok, ter si ogledala še njegov sever v okolici puščave Atacama. Najbolj si ga bova zapomnila po razgledih na gore, vulkane, jezera, ledenike …

konj na pašniku, v ozadju gore. Čile

Naključen pogled med vožnjo. Lepo, ane?

Čile TOP 5

1.) Hrib: Cerro Castillo

V severni Patagoniji ob slavni cesti Carretera Austral je tale biser: Cerro Castillo s čudovito laguno in ledenikom pod seboj.

Ženska pred Cerro Castillo

Cerro Castillo, nekaj nalepšega iz Patagonije

2.) Plaža: Anakena

Še dobro, da Velikonočni otok spada pod Čile, ker sicer ne bi mogla napisati nobene lepe plaže. Anakena pa je čudovita tropska plaža na Velikonočnem otoku.

ženska na plaži Anakena, Rapa Nui

Plaža Anakena, Velikonočni otok

3.) Žival: gvanako

Patagonija jih je polna, vedno naju je kakšen gledal od kod. Pa naj bo to med vožnjo ali pa med trekingi.

maldič gvanako

Najpogostejša žival v parku Patagonia: gvanako

4.) Jed: Chupe de mariscos

Čile ima kilometre in kilometre obale, zato je tudi morske hrane veliko. Tole je zelo nasitna juha iz morskih sadežev, ki sva jo poskusila v Valparaisu.

čilska jed z morskimi sadeži

Dolga obala pomeni veliko morske hrane v Čilu

5.) Mesto: Punta Arenas

Punta Arenas naju je rahlo spominjal na Pariz, le da je imel tak pridih konca sveta. Pogledi na divje in hladno morje, kormorani na pomolu, na drugi strani pa pogledi na starinske stavbe v stilu Pariza.

pomol s kormorani v Punta Arenas

Pomol v Punta Arenas, poln kormoranov. Res daje občutek konca sveta

Prigode iz Čila

Zajtrk v hostlu

V kraju Punta Arenas, na skrajnem jugu Čila sva šla za eno noč v hostel. Ko sva izbirala, v katerega bi šla, nama je v oči padla pohvala, da ima tisti hostel zelo dobre vaflje za zajtrk. To je bila zelo dobrodošla sprememba k najinim počasi že enoličnim zajtrkom. Naslednjega jutra je šel Rok takoj, ko se je kuhinja odprla, na zajtrk, jaz pa sem šla še pod tuš. Ko sem prišla v jedilnico, je mase za vaflje že zmanjkalo. Vse so mi pojedli! Pa tako sem se veselila vafljev. Na moje prošnje, da bi pripravili novo maso za vaflje, so mi zaposleni odgovorili, da jo vsako jutro naredijo določeno količino in nič več. Tako zelo sem si želela vaflje, da sem se odločila, da bom maso pač pripravila sama. Kar malo na blef sem zmešala jajca, moko, malo masla in mleka. Kar sem pač našla v kuhinji oz. na zajtrkovalni mizi. Masa ni bila popolna, sem pa imela vaflje za zajtrk 🙂

ženska peče palačinke v naravi

Palačinke sva si velikokrat pekla za večerjo. Vafljev pa ne!

Okradli so naju!

Bilo je v kraju Punta Arenas na skrajnem jugu Čila. Potem, ko sva zapustila zgoraj omenjeni hostel, sva šla na upravno enoto, prevzeti najin “padron” – to je kot naša prometna, kjer piše kdo je lastnik avtomobila. Cena kopije tega dokumenta je bila 800 CLP, malo več kot en evro. Začela sem brskati po svoji torbici … ni bilo denarnice. “Rok, kje je tvoja denarnica?” Rok se je prijel za žepe. Denarnice ni bilo! Šit! Panika, očitno so naju okradli! Tam v hostlu najverjetneje. Na srečo sva imela še nekaj skritih zalog po avtomobilu in sva s tistim plačala dokument, potem pa panično v avto. Iskala sva denarnici, se jezila drug na drugega, kdo je bil kriv za to. Razmišljala sva, kje oz. kdaj v hostlu bi nama lahko nekdo denarnici vzel. Pa kaj vse je v denarnici, kaj vse bo treba preklicati … Same težave. Ko sem panično pregledovala že tretji nahrbtnik pa sem ju našla! Obe denarnici sta bili tam čisto na dnu! Juhej! Niso naju okradli!

cesta na ognjeni zemlji, Čile

Na koncu sveta, cesta proti Punta Arenas

Pričakovala sem veselje tudi na Rokovi strani. Vendar pa je bil besen. Namesto, da bi se olajšano nasmejal, tako kot sem se jaz, je začel vpiti name. Kar mežikala sem od presenečenja. Ko je povedal vse, kar je nameraval in se malo umiril je rekel: “Toliko jeze in skrbi se je nakopičilo v meni tekom iskanja denarnic, nekam sem jo moral stresti.” 🙂

Umivanje las na trajektu

Ognjena zemlja, najbolj južen kraj na svetu, je pravzaprav otok. Vožnja s trajektom traja približno 30 minut in meni se je zdelo, da je to ravno dovolj, da si v kopalnici na trajektu umijem lase. Saj veste, divje sva kampirala, zunaj pa je bilo ves čas mrzlo in vetrovno. V takem si je težko zunaj umivat lase. V žep sem si zabasala šampon in brisačo in se odpravila v kopalnico. Lijak je bil izredno majhen in imela sem nemalo težav, da sem si lase sploh zmočila, kaj šele dobro sprala. Nekje vmes se mi je zazdelo, da se je trajekt ustavil. “Pa saj še ni toliko ura, da bi pristali,” sem pomislila in se še naprej ukvarjala s tem, da si čim boljše sperem šampon z las. Nato nekdo potrka po vratih: “Katarina, a si tle? Pristal smo! Sam še najin avto je na trajektu!” Opsi! Hitro sem zaključila z umivanjem las, si poveznila kapo na glavo in tekla do avta. Res, samo še najin avto je stal sredi trajekta in samo še naju so čakali, potem pa začeli vkrcavati nove avtomobile. Za las je šlo, da bi ostala na trajektu 🙂

ženska na trajektu

Na trajektu 🙂

2000km za fotoaparat

Rok je tik pred potovanjem dobil nov fotoaparat Nikon Z6 in se odločil, da bo s seboj vzel le tega. Vse lepo in prav, edina težava je bila, da njegov tele objektiv ni bil kompatibilen s tem novim fotoaparatom. Imeti dva fotoaparata s seboj je bilo malo nesmiselno, zato sta stari Nikon in teleobjektiv ostala doma. A že po nekaj tednih sva ugotovila, da bova na poti videla kar precej živali in bi nama (oz. Roku) tele objektiv prišel zelo prav. Ampak, kako ga sedaj varno in poceni dobiti v Čile? Priložnost se je ponudila kar sama. Ravno na božični večer sva dobila sporočilo nekega Gregorja, ki je sodelavec najinega prijatelja. Pisal je, da prihaja na potovanje v Čile in da se lahko kaj vidimo.

skupinska slika v Santiagu

Hvala Gregorju in Ani, ki sta nama prinesla drugi fotoaparat

Odgovor je bil: “Seveda, dajmo se dobit. Ali bi nama mogoče lahko prinesel najin fotoaparat? Proooosim” Gregor je bil seveda za in čez nekaj dni je skupaj s fotoaparatom priletel v Čile. Midva pa sva bila takrat že v Argentini, približno 1000km južneje. Razmišljala sva, kaj bi bilo najbolj pametno. Z Gregorjem se bomo itak dobili v Patagoniji, ampak to šele čez nekaj tednov. Ali je varno in smiselno, da on nosi Rokov fotoaparat vso to pot? Seveda ne. Zato sva se iz kraja Bariloche takoj po božiču zapeljala nazaj v Čile, parkirala avto na neki bencinski in se vkrcala na nočni bus do Santiaga. Naslednje jutro, ko je Gregor pristal v Santiagu, sva ga midva že pričakala tam, prevzela fotoaparat, potem pa smo si skupaj še malo pogledali mesto, poklepetali, zvečer pa midva spet na nočni avtobus nazaj do Osorna, kjer je bil najin avto.

PREBERI ŠE  Nacionalni park Nahuelbuta, kraj kjer so hecna drevesa doma

Dve noči na avtobusu, prevoženih 2000km in imela sva fotoaparat, ki nama je potem še celo potovanje velikokrat prišel prav. Hvala Gregor 🙂

Zagrajena na plažo

Nek večer sva se parkirala ob obali enega izmed številnih jezer v “Jezerni regiji” v Čilu in tam prespala. Naslednje jutro (pa nisva spala res dolgo) pa sva se zbudila ob zvokih gradbenih strojev. Pogledala sva skozi okno in opazila, da so začeli kopati jarek čez cesto, po kateri sva se midva do jezera pripeljala. To je pomenilo, da je najin izhod prekopan in posledično pot zaprta. Ampak niso se ustavili pri jarku na cesti. Ne, jarek so kopali kar še naprej dalje preko celotnega travnika. Skočila sva pokonci, Rok se je kar v pižami usedel za volan in se poskusila hitro odpeljati. Travnik pa je bil razmočen, podlaga mehka in ni šlo gladko. No, na srečo sva imela avto s 4×4 pogonom in sva vseeno hitro prišla na glavno cesto. Ravno pravočasno, ker potem so delavci za nama potegnili jarek vse do jezera.

sončni zahod ob jezeru, Čile

Večer ob jezeru, ko še nisva slutila, kaj se bo zjutraj zgodilo

Strešna vreča, ki je ni

Od prejšnjih lastnikov avtomobila sva dobila nasvet, da naj si za dodatno opremo, ki verjetno ne bo šla vsa v avto, kupiva strešno vrečo. Povedala sta tudi, kje se jo dobi, v kateri trgovini in koliko stane. Samozavestno sva šla v tisto trgovino, ki je podobna našemu Merkurju ali pa Bauhausu, malo sama iskala, potem pa vprašala zaposlenega: “Ali imate strešno vrečo?” Dodatno sva pokazala še sliko s spleta. Zaposleni je pogledal sliko in zmajal z glavo: “Ne, tega mi nimamo.” Ok, malo razočarana sva se odpravila ven. Ampak, glej ga zlomka. Veste kaj sva našla na poti proti izhodu? Oddelek za avtomobile in tam tudi strešno vrečo. Pa ne samo eno. Imeli so jih cel kup na izbiro. Šla sva po istega prodajalca in ga prosila, da odklene vitrino, kjer so imeli vreče spravljene. On pa je spet trdil, da tega sploh nimajo. Sva ga prosila, naj gre z nama, da mu pokaževa, da dejansko te vreče prodajajo.

toyota 4runner v bosque petrificado, argentina

Tole vrečo, na kateri tule Rok sedi, sva iskala

Zelo očitno je bilo, da se mu nič ne da in ko je videl vreče je samo skomignil z rameni: “Jaz nimam ključa od vitrine, moram vprašat sodelavca.” In potem sva čakala najprej enega zaposlenega, potem drugega, pa tretjega … pol ure kasneje in še nismo našli osebe s ključem. Ja, to je “customer service” v Čilu (in Južni Ameriki na sploh). Nič se jim ne da. No, na koncu sva bila tako vztrajna, da se je našel nekdo s ključem in vrečo sva celo lahko kupila.

Ne morete v Bolivijo!

Imava čilski avto, nimava pa čilskega rezidenstva. In to je vsa težava. Čeprav sva avto lahko legalno kupila in morava zanj plačevati obvezno zavarovanje, registracijo itd, pa je nekoč veljalo, da kot tujec čilskega avtomobila ne smeš odpeljati iz države. Do leta 2019 se je seveda že marsikaj spremenilo in sedaj lahko tujci brez posebnih težav odpeljemo avto v Argentino in od nedavnega tudi v Bolivijo. Edino Peru je še vedno »no-go« cona. No, ampak nekateri cariniki nekako nočejo prebrati teh novih zakonov in se še vedno držijo starih ter posledično povzročajo glavobole popotnikom, kot sva midva.

cesta proti vulkanom, Čile

Meja Čile – Bolivija je tu na višino 4500m

Na severu Čila je k nama na obisk prišla prijateljica Silvija in za njen dopust smo se odločili, da skupaj prepotujemo puščavo Atacamo, nato pa gremo dalje v Bolivijo po slavni »laguna route«. Vedela sva, da znajo biti na meji z Bolivijo težave, zato sva šla predhodno k notarju po še en dodaten dokument, kjer so potrdili, da imava bivališče v Čilu. Opremljena s tem (in vsemi ostalimi dokumenti že od prej), sva se pogumno podala na mejo.

PREBERI ŠE  TOP 5: Paragvaj in prigode iz Paragvaja

Pa nismo prišli daleč. Uradnik nas ni niti pozdravil, pač pa je samo vprašal: »Kaj bi radi?« hmmm, le kaj, na mejo smo prišli … vljudno sem mu odgovorila, da iščemo okence za »immigracion«. On pa je nadaljeval s svojim sitnim glasom: »Imate čilski avto?« Jaz: »Ja.« On: »Imaš rezidenstvo? Jaz: »Ne, imam pa …« Ni mi pustil povedati stavka do konca, pač pa je samo rekel: »Ne bo šlo!« Poskušali smo se pregovarjati, pa ni popustil. On se je skliceval na zakon iz leta 2014 in našo kopijo novejšega zakona smatral kot ne veljavno.

Nič, nimaš kaj. Obrnili smo se in se odpeljali v Argentino čez prelaz Paso Jama (4885m), od tam pa čez nekaj dni v Bolivijo brez težav. Kako se nam je smejalo, ko smo prišli v Bolivijo in v mislih pokazali jezik Čilu.

cesta v boliviji

V Boliviji! Saj ne vem, ali bi bila vesela ali žalostna. Vesela, da smo prelisičili čilske carinike in žalostna zaradi stanja cest na tej strani meje

Počasni in nadležni uradniki na meji

Izkušenj s prečkanjem mej imava kar nekaj. Tale je z meje Argentina – Čile na prelazu Paso Sico na 4600m, kakšen teden pred zgoraj opisano prigodo. Po približno 3 mesecih sva se spet vračala v Čile, da bi tam opravila tehnični pregled. Mislila sva, da bo prečkanje meje čisto enostavno, saj sva se vračala v “domačo” državo. A sva se še kako zmotila.

Argentinski carinik

Težave so se začele že pri argentinskem cariniku. Njemu sem namreč morala vrniti dokument za avto, imenovan TIP (dokument o začasnem uvozu avtomobila v Argentino). Skupaj s tem dokumentom se pomotoma prijela še čilski dokument o začasnem izvozu avtomobila iz Čila. Kljub temu da sem ta čilski dokument takoj vzela stran, je carinika to zmotila in želel je videti ta dokument. Povedala sem mu, da zanj to ni relevantno, ampak takrat me ni več poslušal. Trapasto je bulil v argentinski in čilski dokument, zmajeval z glavo, se praskal za ušesi … nič mu ni bilo jasno. Spet sem mu povedala, da je zanj relevanten samo en dokument, a me sploh ni poslušal. Potreboval je debelih 15 minut in posvet s sodelavcem, da je ugotovil to, kar sem mu jaz že neštetokrat povedala. Da čilskega dokumenta ne potrebuje.

meja Čile - Argentina

Meja Čile – Argentina je tudi meja med asfaltom in makadamom 🙂

Čilski policist

Ok, iz Argentine sva izstopila. Premaknila sva se k sosednjemu okencu, to je čilska imigracija. Na tej meji sva poleg žiga v potni list dobila še PDI listek – listek z vsemi podatki o najinem potnem listu in datumu prihoda. Čilenci so zelo striktni in malo manj natančni, zato sva se že navadila, da je treba vsak dokument preveriti. Tako je Rok hitro opazil, da je čilski policist narobe napisal njegovo ime. Šel je nazaj k uradniku in ga prosil za popravek. Gospodič je bil očitno rahlo nahoden, pa nadmorska višina 4500m mu tudi ni najbolje dela, saj je z veliko muko ponovno na roke prepisal vse podatke iz Rokovega potnega lista na tisti PDI listek. Tokrat pravilno. V vmesnem času sem ugotovila tudi jaz, da je na mojem listu napaka pri številki potnega lista. In sem se še jaz vrnila k nahodnemu policistu. Globoko je zavzdihnil in se lotil popravljanja še mojega dokumenta. Ko mi ga je izročil, sem spet preverila številko potnega lista in tokrat je napisal eno številko preveč (prejšnjič je ena manjkala). Joj, kar smilil se mi je že! A vseeno sem šla nazaj in je moral še tretjič popravljati.

Čilski carinik

Naslednje okence je bila čilska carina, kjer sva vrnila tisti dokument o začasnem izvozu avtomobila iz Čila. Tu nisva pričakovala nobenih težav oz. sploh česar koli, saj je bilo treba list samo vrniti. Ampak čilski carinik se je razjezil, da midva kot nerezidenta Čila sploh ne bi smela avta odpeljati iz države. Kako nama je to sploh uspelo? Kje so naju spustili preko meje? Nekaj je težil, ampak itak ni mogel narediti nič, razen, da nama je pridigal. In to sva tudi vedela, da drugega kot da sprejme dokument itak ne more narediti. Tako sem samo skomigala z rameni in ponavljala, da ne vem nič o tem zakonu in da sva v Patagoniji nemoteno večkrat prečkala mejo Čile – Argentina brez kakršnih koli težav. Ko je svojo pridigo povedal do konca in zagrozil, da naju on ne bi spustil čez mejo, sva lahko odšla.

vulkan in vikunje v puščavi Atacama

Vožnja čez Paso Sico je sicer izredno lepa

Zaključek izleta na Velikonočni otok – 1001 težava

Velikonočni otok je bil sicer izredno lep in prijetna sprememba od potovanja po hladnem Altiplanu, ampak zadnji dan je šlo pa vse narobe. Začelo se je s tem, da sem jaz zbolela in verjetno je to botrovalo vsem nadaljnjim prigodam.

PREBERI ŠE  Mestni vodnik: Santiago, Čile

V kampu so imeli organiziran brezplačen prevoz do letališča. Na recepciji so naju vprašali, kdaj imava let. Za let ob 12:30, so predlagali odhod iz kampa ob 9h. Nama se je zdelo, da je to čisto prezgodaj glede na majhno letališče, ki je oddaljeno le 1km od kampa. Rekla sva, da bi rajši šla ob 10h. Odgovor je bil “OK”. In tako sva zjutraj počasi pospravljala svoje stvari, sušila šotor, šla še pod tuš itd. Ob 9h pride recepcionist in naju vpraša, če greva na letališče. Rok mu je povedal, da ne, ker še nisva pripravljena, da bi šla rada ob 10h. Spet samo “OK” in recepcionist je odšel. Ko sva bila eno uro kasneje končno spakirana, sva šla na recepcijo povedat, da sedaj pa naju lahko zapeljejo na letališče. Odgovor je bil: “Ne, sedaj pa ne moremo. Prevoz je bil ob 9h.” Resno?! Do letališča je manj kot kilometer vožnje in vi imate prevoze samo ob določenih urah? Da ne govorim o tem, da nama prej ni nihče povedal, da je ta prevoz ob 9h edini za to jutro. Ja, dobro, greva pa peš, saj ni daleč. Na srečo se naju je usmilil prijazen Argentinec iz kampa, ki je ravno za tisti dan najel avto in naju odpeljal do letališča.

Moai Tahai v jutranjem soncu

Moai Tahai v jutranjem soncu

Naslednja težava je bila kontrola prtljage. Vedela sva, da se v Čile ne sme prinesti nič sveže hrane. Nisva pa vedela, da ti jo zasežejo že na letališču na Velikonočnem otoku. Tako sva imela v nahrbtnikih še vsak eno korenje in jabolko – za na pot. Ko so to opazili uradnik je bila cela drama. Jaz sem želela tisto jabolko (ki je na Velikonočnem otoku presneto drago) pač pojesti. Pa me s svežim sadjem niso pustili več ven iz letališča pa čeprav je bila ta kontrola tik ob vratih. Dobro, ga bom pojedla pa kar tule,” sem si mislila in ugriznila v jabolko. Uradnici so šli kar lasje pokonci in je grozila, da bo poklicala policijo. Kot da sem najhujši kriminalec. Meni ni bilo nič več jasno. Pa saj je samo eno jabolko! Ne bom ga nesla v Čile, vem da ste občutljivi na te stvari, ampak a je taka drama, če ga tu pojem? Kdo bi razumel Čilence. Pač, jabolko je romalo v koš skupaj s korenjem.

ženska v krilu nosi veliko lubenico

Tudi sadje, ki ga pridelujejo na otoku ni poceni.

Naslednja težava je bila na tistem rentgenskem pregledu ročne prtljage. V vsej tej zmedi sem pozabila svoj švicarski nož v nahrbtniku. Tu so bili uradniki zelo prijazni in so me spustili nazaj ven, da sem nahrbtnik z nožem lahko oddala kot prtljago. Gospodična za okencem je bila celo tako prijazna, da mi je priskrbela vrečko, v katero sem potem lahko dala računalnik iz tega nahrbtnika in še nekaj manjših stvari, ki jih nisem želela pustiti tam. No, tako sem šla potem kot kakšen brezdomec s plastično vrečko, na kateri je bil logo letalske družbe, na letalo. Poleg tega pa sem seveda še kašljala in smrkala, kot da me bo vsak čas pobralo.

Prvi blatni off road

Bilo je v kraju Pucon, pod vulkanom Villarica. Ustavila sva se v centru za obiskovalce tamkajšnjega nacionalnega parka in rangerja spraševala o možnih pohodniških poteh in dostopih do različnih krajev. Ko je videl najin avto, nama je predlagal neko bližnjico, ki je prevozna samo s terenskim vozilom. Tako bi lahko prišla do izhodišča za treking to kraterja vulkana, potem pa še do naravnih toplic Termas Geometricas. Jaz sem rangerju verjela v smislu “če je rekel, da je cesta z najinim avtom prevozna, potem to drži.” Rok pa je bil skeptičen. Vseeno sva se podala na pot, ki je z vsakim kilometrom postajala slabša. Kolesnice so bile globlje, na kar so se spremenile že v strugo potočka, ki je tekel po cesti, blata je bilo na pretek. Na eni točki me je Rok poslal ven iz avta, naj ga usmerjam, ko bo peljal čez neko luknjo.

toyota 4runner na blatni gozdni poti

Blatni off road do Termas Geometricas

Vse je zgledalo v redu, sprednji del avta je šel lepo mimo luknje, zadnja kolesa pa so zdrsnila in cel avto se je nagnil in nato zdrsnil v tisto strugo potočka, kjer je potem obstal. Za trenutek je bilo grozljivo videti avto, kako se nagiba, ampak ko se je ustavil tam (in se ni prevrnil na bok), se je meni zdelo, da je stvar rešena in greva lahko dalje. Rok se seveda ni strinjal. “Imava samo all-terrain gume in ne takih za blato! Tu naprej ne greva več!” In tako je avto vzvratno odpeljal ven iz tiste luknje, obrnil in odpeljala sva se nazaj in cel krog okrog vulkana do tistih toplic, ki so bile prej le še 5km oddaljene od naju. No, jaz gotovo ne bi zvozila takega blata, do naslednje podobne situacije pa je Rok blato že veliko bolje obvladal in bilo več strahu 🙂

termas geometricas

Termas Geometricas

Pridobivanje davčne številke RUT

Pogoj, da sva lahko kupila čilski avto je bila čilska davčna številka, imenovana RUT. Za to sva potrebovala sponzorja in načeloma en obisk pri notarju in en na davčni upravi. Zvenelo je preprosto, realnost pa je bila zelo drugačna. Ker je ta prigoda oz. postopek že opisan na blogu, tule dajem samo povezavo: Kako je potekal najin nakup avtomobila v Čilu.

urejanje dokumentacije za nakup avtomobila v Čilu

5 obisk upravne enote za najin RUT

Prva noč v avtu in SNEG!

Ko sva kupila avto v Santiagu, sva se pogumno odpeljala proti jugu in v smeri hribov. Saj, zato pa sva prišla v Čile, da bova hodila po hribih in plezala. Prva destinacija: Valle de los Condores (dolina kondorjev). Iz 500m v Santiagu, sva se dvignila na 2000m v Andih. In seveda nisva niti pomislila na možnost slabega vremena sredi poletja. A, glej ga zlomka. Prvo noč, ko sva kampirala, sva doživela najhujši ekstrem. Celo noč je snežilo in pihal je močan veter. Tako zelo močan, da se je avto gugal, kot da bi bila na kakšni barki. Tudi ta prigoda je bolj natančno opisana na blogu: Valle de los Condores.

valle de los condores, dolina v čilu

Valle de los Condores, Čile

Komentiraj

Lahkih nog naokrog