Crater Navidad (božični krater) je svoje ime dobil zaradi datuma izbruha: božič leta 1998. Nahaja se v nacionalnem rezervatu Malalcahuello-Nalcas in je stranski krater vulkana Lonquimay, ki se sicer ponosno dviga sredi rezervata s svojimi 2865m. Lonely Planet vodič je pokrajino okoli kraterja opisal kot Saharo, odvisno od nikotina. Lahko si predstavljate, da sva prav morala preveriti, kako to v resnici zgleda 🙂
Nora in totalno drugačna pokrajina okoli kraterja Navidad
Čeprav sva videla že veliko vulkanov, je vsak nekaj čisto posebnega in po svoje navdušujoč. Tudi tokrat je bilo tako. Kratek vzpon na Crater Navidad je prispodobo o črni Sahari potrdil. Pokrajina je nora! Tako drugačna, tako črna, pusta in brez življenja. Sipek črn pesek, ki ga veter vrtinči, zaobljene oblike kraterja in vulkanskega peska, ki spominjajo na sipine … Res, prispodoba s Saharo, odvisno od nikotina, je pravilna. Tudi kontrasti v tej sicer črni pokrajini so bili čudoviti. Vrhovi vulkanov so bili beli, spodaj je izstopala črna podlaga, vmes pa so v daljavi že rasli gozdovi. Fascinantno. Presenetilo naju je tudi to, da je narava po 20 letih od zadnjega izbruha tu še vedno vsa črna in brez življenja. A ravno ta pustinja daje pokrajini poseben čar.
Vulkan Lonquimay v jutranji meglici
Vzpon na Crater Navidad
Vzpon na Crater Navidad je zelo enostaven in v opisu celo piše, da je primeren za družine z otroki. Midva sva za vzpon potrebovala slabo uro res zložne hoje z veliko fotografiranja vmes.
Izhodišče za vzpon je tule: -38,381203; -71,548351. To je že znotraj naravnega rezervata, kar pomeni, da bo potrebno plačati vstopnino. Ampak midva je nisva plačala, saj sva bila tam – tako tipično slovensko – že ob prvih sončnih žarkih, oskrbnik pa je prišel šele, ko sva se midva že vračala nazaj dol 🙂
Pot proti vulkanu Lonquimay
Zadnji del poti do izhodišča je neasfaltirana cesta na dokaj mehki vulkanski podlagi, zato priporočava dobro vozilo. Verjetno bi šlo tudi brez 4×4, le da je avto dovolj močan za klance in da ima dobre gume.
Avto se parkira kar ob cesti ob izhodišču, potem pa je treba le slediti modrim količkom, ki na črni peščeni podlagi označujejo pravo pot. Pot se sprva nekoliko spusti – da pridemo na dno med črne »sipine«, prečimo ravnico, nato pa se začnemo vzpenjati na krater. Zadnji vzpon je sicer kratek, a kar precej strm. Nama so zelo prav prišle pohodniške palice.
Tamle zadaj je kraj, od koder je bruhala lava!
Ko pridemo okoli kraterja, na drugo stran, se odpre pogled še naprej, na še več črne vulkanske pokrajine. Prav razločno se vidi, kje je tekla lava in kako je dobesedno požrla gozd na svoji poti. Vzpon lahko zaključimo takoj, ko vidimo krater (čas hoje od izhodišča do sem je bil 40 minut), ali pa se vzpnemo še na vrh gore (dodatnih 15 minut). Midva sva seveda šla na vrh in občudovala razglede še od tam, ter se na poti »pogrela« pri fumarolah, ki izpod kamenja puhajo vročo paro.
Lep pozdrav z vrha kraterja Navidad!
Lahek sprehod, poln navdušujočih pogledov in zavedanja moči narave – to je to, kar naju veseli na najinih izletih in potovanjih. In če koga zanima, v Čilu uživava na polno 🙂
