Ekvador: TOP 5 in prigode iz Ekvadorja

1,7K

Ekvador je relativno majhna južnoameriška država, a hkrati izredno raznolika. Imajo lepe (skoraj) tropske plaže, deževni gozd, visoke gore, ledenike, vulkane in tudi amazonsko džunglo. Za naju je Ekvador predstavljal tudi civilizacijo. Država je veliko bolj razvita kot Peru in Bolivija, tam sva lahko nakupila stvari, ki jih prej nisva dobila, ceste so v veliko boljšem stanju, cene v državi pa so vseeno primerljive z npr. Perujem, torej zelo ugodne. Nama je bil Ekvador zelo všeč in je bil neke vrste oddih od kaosa Južne Amerike. Tule pa je najin Ekvador: Top 5 stvari iz te države in najbolj zanimive prigode.

Ekvador: TOP 5

1.) Hrib: Cotopaxi

Cotopaxi je izredno ikonična gora v Ekvadorju, visoka kar 5897m, istoimenski nacionalni park pa ponuja številne možnosti za pohodništvo. Midva sva se vzpela na vulkan Rumiñahui , visok 4630m, od koder sva imela še posebno lep razgled na pravilen vulkanski stožec Cotopaxija.

2.) Plaža: Montañita

Montañita velja za žurerski surferski kraj na ekvadorski obali. Midva sva tam predvsem uživala v razgledih na ocean in sončnih zahodih, ki sva jih lahko opazovala kar iz viseče mreže pred najino sobo.

3.) Žival: modri strmoglavec (bluefooted booby)

Modri strmoglavci so taki hecni morski ptiči, ki imajo svetlo modre, skoraj turkizne nogice. So nekako ikona Galapagosa, midva pa sva jih imela priložnost videti tudi na otoku Isla de la Plata ali Galapagosu za reveže 🙂

4.) Hrana: Čokolada

Ekvador je znan po ogromnih nasadih kakava in posledično po odlični čokoladi. Ko sva se vozila skozi amazonski del države, sva se slučajno ustavila v čokoladnici Tsatsayaku in si tam kupila manjšo čokolado. Ko sva jo kasneje po poti poskusila, nama je bilo žal, da je nisva kupila več. To je bila daleč najboljša čokolada, kar sva jih kdaj jedla. Kar topila se je v ustih, ni bila preveč sladka, bila pa je zelo “čokoladna”.

5.) Mesto: Quito

Quito je zame prav posebno mesto, saj je bil to kraj, kamor sem se že pred leti prvič odpravila na potovanje izven Evrope, hkrati pa sem v Quitu takrat preživela en čudovit teden. Vrniti se v to mesto, je bilo zame nekaj posebnega. Že takrat sem si rekla, da bom še enkrat z Rokom prišla v Ekvador in ga bolje raziskala in sedaj se je to dejansko uresničilo. Roku sem pokazala razne kotičke mesta, ki so se mi vtisnili v spomin, sprehodila sva se po tržnici s pisanimi ekvadorskimi izdelki, se vzpela na razgledni hrib El Panecillo …

Prigode iz Ekvadorja

Nimava dovolj gotovine za plačilo bencina!

Ekvador je znan po izredno nizkih cenah bencina. Cena je bila 1,86 USD na galono, kar je približno 0,5 USD/L. To sva vedela vnaprej in prišla čez mejo iz Peruja s skoraj praznim tankom. Na prvi bencinski sva ustavila, da bi dotočila. Takoj sva opazila napis: Ne sprejemamo kreditnih kartic. Poleg pa je bil še eden: Ne sprejemamo bankovcev večjih od 50 USD. Ojej, to pa ne bo dobro! Pogledala sva, koliko gotovine v dolarjih še imava. Imela sva nekaj stotakov (to je bila najina zlata rezerva), Rok pa je v denarnici našel še 30 USD. “Ne bo dovolj za cel tank bencina!” sva pomislila.

Začela sva točit gorivo in previdno opazovala končni znesek, da bi se ustavila, preden bi številka prišla preko 30 USD. No, pa sva prej napolnila cel rezervoar, preden sva prišla do 30 dolarjev! Nisva mogla verjeti. Saj sva vedela, da je bencin v Ekvadorju zelo poceni, ampak, da pa naju bo cel tank bencina stal le 27 USD pa tudi nisva pričakovala.

Opečena na oblačen dan

Celo potovanje, torej že dobrih 7 mesecev, sva se skrbno mazala s sončno kremo. Ves čas sva si ponavljala, da je sonce v Južni Ameriki zelo močno in morava biti previdna. Potem pa sva prišla v kraj Baños v Ekvadorju, ki je znan po svojih termalnih bazenih. Bil je oblačen, deževen dan, precej mrzel in sva bila že v osnovi skeptična, če bi sploh šla v bazen. No, na koncu sva se le odpravila namakat v toplo vodo, seveda pa se nisva namazala s sončno kremo. Bilo je tako zelo oblačno pa še zeblo naju je, da sva čisto pozabila na zaščito pred soncem.

V enem bazenu sva se zaklepetala s popotnikoma iz Irske. Čvekali smo in čvekali, vmes so se oblaki že razkadili in pokazalo se je sonce. Ne močno, čisto tako nežno nas je malo obsijalo, mi pa smo še naprej klepetali. Ko sva se le poslovila in se odpravila iz bazena, so bile posledice že vidne. Ramena sva imela oba živo rdeča! Seveda, ko pa sva praktično na ekvatorju in brez sončne kreme. No, enkrat se ti mora zgoditi, kajne? 🙂 Je bil pa to edini primer, ko naju je na potovanju res opeklo.

Poskus kraje v Quitu

V Quitu sva se en večer dobila s prijateljem Mariom in njegovo punco. Šli smo na večerjo, pa na pijačo, pa malo po mestu in na še eno pijačo … Okoli polnoči smo bili v nekem lokalu, ki nama sicer ni deloval najbolj varna in prijetna izbira, ampak najina gostitelja sta bila prepričana, da je lokal super za poskušino določene ekvadorske pijače. Okoli enih zjutraj, ko naj bi se vsi lokali zaprli, je tam okoli začela hoditi policija, ki je želela poskrbeti, da bodo vsi gosti res odšli.

Poleg nas je bil v lokalu še en parček in tista punca je takoj, ko je zunaj videla policijo vstala in se začela nekaj motati zadaj za našo mizo, za najinimi hrbti. Rokova jakna je visela preko stola in ravno v trenutku, ko jo je Rok prijel, da bi se jo oblekel, je začutil, da mu je šla tista punca z roko v žep od jakne. Ko se je ozrl nazaj, se je ona delala, da si tam za njegovim stolom zavezuje čevlje, potem pa je stekla ven. Ker je imel Rok žepe itak prazne, ga niti ni skrbelo, da bi mu kaj ukradla. Bolj ga je skrbelo, da bi mu kaj podtaknila (droge na primer, glede na obhod policije?). Ko smo skrbno preiskali jakno in nismo našli nič sumljivega, smo se potem hitro še mi pobrali iz tega nenavadnega lokala.

To nama je samo potrdilo najino prepričanje, da morava biti v tujini v večjih mestih še posebno previdna. Sploh kadar greva zvečer kam ven.

Asfaltna cesta, ki to ni

Ko sva počasi zaključevala najino potovanje po Ekvadorju, sva začela razmišljati, kje, čez kateri mejni prehod bova šla v Kolumbijo. Gledala sva zemljevid in izbrala najbolj vzhoden mejni prehod. V Facebook skupini za popotnike po Južni Ameriki sva vprašala, v kakšnem stanju je cesta do tega mejnega prehoda. Je asfaltna? Odgovori so bili: Itak, vse v redu, hitro bosta tam. In tako sva se podala na pot. Kaj hitro potem, ko sva se odcepila iz glavne ceste (Panamaricana), se je cesta spremenila v makadam. Hm … ali sva prav?

Preverjava navigacijo, vprašava vojsko na eni izmed kontrol na cesti. “Ja, smer je prava, ampak cesta je pa izredno slaba,” so nama odgovorili. In tako sva se vozila. Cel dan sva porabila za 150km. Cesta je bila vedno slabša, saj je bilo ravno deževno obdobje. Ne samo, da je bila makadamska cesta večinoma razmočena. To bi bilo še dobro. Ne, cesta je bila na številnih delih zasuta zaradi zemeljskih plazov. Kolikokrat sva vozila to nasuti, nestabilni zemlji, včasih sva morala čakati, ker so cesto ravno čistili, kje pa je bilo treba tudi najti pot okoli plazu. Ko sva pozno popoldne končno prišla do cilja, sva takoj napisala na Facebook: Da ne bi kdo mislil, da je tole asfaltna cesta. Niti kilometer asfalta ni! Je pa zelo zanimiva vožnja, če imate čas 😉