3,6K

V Boliviji so ceste … hm … zabavne 🙂 To je tako milo rečeno. Ceste se lahko zelo slabe. Makadamske, ozke, prepadne, nobene varnostne ograje, treba je prečkati reko, ki teče kar čez cesto … Res, vožnja po Boliviji je nekaj posebnega. Izmed vseh cest izstopa ena, imenovana Death Road (Cesta smrti) ali tudi Najbolj nevarna cesta na svetu (World’s Most Dangerous Road). Povezuje glavno mesto La Paz, ki je na 3600m višine, potem se cesta dvigne na 4200m, kraj Coroico pa je na 1500m. Ok, saj to samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi teren iz La Paza strmo, praktično navpično dol spustil v Coroico. Še več, cesto so naredili po robu tega vertikalnega hriba. Široka je ravno za en avto, na robu ni nobene ograje, prepad pa je globok tudi 600m. Če dodamo še tropsko ozračje okoli Coroica, kar pomeni veliko vlage, zaradi katere cesta postane mokra in spolzka, potem veste, kam vse to skupaj pelje. V prepad!

Cesta smrti (Death Road)

Cesto so razglasili za »cesto smrti« zaradi ogromnega števila smrtnih žrtev, ki so bile posledica padca avtomobila ali celo avtobusa s ceste dol v prepad. Letno povprečje je bilo kar 300 mrtvih.

Leta 2009 so zgradili novo cesto med La Pazom in Coroicom, ki je še vedno vrtoglava, ampak vseeno širša in posledično varnejša od stare ceste smrti. Stara cesta smrti pa je sedaj predvsem turistična atrakcija. No, vsake toliko na njej umre tudi kakšen nesrečen turist – kolesar.

Cesta smrti (Death Road) – kako jo prevoziti?

S kolesom?

Načeloma se da cesto smrti sedaj prekolesariti. To je aktivnost, ki jo ponujajo številne agencije v La Pazu in velja za top doživetje v Boliviji. Midva sva posebni sorti in se izogibava množičnemu turizmu, pa tudi nekako ne zaupava bolivijcem in njihovi opremi. Enoglasno sva se odločila, da kolesariti ne greva. Skrbelo naju je predvsem, da bova dobila slabi kolesi, s slabimi zavorami. Namreč, po cesti smrti se s kolesi spustiš iz La Paza v Coroico, kar pomeni približno 4h zaviranja. Dejstvo, da je pred 5 meseci nazadnje umrl kolesar, je pomagalo pri odločitvi.

Z avtomobilom!

Nisva pa vedela, da je cesta smrti še vedno odprta tudi za promet. Pač, logika pravi, da če se dol spuščajo kolesarji, da seveda ne bodo spustili nobenega avtomobila nasproti. Narobe! Naša logika v Boliviji ne drži. Posledično je Cesta smrti še vedno odprta za promet in to v obe smeri! Po njej se vozijo tako kolesarji, kot tudi osebni avtomobili, edino tovorni promet je prepovedan.

Če je pa cesta odprta, bi jo pa lahko prevozila, kajne? Pojavilo se je vprašanje, v katero smer, navzgor ali navzdol bi se peljala.

Prometni režim

Na cesti smrti velja nekoliko drugačen prometni režim. Namreč vozi se po levi strani. To pravilo so uvedli zato, da je voznik vedno pri robu in vidi, koliko ima še do roba prepada. Iz tega sledi, da če se pelješ navzgor, si vedno na notranji strani ceste in je tvoja edina nevarnost, da avto podrsaš ob skale, ne grozi pa ti padec v prepad. Mislim, da sva bila že na tej točki odločena, da se bova peljala navzgor. Poleg tega pa tudi na poti gor ni treba ves čas zavirati in je morda zato vožnja nekoliko bolj kontrolirana.
Gor se je smiselno peljati popoldan, ko so skupine kolesarjev že zaključile s spustom in se ni treba srečevati in izogibati na ozki cesti. Čeprav sva tudi ob 15h še srečala nekaj nasproti vozečih skupin kolesarjev.

In kakšna je cesta smrti?

Imenu primerna! Grozljiva, da ti gredo lasje pokonci. No, meni so šli, Rok pravi, da je užival v vožnji. Samo on, kot šofer, je bil na notranji strani, jaz pa sem gledala dol prepade iz sovoznikovega sedeža, medtem ko je na odsekih vozil pravi rally. Mudilo se mu je, da se ne bi vozila po tej nevarni cesti ponoči 🙂

Iz Coroica gor se je začelo dokaj lepo, cesta je bila makadamska, ampak v relativno dobrem stanju pa tudi tako zelo ozka in prepadna ni bila. So naju pa ves čas vožnje spremljali številni obcestni križi, ki so spominjali in opominjali na smrtne žrtve te ceste. Letnice 2014, 2015, 2016 …

Počasi sva se dvigovala in cesta je postajala ožja in prepadi strmejši. Na eni točki nama je izza ovinka nasproti pripeljal bager s polno hitrostjo! Veste, kakšna gmota je to na tej ozki cesti! Pojma nisva imela, kam bi se mu umaknila, a na srečo smo se srečali blizu izogibališča in voznik bagerja (ki očitno tu ni vozil prvič), je lepo vzratno zapeljal do razširitve, midva pa sva elegantno švignila mimo.

Na določeni višini sva prišla do nivoja oblakov in kar naenkrat sva se vozila po cesti smrti v gosti megli, kjer sva komaj kaj videla. Saj ne veš, ali je bolje, da ne vidiš prepada dol, ali je zaradi slabe vidljivosti vse skupaj še bolj strašljivo. Kakorkoli, bila sva vesela, ko sva spet prišla nad oblake.

Najlepših in hkrati tudi najbolj nevarnih je zadnjih (oz. zgornjih) 10km ceste smrti. Tam je cesta v najslabšem stanju, brežina pa je vertikalna. Za nameček pa še na cesto pada nekaj slapov. Ja, tako je, peljati se je treba skozi slap. Na ozki (široki le za širino avtobomobila, plus pol metra) in spolzki ter blatni cesti z vrtoglavimi prepadi, ti še slap za nekaj sekund vzame vso vidljivost. Takrat ti zastane dih ali pa srce za trenutek 🙂

Ali je Cesta smrti res nekaj takega, kar MORAŠ doživeti v Boliviji?

Ja, je! Ne rečeva za veliko turističnih stvari to, ampak Cesta smrti je res nekaj posebnega. Kot rečeno, midva se kolesarjenja nisva poslužila zaradi pomislekov o varnosti, je bila pa vožnja z avtom toliko bolj zanimiva, prav tako vrtoglava kot kolesarjenje, le da sva imela svoj avto, za katerega veva, katera zavora škripa 🙂 Hec, hec. Nič ne škripa in točno veva, da naju najina Toyota ne bo kar tako pustila na cedilu. Ni to kombi, ki iz prve luže na cesti naredi avanturo na potovanju 🙂