Občutki ob odhodu na polletno potovanje

Ne morem verjet. Res se dogaja! A veš tisto, ko sva sanjarila, kako lepo bi bilo iti na daljše potovanje po Amerikah. In potem sva s kurjo poltjo iskala bloge popotnikov, ki so se odločili za daljše potovanje. Navdušeno sva brala njihove zapise in si predstavljala, kako zakon bo, ko in če bova to tudi midva kdaj uresničila.

In sedaj? Sedaj se to dogaja nama. Odločila sva se, da dava najino vsakdanje življenje v Sloveniji na pavzo in greva v svet. Dejansko sva kupila enosmerno letalsko karto in se usedla na letalo, ne da bi vedela, kdaj bova letela v nasprotno smer. Sanje se res lahko uresničijo! Noro!

 

Zadnji selfie v najini dnevni sobi pred najinim zemljevidom

Ampak sanje so eno, realnost pa drugo. Ko sva sanjarila o daljšem potovanju, nisva vedela, kaj vse to prinese s seboj. Takrat se mi je zdelo enostavno: v službi rečeš adijo, spakiraš nahrbtnik in greš. To je to. No, ampak ni. Stvar je veliko bolj kompleksna. Dela pred odhodom je veliko več kot le pakiranje nahrbtnika in skrbi je tudi veliko.

Dogajanje pred odhodom

Naj na kratko opišem samo sebe v zadnjih dneh: moje razpoloženje in moja čustva so nihala kot funkcija f(x) = 10sinx. (Za tiste, ki jim matematika ni najbližje, to pomeni, da so res ZELO močno nihala). Enkrat sem bila čisto navdušena, kar plesala od veselja, da kmalu odhajava, drugič pa sem s solznimi očmi razmišljala “Kaj mi je tega treba?” Rok je bil bolj ravnodušen. Morda zato, ker si je do zadnjega trenutka dal milijon opravkov in ni imel časa za razmišljanje o odhodu samem.

Slovo od najine mačke in zajčice

Pa ne, da si ne bi želela na potovanje, sploh ne. Težko se je bilo posloviti od vsega kar imava doma v Sloveniji. Ta odhod je pomenil, da sva dala najini domači živalci, na kateri sem sploh jaz res zelo navezana, v varstvo. Za pol leta! Pol leta ne bom poslušala predenja najine mačke, pol leta me bo skrbelo, da mačka ne pobegne iz stanovanja mojih staršev oz. se bom spraševala, če je z najino zajčico vse v redu. Mogoče se sliši neumno, ampak tisti, ki imate svoje domače živali morda razumete.

Najina mačka Liza

Slovo od domačih

Ob odhodu se je bilo treba posloviti od domačih. Ne gre mi iz glave prizor, ko sem še zadnjič pred potovanjem odhajala od starih staršev. Babica je stala na balkonu, dedek spodaj pri vhodnih vratih in sta mi mahala v pozdrav. “Srečno pot in zdrava se vrni. Ko prideš nazaj, ti pa spečem torto,” je še zaklicala babica, preden sem se odpeljala. Spet nič takega, razen če si že tako cel živčen zaradi odhoda, vseh poslavljanj, poleg tega pa še stari starši niso več ravno najmlajši in najbolj zdravi. “Nikomur ne bo nič hudega, vsi bomo videli čez pol leta, ko bomo jedli babičino torto” – se tolažim. Pa potem, ko je najmlajša sestrica točila krokodilje solze ob slovesu in me objela tako močno, da sem mislila, da mi bodo rebra popokala 🙂

Od Roka so se doma poslovili vsakič, ko je kakšno škatlo iz najinega stanovanja. Ata (dedek) je ob eni priložnosti rekel, da je Slovenija tako zelo lepa, da imava dovolj za raziskat do konca življenja. Ostali pa so bili bolj zadržani s pripombami kam in za koliko časa greva. Večinoma sva slišala le: “Samo zdrava se vrnita”.

Hecno je, domače skrbi za naju, naju pa za domače. Njih skrbi v smislu: Kaj če vaju okradejo, kaj če zbolita, kaj če se kje poškodujeta v gorah … Naju pa skrbi: Kaj če stari starši zbolijo, kaj če se kaj zgodi najinima živalcama, kaj če bo kdo imel prometno nesrečo, kaj če, kaj če … Stvari, ki se lahko zgodijo vsak dan, ampak, ko odhajaš za pol leta na potovanje se zdijo toliko bolj potencirane.

Pripravljena za potovanje!

Selitev

Ob odhodu sva se tudi izselila iz stanovanja, kjer sva živela zadnja 4 leta. To je pomenilo ogromno pakiranja, zlaganja stvari v škatle, pospravljanja … Zadnjo noč, ko sva spalnico že razmontirala, sva spala kar na kavču – tako kot okoli 60 couchsurfing gostov pred nama. Zjutraj sva naredila še zadnji couchsurfing selfie na kavču pred zemljevidom. Nato sva  odpeljala še zadnjo kramo k Rokovim starim staršem. Tam je bilo precej hektično zaradi vseh stvari, ki sva jih prinesla k njim. Niso bili najbolj navdušeni nad kopico škatel v svoji hiši, ampak sva jim hvaležna za to, da sva lahko pri njih shranila vse stvari iz najinega stanovanja. Ob povratku v Ljubljano, sva za silo še počistila stanovanje (ampak res samo za silo), zaklenila vrata in odšla na železniško postajo, od koder naju je GoOpti odpeljal do Benetk. S tem se je zaključilo eno obdobje najinega življenja.

selitev

Takole je nastajal kup pred vhodnimi vrati Rokovih starih staršev

 

Srečna sva, da je ta del – odhod, pakiranje in poslavljanje – za nama. Sedaj se začenja potovanje – tisti del, ki sva se ga veselila. Hasta la vista! 🙂 Se vidimo!

par v GoOpti

Utrujena, ampak končno na poti proti Benetkam

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!