Mislila sva, da je nakup avtomobila stresna zadeva. Ampak v primerjavi s prodajo je bil nakup najine Toyote “mala malica”. Prodaja čilskega avtomobila je bila komplicirana tako z vidika birokracije kot tudi z iskanjem kupcev. Ampak, gremo po vrsti. Najin prvotni plan je bil, da se junija vrneva v Čile in avto prodava tam. Vmes pa sva želela prevoziti celotno Južno Ameriko, do Kolumbije in nazaj. Še nama se je zdelo malo neverjetno, da nama uspe. No, na srečo se je na koncu izšlo drugače. Avto sva prodala avgusta v Kolumbiji in ni se nama bilo treba voziti nazaj v Čile. Tule je opisana najina prodaja avtomobila v Kolumbiji. Z vsemi težavami in zapleti. Ampak, na koncu se je dobro izteklo 🙂
Še to: lastnica avtomobila je bila Katarina 🙂 Rok pa ga je največ vozil. Ampak več o tem, zakaj je bila to dobra izbira, bova pisala v naslednjem prispevku.
Prodaja čilskega avtomobila v Kolumbiji
Oglas
Prodajo avtomobila sva začela že zelo zgodaj. Zdelo se nama je, da je dobro objaviti oglas približno 3 mesece pred planiranim zaključkom potovanja. In tako sva že marca, ko sva komaj dobro začela s potovanjem (vsaj tako se nama je zdelo), objavila oglas. Kot lokacijo prodaje avtomobila sva ponudila Čile ali pa Kolumbijo oz. tudi Ekvador. Upala sva, da bi lahko avto prodala izven Čila in uporabila “poder” – to je španska beseda za pooblastilo. Vendar pa to ni čisto pravilna pot in tudi precej tvegana.
Sprememba plana
Od dveh slovenskih popotnikov, ki sta se ravno ukvarjala z nakupom avtomobila v Čilu, sva izvedela, da se po novem da avto legalno prodati tudi izven Čila. Opala! To je pa nekaj direktno za naju! Zvenelo je odlično, da se ne bi bilo treba vračati iz Kolumbije vse do Santiaga. Pogoj za to prodajo je bil, da ima avto urejen tehnični pregled, registracijo in zavarovanje. Slednje dve stvari se da urediti preko spleta, tehnični pregled pa je treba opraviti v Čilu. Tako sva potem malo spremenila plane in se aprila vrnila na sever Čila, tam opravila tehnični pregled, nato pa nadaljevala pot proti severu. Sedaj je bil avto pripravljen za prodajo! Pa naj bo to v Ekvadorju, Kolumbiji ali pa v Čilu. Kjerkoli.
Kje so vsi kupci?
Ko sva midva kupovala avto, je bilo zanimanja nenormalno veliko in se je bilo treba za dober avto prav zagrebsti. Na najin oglas pa je bilo bolj malo povpraševanja. Seveda je nekaj k temu pripomogla cena, ki ni bila ravno nizka. Vsi bi kupili odličen avto za 5000 USD, kar seveda ni realno. Ampak najina Toyota je bila super vzdrževana ter polno opremljena in temu primerna je bila tudi cena.
Ugotovila sva tudi, da poletje (junij – avgust) ni ravno idealen čas za začetek potovanja po Južni Ameriki. Saj veste, ko je pri nas poletje, je tam zima. Zato je bilo seveda tudi resnih kupcev bolj malo.
Ampak potem se je pa zgodilo. Enkrat maja dobim sporočilo od nekega Vincenta z Nizozemske, da se resno zanima za nakup najinega avtomobila v Kolumbiji. Edino eno “težavo” je imel: on bi prišel v Kolumbijo šele sredi julija. Meni je kar srce poskočilo. Zvenelo je odlično: imava resnega kupca in še v Kolumbijo lahko greva, brez da bi imela slabo vest, da bova morala potem prevoziti celotno dolgo pot nazaj do Čila. Pač, bova malo podaljšala potovanje, ni problema.
Pogajanje z Vincentom
Video klic
Vincent se je izkazal za resnega interesenta in dogovorili smo se za video klic, da se spoznamo in da njemu ter njegovi partnerki pokaževa avto v živo. Klic se je začel zelo zabavno. Ko smo vklopili kamere, je na drugi strani sedel temen, plešast Kitajec! Midva pa sva pričakovala nekega blondinca z Nizozemske. Potrebovala sva nekaj sekund, da sva dojela, da je to očitno ta Vincent. No, potem smo izvedeli, da je Vincent njegovo evropsko ime, dejansko pa je Kuan Ming. Ta prvi pogovor je bil kar uspešen, navdušila sta se nad avtomobilom in tem načinom potovanja in obljubila sta, da bosta v nekaj dneh sporočila odločitev.

Avto pospravljen do zadnje pikice, Katarina si je po več mesecih namazala trepalnice, Rok se je obril. Pripravljena sva za video klic s potencialnima kupcema!
2000€ nižja cena?
Minevali so tedni, Vincent pa ni nič sporočil. Ko pa je končno nekaj napisal, pa naju je kar posedlo: avto bi vzel, ampak za 2000€ nižjo ceno. Bila sva kar užaljena. Tako dober avto, on pa naju je poskušal prepričati, da je veliko stvari za zamenjati. Zmenili smo se še za en video klic (da se ne skregamo prek sporočil) in se na koncu dogovorili za ceno, ki je bila le 250€ nižja od najine 🙂 Rok ima res dobre pogajalske sposobnosti 😉
Depozit in pogodba
Sledilo je čakanje na depozit. Pač, tako je to v Južni Ameriki. Če si hočeš zagotoviti avto, plačaš nekaj malega depozita, pa če tudi avta še nisi videl. Tako sva storila midva, ko sva kupovala avto in še veliko drugih. Vincent pa je začel komplicirati, da želi pogodbo, podpisano s pričami na veleposlaništvu, ki bo veljavna pod nizozemskim zakonom. Ne bo šlo! Nobenega nizozemskega zakona ne poznava in nisva misliva nič takega podpisat. Pripravila sva čisto navadno pogodbo, ki realno ni bila nikjer veljavna. Bila je le naš dogovor, kjer so bili podatki o kupcu, prodajalcu in avtomobilu. Ter cena, datum in lokacija prodaje. No, seveda je Vincent dodal še nekaj svojih pogojev, ampak ti so bili tokrat sprejemljivi. Pogodbo smo hitro potem podpisali, depozita pa spet ni in ni bilo. Bil je že konec junija, midva pa še nisva bila prepričana, če bova avto v Kolumbiji res prodala, ali se bova morala peljati nazaj v Čile.
Drugi kupec?
V vmesnem času se je pojavil še en resen interesent za avto, tokrat Francoz, ki bi ga kar takoj kupil, če bi se le pripeljala do njega v Peru (midva sva bila takrat že v Ekvadorju). Če je bil Vincent do te točke že izredno zoprn in naporen s svojimi pogodbami in zavlačevanjem, je ta Francoz deloval zaletav in neresen. Čeprav je zvenelo zelo mikavno, da bi Vincenta poslala “v tri krasne” in avto prodala Francozu, se nama je zdelo, da bi lahko naredila veliko kilometrov, Francoz pa potem avta ne bi vzel.
Še ena sprememba plana
Depozit je končno prišel začetek julija (3 tedne po dogovorjenem roku)! V pogodbi smo se tudi dogovorili, da avto prodava konec julija v Medellinu v Kolumbiji. Lotila sva se iskanja letalskih kart za domov oz. razmišljanja, kam bova potovala po prodaji avtomobila. Pa sem takoj naslednji dan dobila spet tako “lepo” sporočilo od Vincenta. Pravi, da je našel neko zelo dobro ponudbo za 2-tedensko križarjenje na Galapagosu in da bi šla onedva najprej tja, potem pa na tečaj španščine v Kolumbijo in šele nato bi kupila avto. Kaj če bi se za prodajo avtomobila zmenili nekaj tednov kasneje? Jao! Še dobro, da nisva kupila letalskih kart! Nič, prestavili smo datum in kraj prodaje. Datum je izbral on, kraj pa sva potem midva izbrala Cartageno na severu Kolumbije. Namreč v teh tednih, kolikor sva jih s tem pridobila, sva imela ravno dovolj časa, da obiščeva še sever Kolumbije.
Birokracija
Prodaja čilskega avtomobila v Kolumbiji je zahtevala kar nekaj birokracije. Predvsem pa je to nekaj novega in se vsi še malo učimo, kako to točno poteka. Bistveno tu je, da sva spet uporabila agencijo iz Čila Suzi Santiago (s pomočjo katere sva avto že kupila). Njim sva dala pooblastilo za prodajo avtomobila. Enako je storil Vincent – dal jim je pooblastilo za nakup avtomobila. Tako so predstavniki te agencije nato v Čilu prodali in kupili avto, medtem ko je bila najina Toyota daleč na severu Kolumbije. Ampak, to je tako na kratko. V resnici je bilo dela malo več.
Overjanje kopije potnega lista
Kot lastnica avtomobila sem potrebovala overjeno kopijo svojega potnega lista. Za potrebe prepisa lastništva avtomobila lahko kopijo overi notar v Čilu, izven Čila pa slovensko veleposlaništvo. Ko sva midva to izvedela, sva bila že na jugu Peruja, torej mimo edinih dveh slovenskih ambasad v celotni Južni Ameriki. Imamo namreč le dve in sicer v Buenos Airesu v Argentini in v Brasilii, glavnem mestu Brazilije. Na srečo ima Slovenija tudi častnega konzula v Limi v Peruju, ki sicer nima pooblastil za take stvari, ampak po dogovoru z veleposlaništvom v Buenos Airesu, so ugotovili, da bo njegov žig in podpis zadoščal. Oh, nama je odleglo. Dobra stvar častnega konzula je tudi, da so njegove storitve brezplačne. Nasprotno pa jih ambasade kar mastno zaračunavajo. Znanec je recimo za overjanje kopij potnega lista na avstralski ambasadi v Kolumbiji plačal 100€.
Pooblastilo za prodajo/nakup avtomobila
Drugi del papirologije bi morali urediti skupaj z Vincentom. Skupaj bi morali iti na čilsko veleposlaništvo ali konzulat v Kolumbiji in tam podpisati različne dokumente.
Ampak tu se je pa zataknilo. V Cartageni, kjer naj bi prodaja potekala je samo čilski častni konzulat, ki takih dokumentov ne more overjati. Prav tako je častni konzulat tudi v Medellinu, kjer smo sprva načrtovali srečanje. Torej, bo treba v Bogoto, kjer je čilsko veleposlaništvo. Ko sem to ugotovitev sporočila Vincentu in mu predlagala, da se na naš dogovorjeni datum dobimo v Bogoti, se je vsul plaz obtožb. Da smo zaradi naju spremenili prvotni plan in se dogovorili v Cartageni in da onedva že ne bosta šla v Bogoto, ker tja pač nočeta. Lahko pa mu pustim avto v Cartageni in skupaj letimo v Bogoto, uredimo papirje in potem se onedva vrneta v Cartageno in tam začneta potovanje z avtom. V glavnem, same neumnosti. Na tej točki sva ga imela res že “poln kufer”. Dogovorili smo se, da si papirje uredimo vsak zase, saj na nobenem dokumentu nista potrebna oba podpisa (moj in njegov).
Notar in apostile
Tekom najinega potovanja sva najprej šla v Medellin šele nato v Bogoto. Zato sva se odločila, da vseeno poskusiva srečo z overjanjem pooblastil na konzulatu. Živčna sva prišla v pisarno in v polomljeni španščini prosila za overitev dokumentov. Dobila sva odgovor, ki sva ga pričakovala: oni tega ne delajo, ampak vsak notar lahko to overi. Dali so nama celo naslov notarja v bližini. 5 minut in stvar je bila urejena. Le da sva potem ugotovila, da je gospa naredila kar precej napak in sva šla naslednji dan še enkrat k drugemu notarju z novimi dokumenti po nove overitve. Na srečo so te stvari res poceni, le 2€, tako da se nisva sekirala, če je bilo treba iti dvakrat.
Podpis kolumbijskega notarja velja za Kolumbijo. Če pa želimo te dokumente uporabiti tudi v Čilu, pa je treba pridobiti še apostile (mednarodno overitev). To se da v Kolumbiji urediti res preprosto: kar preko spleta. Dokumente sva skenirala in jih naložila na državno spletno stran. V dveh dneh sva dobila navodilo, v kateri banki morava storitev plačati in ko sva poslala račun (cena je bila 17€), sva dobila na email še apostile. Preprosto!

Notarjem v Južni Ameriki res ni težko. Cene so zasoljene, dela pa ogromno, ker je treba prav vsak papir overiti.
Celoten postopek sva razložila tudi Vincentu, ampak … on pač komplicira in dokumentov ni imel urejenih do zadnjega dne, pa čeprav je bil cel zadnji teden pred prodajo že v Cartageni na tečaju španščine in bi lahko to uredil. Bolj kot sem ga priganjala, slabše je bilo. Ko dokumentov še en dan pred prodajo ni imel, mi je še očital, da pritiskam nanj. Ja, saj ne vem, kaj naj si mislim.
Dan prodaje avtomobila
Obisk mehanika
Verjetno je iz tona tega zapisa že razvidno, da do te točke Vincenta nisva preveč marala. Samo upala sva, da bo vse skupaj čim prej mimo in da bova imela čim manj opravka z njim. Dogovorili smo se, da se tisto vročo avgustovsko soboto dobimo pri uradnem Toyotinem servisu v Cartageni. Kot je v navadi, bi mehanik pogledal, če je z avtom kaj narobe oz. če je pripravljen za na pot. Nič takega, rutinski pregled. Ampak potem so začeli izvajati neke čudne meritve na avtomobilu, meriti pritisk v motorju, odstranjevati gume in odbijač. Rok je znorel. “Kaj se grejo?! Tega se ne dela!” Po toliko izkušnjah z mehaniki v Južni Ameriki veva, da je najbolje čim manj premikat stvari, če ni nujno, ker so potem samo problemi. No, izkazalo se je, da je Vincent predhodno kontaktiral servis in jim dal cel seznam stvari, ki jih morajo preveriti. Nič takega, če ne bi tega naredil za najinim hrbtom. Vse bi se lahko lepo dogovorili.
Dokumenti poslani, denar nakazan: KONEC!
Kot sva že rekla, komaj sva čakala, da stvar zaključimo. Ker Vincent še ni imel overjenih pooblastil, sta šla po obisku mehanika iskat notarja, ki jima bo overil dokumente, midva pa vmes na sladoled 🙂 Čez dve uri smo se vsi dobili pri pisarni DHL ter vse overjene dokumente poslali agenciji Suzi Santiago v Čile. Vincentu sem predala papirje od avtomobila, on pa nama je nakazal denar kar preko spletne banke N26. Medtem, ko smo na hitro še pogledali avto, sem dobila denar, mu dala ključe in “čao!” S tem je bil najin del zaključen. Vincent je moral potem pridobiti še apostile, agencija Suzi Santiago pa je uredila prepis avtomobila v Čilu. Vse skupaj je trajalo še naslednje tri tedne.
Avto prodan, vse dobro!
Res nama je žal, da sva dobila takega težaka za kupca. Ves čas je bil on najpametnejši, mislil je, da ve vse o potovanju po Južni Ameriki, o avtomobilih … ampak iz knjig se vsega ne moreš naučiti. Najinih izkušenj pa ni želel poslušati. Prav tako je ves čas dajal občutek, da se boji, da ga bova “nategnila”. Škoda, ker bi se dalo vse lepo dogovoriti, pogovoriti, z veseljem bi jima predala vse svoje znanje o vožnji po Južni Ameriki, o mehanikih, o cestah in dostopih do raznih krajev … Škoda nama je, da je šla najina Yotkica v take roke. Kolikor spremljava njuno potovanje, sploh ne spita v avtu, pač pa večinoma hodita v hostle ali pa kampirata v šotoru poleg avtomobila. Off-roada najbrž ta avto tudi ne bo več videl.
Kakor koli. Izkušnja prodaje avtomobila ni bila najbolj prijetna. Ampak midva sva vseeno zadovoljna. Z avtom sva prepotovala vse do severa Kolumbije, kar je bila itak najina želja že od začetka. Avto nama je izredno dobro služil, preživel je vse klance, visoke nadmorske višine, slano puščavo, sipine, blato … Na koncu pa sva ga prodala za precej dobro ceno. Malo grenkega priokusa ostaja, ampak tudi to je očitno del najinega potovanja z avtomobilom po Južni Ameriki 🙂
2 komentarja
Joooj, se vidi, da imata dobre živce…Meni se vse skupaj zdi močno komplicirano (nakup in prodaja avta) in neizvedljivo , vsaj za naju…
Pa sklepam, da je treba kar dobro špansko obvladat. Ali sta lahko vse te dogovore z birokrati opravljala v angleščini?
Slišala sem namreč, da v J Ameriko brez znanja španščine ni za hodit:)
Ja, španščina je en velik bonus. Da se, seveda tudi brez, ampak je veliko lažje, če znaš vsaj malo špansko.