Ko sva končno kupila avto v Santiagu, sva se začela voziti proti jugu Čila. Cilj je seveda Patagonija, ampak do tja je še dolga in na poti sva si zamislila številne postanke. Eden izmed njih je bila tudi Dolina kondorjev (Valle de los condores), kjer je Rok našel odlično plezališče.
Gremo! Na pašo v dolino Valle de los condores
Lokacija
Valle de los Condores je iz Santiaga oddaljena približno 400km. 250km na jug in 150km vzhodno. Ko se cesta odcepi v smer na vzhod, se začne razgledna vožnja po dolini reke Maule, ki bi jo lahko primerjali z našo Vipavsko dolino. Vsaj nama se je zdela podobna J. Dolina je polna najrazličnejših nasadov: lešnikov, borovnic, češenj, breskev, jabolk in seveda vinogradov. Sprva je dolina nižinska, zato tam uspeva vse to sadje, nato pa se cesta zečne postopoma dvigovati in pokrajina ob reki Maule preide v manj rodovitno gorsko območje. Gore na obeh straneh doline so vedno višje in zanimivejše. Na koncu doline je jezero Laguna del Maule, nato pa argentinska meja na prelazu Paso Pehuenche (2553m). Tik pred tem jezerom pa se nahaja ta čudovita Dolina kondorjev (Valle de los Condores), ki je bila najina destinacija tega dne.
Valle de los condores
Vremenski ekstrem in prvo kampiranje v avtu
Da bo to ovinek na najini poti, sva vedela in naju tudi ni motilo, nisva pa vedela, da se dolina nahaja na nadmorski višini kar 2000m. Ko sva se z avtom dvigala po številnih ovinkih, je temperatura na zaslonu vztrajno padala dokler ni prišla na 5°C, ko sva se ob 8h zvečer ustavila v dolini. Uf, po enem tednu vročine v Santiagu je bil tole kar šok. Še večji šok pa je bila sodra, ki je začela padati par minut po najinem prihodu. In pa močan veter ter sneženje na okoliških hribih. Rok bi najrajši že zvečer odpeljal iz doline, saj ga je skrbelo, da v primeru poledenele, zasnežene ali blatne podlage, avta ne bova spravila več ven iz doline. Pot od glavne ceste do kampa je namreč blatna in zelo zelo strma. Meni se situacija sploh ni zdela resna. Verjela sem, da nama itak ne bo hudega: hrane imava za vsaj kakšen teden, vode za par dni, potem pa si lahko prekuhava sneg, če bi ga bilo toliko, da ne bi mogla ven iz doline. … Kako sva si različna 🙂
Vseeno sva se odpeljala na lažje dostopno točko. Sledila je zelo vetrovna noč, ki je spanje v avtu bolj spominjala na spanje na jadrnici v viharnem morju 🙂
Jutranja idila, ko se je vreme umirilo
Plezanje in okolica
Do jutra so se veter, sneg in sodra pomirili, ostal je le oster mraz in pokazali so se nori ragledi. Gore v okolici so bile naravnost božanske, rjave skale deloma še prekrite s snegom so kazale čudovite kontraste. Po dolini teče reka, tam zadaj je bil slap z izredno zeleno okolico, ki naju je spominjal na Islandijo, tik pred kampom pa plezališče. In kakšne skale! Nore oblike, čisto nezemeljske! Pravzaprav je plezališč oz. sektorjev več in prav vsako je zanimivo in posebno: nekje se pleza po vulkanskih skalah v obliki šest-kotnikov, drugje po smešnih gladkih stebrih, kjer večinoma iščeš oprimke v razpokah … Waw! Takoj bi ostala cel teden tu, če le ne bi bilo tega zoprnega mraza. Tako pa sva po dveh dneh spokala nazaj v toplejše kraje.
No, tudi za neplezalce je tole čudovit kraj. Možnosti za sprehode je veliko, razgledi pa so itak fenomenalni. Edino sonce je izredno močno, zato ne pozabite na kremo za sončenje 😉
Ime Valle de los condores
Aja in od kod tako ime dolini? Zaradi južnoameriških ptic ujed – kondorjev, seveda. Cel čas najinega obiska so preletavali dolino in nas plezalce spremljali z budnim očesom 🙂
Za konec pa še nekaj slik:
