Izgubljena prtljaga in ilegalni covid testi v Mehiki

2,K

Najina pot do Mehike je bila dolga in naporna. Letela sva z letališča Milano Malpensa preko Londona v Ciudad de Mexico. V Londonu sva imela le eno uro časa za prestop in tekla sva po ogromnem letališču Heathrow. Čeprav sta bila oba leta z istega terminala, sva morala med prestopom dvakrat na vlak, pa še skozi varnostni pregled. Ko sva med zadnjimi vstopala na letalo za Mehiko, sem rekla Roku: “Upam, da so najino prtljago uspeli prestaviti na letalo za Mehiko.” In potem sama sebe mirila: “Če sva midva uspela preteči cel terminal in priti do letala, je gotovo tudi prtljaga …” Na žalost sem se motila.

Izgubljena oz. zamujena prtljaga

Res dolgo smo čakali na pregled potnih listov na letališču v Mehiki in ko sva končno prišla do prtljage, se tisti tekoči trak sploh ni več vrtel. Prtljaga z našega letala je bila zložena na kup v kotu. In seveda tam ni bilo najinih nahrbtnikov. Ah, čudovito … Postopek sva že poznala, saj se nama je to pripetilo že na Jamajki in sva na blog napisala nasvete, kaj storiti v takem primeru.

Urejanje dokumentacije na letališču

Uslužbenka Birtish Airways naju je že pričakala in povedala, da ve, da je en moder nahrbtnik ostal v Londonu. Imela je že na pol izpolnjen obrazec za zamujeno prtljago. Izpolnili smo ga do konca, dopisali podatke še o drugem nahrbtniku, ki ga bodo morali še locirati ter se dogovorili, kam naj nama prtljago pošljejo. Načrtovala sva pot proti zahodu torej na letališče Guadalajara ali pa Puerto Vallarta.

Povedala nama je, da je naslednji let iz Londona v Mehiko čez 2 dni. Letalo pristane zvečer, torej bova prtljago lahko dobila čez 3 dni. Dogovorili smo se, da si urediva mehiško telefonsko številko, saj bomo tako lažje komunicirali. Odšla sva z letališča samo s svojima malima nahrbtnikoma, ki sva ju imela kot ročno prtljago. Ene rezervne spodnjice sva zadnji moment potisnila v te male nahrbtnike, kaj več rezerve pa nisva imela. Sploh pa ne za 3 dni.

Kje bova spala?

V prtljagi sva imela tudi šotor in vso kamping opremo. Zato seveda nisva imela rezerviranih nobenih nastanitev, vedela pa sva, kje bova kampirala. Na hitro sva morala poiskati kakšno sobo za naslednje dni. Lahko si predstavljate, kako je po več kot 24h dolgi poti v Mehiko še iskati neko sobo v ogromnem mestu Ciudad de Mexico in to sredi noči. No, povem vam, da je precej neprijetno. 🙂

Ko sva imela tako situacijo na Jamajki, nama je letalska družba AirCanada povrnila tudi stroške nastanitve. Tukaj pa nisva bila prepričana, da se bo to zgodilo. (zaenkrat od British Airways nisva dobila še ničesar)

Nakup najnujnejših potrebščin

Naslednji dan sva šla kar v najbližji Wallmart po nekaj kosov oblek, spodnjega perila, krtačo za lase, šampon in podobno. V sosednji lekarni sva kupila še kremo za sončenje, repelent za komarje in seveda razkužilo, saj smo v času pandemije. Varno sva shranila račune, saj nama bi morala zavarovalnica ali pa letalska družba kriti stroške v takem  primeru.

PS: po povratku domov sva oddala zahtevek na zavarovanje Wiz, kjer imava sklenjeno celoletno zavarovanje Wiz Tujina Plus. Ravno ta “plus” nama omogoča oz. krije tudi stroške, nastale zaradi zamude prtljage. Povrnjene sva dobila vse stroške za obleke, kozmetiko, zdravila ter telefonski paket. Hvala!

800km nazaj po prtljago

Najina prtljaga je prišla 3 dni kasneje. Agentka British Airways naju je klicala in povedala, da nama prtljago lahko pošljejo le na letališče, sama pa jo bova morala prevzeti tam. Ko sva imela podobno situacijo na Jamajki, so nama prtljago pripeljali do naju. Toliko o ustrežljivosti British Airways in Mehičanov …

Midva sva bila takrat v kraju Tequila, približno 100km od Guadalajare, ki ima letališče. To je sicer pomenilo, da se morava peljati 100km nazaj in v gnečo 2. največjega mehiškega mesta. Uslužbenka je obljubila, da nama bo British Airways povrnil stroške prevoza in parkiranja na letališču.

Naslednje jutro, ko naj bi se odpeljala proti Guadalajari, me je pričakal sms: Eno prtljago smo poslali v Guadalajaro, drugo pa so zadržali na carini, ker so bili notri covid testi za samotestiranje. Samo debelo sem pogledala: WTF?!

Tako sva namesto, da bi se odpeljala proti obali Tihega oceana, obrnila krmilo nazaj proti Cuidad de Mexico. Očitno določenih stvari ne bova videla na tem potovanju, pa čeprav sva bila že dogovorjena za izlet na neke otočke. Najprej sva se 2,5h vozila tistih 100km do letališča v Guadalajari in tam prevzela en nahrbtnik. Prespala sva v Guadalajari, si iz tega nenačrtovanega postanka naredila vsaj malo zanimiv sprehod po mestu in šla na okusno večerjo. Naslednji dan pa krenila na celodnevno vožnjo proti glavnemu mestu. Pred seboj sva imela 12h vožnje in približno 800km po mehiških avtocestah, ki niso ravno poceni. Končen strošek samo za cestnino je znašal več kot 50€.

Kje sploh dobiva prtljago?

Nihče nama ni povedal, kam naj greva, kje bi prtljago lahko sploh prevzela, kaj bo treba urediti. Nič. British Ariways se ne oglaša na telefon, pa če kličeš sredi dneva ali sredi noči. Že na letališču v Guadalajari sva obredla vse možne pisarne in prepričevala stoineno osebo, da je res najina prtljaga nekje tam zadaj. Trajalo je debelo uro, da so našli osebo, ki je vedela, da je zjutraj res prispel en velik moder nahrbtnik in da so nama ga potem tudi pripeljali.

Podobno je bilo v Ciudad de Mexico. Letališče je ogromno in pojma nisva imela, kam bi sploh šla. Tako sva šla najprej do check-in okenca od British Airways in se pozanimala tam. Hkrati pa še preverila, če drži, da nama bo British Airways kril stroške te dolge poti. Odgovor uslužbenke je bil: “Ne, to je vajina krivda, da sta imela covid teste notri.” Meni je kar zavrelo. Če bi prtljaga prišla z nama v Mehiko, se ne bi vozila nazaj, ne bi spreminjala plana, ne bi imela toliko sitnosti!

Ilegalni covid-testi

Zakaj so moj nahrbtnik sploh obdržali na carini? Ker so očitno testi za samotestiranje v Mehiki strogo prepovedani. Glede na tretma, ki sem ga doživela, bi rekla, da so na nivoju kokaina ali drugih drog. Ampak pojdimo po vrsti…

Cofepris ni odobril teh testov!

Nekoliko bolj prijazna uslužbenka British Ariways naju je odpeljala do aduane (carine). Tam je ležal moj nahrbtnik nekje v kotu, polepljen z nalepkami. Rekli so, da naj počakava 10 minut, da bo nekdo prišel in bomo stvar uredili. Čakala sva pol ure, potem je Rok malo zarobantil, našel carinika, ki je znal angleško in postopek se je začel. Še enkrat so pogledali vsebino celotnega nahrbtnika, vzeli ven teste za samotestiranje … potem smo spet čakali … pa so teste spet malo pogledali, odprli, slikali … potem smo spet čakali.

Vprašala sem (po špansko, saj je tisti angleško-govoreči carinik že šel), kaj je sploh problem in zakaj so testi prepovedani v Mehiki. Spet izredno neprijazen odgovor uslužbenke: “To so ilegalna zdravila v Mehiki!” “Resno? Pa če jih imam za lastno uporabo in niso opojne substance. Poleg tega niso na seznamu prepovedanih stvari tamle na plakatu zadaj.” S tem sem jo šele razjezila: “Ti testi niso odobreni s strani Cofeprisa!” Pa sem ji zabrusila: “Veš, da vem, kaj je Cofepris (mehiška agencija za zdravila), saj delam z njimi in tudi vem, da za zdravila za lastno uporabo ne rabim njihovega dovoljenja”. Ona pa je mlela svoje: “Preden potuješ, se moraš pozanimati! Poklicati bi morala na Aduano in preveriti.” (ja, kot da bi se mi kdo oglasil in kot da bi dobila dejanski dogovor 🙄)

“Če ne znaš špansko, ne hodi v Mehiko.”

Potem so spet nekaj mečkali, bili počasni, kot so pač Mehičani … Na koncu so mi prinesli 2 papirja za podpisat. Vse v španščini. Prebrala sem, kaj podpisujem in prosila, če mi lahko en del prevedejo, ker ga nisem razumela. “Tu smo v Mehiki, tu se govori špansko! Če ne znaš špansko, ne hodi sem” je bil njen odgovor. Res, imelo me je, da kar takoj kupim letalsko karto in odletim nekaj drugam. Samo stran od Mehike.

Covid testi pospravljeni na varno

Po pol ure podpisovanja papirjev so ilegalne covid-teste zavili v folijo, gor dali neko nalepko, poslikali in jih dali na polico. Midva pa sva lahko vzela nahrbtnik in šla. 3h čakanja in poniževanja za nekaj, kar so se cariniki preprosto izmislili. Iz nahrbtnika mi je med njihovim prvim pregledom izginilo tudi nekaj hrane. Očitno so to lahko vzeli brez mojega podpisa?

Kaj sva se iz tega naučila?

Ker delam v farmaciji in sem sodelovala tudi s Cofeprisom, vem, da se to ne bi smelo zgoditi. Najrajši bi se kam pritožila. Ampak se mi ne da. Ne da se mi več ukvarjati z Mehičani, res. Samo da jih ne vidim več, pa bo najboljše. Vseeno pa se nama zdi grozno krivično. British Ariways ne bo prevzel krivde, ne bo kril stroškov, carina itak da ne, tu sva samo midva, mali človek, ki mora požreti ponižanje, nositi sam vse stroške in spremembo potovalnih načrtov. In stroškov res ni bilo malo. Nastanitve za 5 dni, prevoženih 800km, številne cestnine, parkirnine in seveda strošek bencina. Da ne štejem najinih živcev in pokvarjenega prvega dela dopusta. Bila je izkušnja in pol.

Ali sva se iz tega kaj naučila? Ne vem. Glede na to, da smo sredi pandemije, ne morem reči, da ne bom nikoli več s seboj vzela testov. Saj se mi je zdelo da bi morali biti še veseli, da smo nekateri obiskovalci tako skrbni, da se bi tudi sami testirali. Tako je edini zaključek, da verjetno nekaj časa ne bova šla v Mehiko. Če sploh še kdaj, dodaja Rok 🙂