Sedaj, ko gledava nazaj je bil nakup avtomobila v Čilu odlična izbira in tudi postopek je relativno lahek. Ampak nisva bila vedno takega mnenja. Sprva sva imela čisto druge plane.
Že ko sva se odločila za polletno potovanje po Južni Ameriki, sva vedela, da želiva potovati z avtom. Ker najem avta za tako dolgo obdobje ne pride v poštev (cenovno in birokratsko zaradi prečkanja številnih državnih mej), sva imela dve možnosti: ali kupiti avto nekje v Južni Ameriki ali pa ga kupiti v Sloveniji in ga poslati čez ocean z ladjo. Slednja varianta je bila sicer zelo mikavna, celo izbrala sva že avto, ampak potem, ko sva preračunala stroške pošiljanja nikakor nisva več mogla utemeljiti te izbire. K odločitvi sta pomagala tudi couchsurfing gosta iz Venezuele, ki sta naju opogumila, da nakup avta v tujini sploh ni tako zelo težka stvar. Torej je bilo odločeno: avto bova kupila, ko prideva dol! Kje je ta »dol« in kateri avto bova kupila, pa je bila naslednja odločitev, ki sva jo morala sprejeti.
Najin dom za naslednje pol leta
Nakup avtomobila v Južni Ameriki je potekal v naslednjih korakih:
1.) Izbira avtomobila
Prva stvar je bila izbrati avto. Kakšen avto želiva, sva si bila takoj enotna. Imeti mora pogon na vsa 4 kolesa (in reduktor, pravi Rok), postelja mora biti v avtomobilu in ne na strehi v obliki strešnega šotora, in pa ne želiva kombija (krave po najino), ampak čim manj opazen terenski avto. Spremljala sva Facebook strani za overland popotnike v Amerikah (PanAmerican Travelers Association in Overland Buy and Sell), kjer se objavljalo oglasi za take avtomobile.
Najin (bodoči) avto: Toyota 4runner
Ponudili sta se nama dve možnosti: kupiti Mitsubishi Pajero-ta z ameriško registracijo v Argentini ali pa Toyoto 4runner s čilsko registracijo v Čilu. Načeloma sva si bolj želela prvega, saj lahko ameriški avto prodaš v katerikoli državi (Južne Amerike). A se ni izšlo in na koncu sva se dogovorila za čilsko Toyoto, ki jo lahko kupiva in prodava le v Čilu. S tem je bilo definirano tudi najino potovanje: delala bova krog po Južni Ameriki z začetkom (in koncem) v Santiago de Chile.
Toyoto je prodajal Francoski par najinih let, ki je ravno zaključeval svoje potovanje po Južni Ameriki. Njun avto je bil v dobrem stanju, z novimi pnevmatikami, urejeno posteljo in vsemi sedeži v avtomobilu (kar pomeni, da lahko sprejemava obiske). Z avtom sva dobila tudi cel kup dodatne opreme za kampiranje (gorilnik, plinska bomba, posode, posteljnina) in opreme za vzdrževanje avtomobila (raznorazne cevi, kantice za gorivo, klešče, izvijače, gurtne, kompresor in “maxtrax” v primeru, da kje zakopljeva). Torej, skoraj vse kar sva si želela.
Po nekaj video klicih smo se dokončno dogovorili za nakup, midva sva plačala depozit in bili smo dogovorjeni. Toyota bo najina!
“Najina” Francoza Florence in Amaury, prejšnja lastnika avtomobila
2.) pridobitev čilske davčne številke (RUT)
Da lahko kot tujca v Čilu kupiva avto, potrebujeva čilsko davčno številko, ki je tu znana pod kratico RUT. Pridobitev te načeloma ni težavna – vsaj tako so nama rekli drugi, čeprav je pri nama to trajalo najdlje časa. Gremo po vrsti: za RUT sva potrebovala sponzorja, nekoga iz Čila, ki bo najin “zastopnik”. V praksi to pomeni, da nama ta oseba dovoli, da uporabiva njegov/njen naslov v Čilu in ga napiševa na dokumentacijo za avto.
V Čilu sva spoznala zelo prijaznega Slovenca Žiga, ki je bil takoj za, da bo on najin sponzor. Prebrala sva vse možne bloge, kako poteka pridobitev RUT-a, Žiga je večkrat klical na davčno upravo v Čilu in mislili smo, da vemo, kaj počnemo. Poudarek na mislili 🙂 Dejansko pa smo za pridobitev RUT-a potrebovali cel teden – normalno ga dobiš v enem dnevu. Tako le zgledal naš neuspeh 🙂
1.dan:
Žiga naju je prišel iskat na letališče in takoj smo se odpravili na davčni urad, ki bil v bližini najinega hotela. Stopimo skozi vrata in nas takoj ustavijo: “Danes štrajkamo!” Na vprašanje, kdaj bodo spet delali, so odgovorili: “Mogoče jutri, ali pa naslednji teden …” Ja, nič: gremo na kosilo in upajmo, da bodo odprli urad že naslednji dan.
2.dan
Zjutraj mi Žiga napiše: DELAJO! Takoj smo šli na urad, prišli na vrsto relativno hitro in … so nas odslovili. Prva težava: Ker Žiga še nima stalne vize v Čilu, ne more biti najin sponzor. Druga težava: s pravim sponzorjem moramo k notarju in tam podpisati izjavo ter overiti dokumente. Najin sponzor bo torej Žigova punca Cindy, ki je Čilenka. Ampak ona dopoldan dela, zato smo šli do notarja šele popoldan. Za 8000 pesosov (12€) so tam fotokopirali in overili Cindyino osebno izkaznico ter overili njeno izjavo, da se strinja s sponzorstvom. Ko smo zaključili pri notarju, je bila davčna že zaprta, zato smo šli spet samo na pijačo 🙂
Notarjem v Čilu res ni težko. Cene so zasoljene, dela pa ogromno, ker je treba prav vsak papir overiti.
3.dan
Tokrat gre pa zares. Popoldan, ko je Cindy zaključila z delom, smo šli na davčno. Imeli smo vse dokumente, postavili smo se v vrsto in čakali, da nas pokličejo. A spet ni šlo gladko. Gospodična za okencem je povedala, da bi morali overiti tudi kopiji najinih potnih listov, poleg tega pa moramo vse skupaj urejati na davčni, ki je v okrožju, kjer ima Cindy prijavljeno bivališče. Grrrr … tokrat sva odšla do notarja sama in overila kopiji potnih listov. Seveda so v vmesnem času spet zaprli davčno in spet nismo uredili ničesar.
Kaj početi v Santiagu, kako se premikati po mestu in vse ostale koristne informacije so zbrane v najinem Mestnem vodniku: Santiago, Čile
4.dan
»Danes pa res dobiva RUT«, sva si mislila zjutraj. Še preden so odprli davčno (tokrat v pravilnem okrožju), sva že stala zunaj pred vrati v dolgi vrsti – takšni kot pred Vatikanskimi muzeji. Tokrat je res vse šlo brez težav: izpolnili smo zahtevane obrazce in na koncu so nama sprintali najini RUT številki. Odlično! Popoldan sem v hostlu preverjala zahteve glede RUTa in ugotovila, da bi morala dobiti tudi neko geslo, s katerim se morava nato registrirati v aplikaciji e.RUT in si od tam sprintati tisto pravo izkaznico. Joj!! Še enkrat bo treba na to davčno.
Vrsta pred davčno!
5.dan
Že petič sva šla na davčno. Ko sva pešačila od hostla do urada, se je Rok spomnil: »A si vzela potne liste?« »Neeee, samo kopije imam.« Upala sva, da bo šlo brez. Pa seveda ni šlo. Gladko so naju odslovili, ker z neoverjeno kopijo nimajo kaj delati. Ja nič, nazaj v hostel po potne liste in potem še enkrat po geslo. V drugo je le uspelo. Sedaj se lahko registrirava v e.RUT aplikaciji in si sprintava pravi čilski izkaznici z RUT. Juhej!
Žiga in Cindy ter urejanje papirjev za najin RUT
2.) Prepis lastništva
Francoski par, trenutna lastnika avtomobila, je moral predčasno odpotovati domov, zato sta dala agenciji Suzi Santiago pooblastilo za prodajo avtomobila. Še dobro. Pri Suzi Santiago se tudi sicer ukvarjajo s tem, da prodajajo overland avtomobile tujcem. Posredlično poznajo postopke do potankosti ter govorijo tudi angleško (in seveda špansko). Alejandro (po rodu Venezuelec) je šel z nama k notarju, povedal gospodični za pultom, da ima pooblastilo za prodajo avtomobila in da sva midva bodoča lastnika, za katera mora pripraviti vso dokumentacijo (te je v Čilu res veliko!). Medtem, ko smo mi klepetali o vsem mogočem, je gospodična uredila vse papirje, nama zaračunala okoli 200€ za davke in njene storitve, nato pa nam dala pogodbo v podpis. Svoj podpis je bilo treba potrditi še s prstnim odtisom! Še Alejandro se je zgražal, da je Čile za časom in da česa takega tudi v Venezueli ne počnejo več. V roku ene ure je bila dokumentacija urejena in avto najin. Simpl! Če bi se še enkrat odločala, bi verjetno vse urejala preko agencije Suzi Santiago. Strošek ni tako visok, kot je bilo podaljšano bivanje v Santiagu.
Podpis nakupne pogodbe s prstnim odtisom
3.) Preurejanje avtomobila
Čeprav je bil avto že odlično opremljen, sva imela še nekaj svojih želja.
Tenda
Na avto sva dala namontirati »tendo« oz. nadstrešek. To dela gospod Francisco, znan pod imenom svoje firme Scato 4×4. En dan sva prišla tja, da sva izbrala barvo najinega nadstreška in določila velikost, drugi dan pa jo je gospod namontiral. Preprosta zadeva in zelo praktična. Gospod se kar ni mogel načudit, kje sva midva njega našla 🙂
Evo, tenda je praktična tudi kot senčnik ob močni sončni pripeki 🙂
Drugi akumulator
Rok je želel imeti v avtu še drugi akumulator. Tako, da bova brez skrbi lahko nanj polnila svoje telefone, računalnika, baterije za fotoaparate ipd. Polovico dela je opravil že doma, kjer je nabavil vse kable, vijake, stikala, varovalke … v Čilu je bilo treba najti le pravi akumulator in najti prostor zanj nekje pri motorju. Venezuelec, zaposlen pri prej omenjenem Scato 4×4 se je lotil dela in malo prestavil par cevk spredaj, naredil podstavek za akumulator in stvar je bila rešena. Nato je Rok s pomočjo prijateljev vse skupaj zvezal. Tako sva na novi akumulator lahko priklopila tudi led lučke za osvetlitev notranjosti avtomobila.
Rok in Venezuelec gruntata, kam bi dali drugi akumulator
Oprema za kampiranje
Sledil je nakup še nekaj kosov opreme za kampiranje, kot je zložljiva miza, hladilna skrinja (ne na elektriko), senčniki za vetrobransko steklo, ki jih midva uporabljava za zatemnitev stranskih stekel ponoči in deloma za izolacijo. Na koncu sva kupila še tisti šotorček/senčnik za otroke na plaži – le da ga bova midva uporabljala za kuhanje v vetrovnem vremenu v Patagoniji.
Pospravljanje in pakiranje
Organizacija prostora v avtu je bila še zadnja stvar. Joj, s seboj sva prinesla čisto preveč stvari. Saj avto je velik, ampak da bi lahko imela vse na dosegu roke in lepo urejeno, sva kupila še eno veliko in trpežno torbo, ki se jo montira na streho (podobno kot Montana oz. »truga« za na streho, le da najina torba nima fiksne oblike, saj ni plastična). Tja sva spravila stvari, ki jih ne potrbujeva vsak dan: plezalno opremo, raznorazne pripomočke za avto itd.
Evo, avto z vso opremo, tudi na strehi
Tako, po enem tednu v Santiagu je bil avto končno najin in pripravljen za na pot. Naj se najina južnoameriška dogodivščina začne!
