2,1K

Glede Argentine se oba strinjava, da je najina najljubša država v Južni Ameriki. Nekaj k temu gotovo pripomore veliko število Slovencev, ki tam živi (celo nekaj Katarinine daljne žlahte) in ti gotovo naredijo državo bolj domačo. Poleg tega pa naju je navdušila argentinska narava, dostopnost le-te, relativno nizke cene in izredno prijazni in karakterni ljudje.

V Argentini sva preživela 51 dni in vanjo vstopila kar 6x. V tem času sva obiskala Bariloche (druga največja slovenska skupnost) in velik del argentinske Patagonije – tako ob Andih, kot tudi na drugi strani ob Atlantiku (ja, Patagonija se razteza vse do morja!). Potem sva si ogledala Buenos Aires in se srečala s še več Slovenci, jo mahnila na sever države pogledat slapove Iguazu nato pa preko močrvirnatega parka Ibera v argentinsko puno (to je argentinski del altiplana). Ta pokrajina se nama bo za vedno vtisnila v spomin. Tako zelo drugačna, nora, divja in še ne turistična je.

Argentina TOP 5

1.) Hrib: Fitz Roy

3359m visoka impozantna gora v naiconalnem parku Los Glaciares v Patagoniji.

2.) Plaža: Necochea

Malo manj obljudena dolga in vetrovna plaža s čisto lokalnim vzdušjem.

3.) Žival: čopasti pingvini

Isla Pingüino v okolici kraja Puerto Deseado je edini kraj v bližini celine, kjer se da videti čopaste pingvine.

4.) Jed: steak

Kaj je še bolj argentinskega kot steak? Okusen steak!

5.) Mesto: Salta

Salta je prikupno mesto pod vznožjem altiplana. Ko sva tja prišla v začetku aprila, je bila že prava jesen z rumenimi listi in zrelim grozdjem.

Prigode iz Argentine

Meja sredi ničesar

Skoraj vsi mejni prehodi med Čilom in Argentino so nekje v gorah, navadno na zelo odročnih lokacijah. Daleč najbolj odročen pa je bil Paso Roballos. Ta mejni prehod je znotraj parka Patagonia, sredi gora, brez signala in daleč od civilizacije. Pisarna carinika/policista (tam je to one-man-band) je v leseni hiši, ki je najbolj spominjala na kakšno lovsko kočo v naših gorah. Pokazala sva mu svoje potne liste, on pa je vzel A4 zvezek s trdimi platnicami in začel vanj vpisovati moje podatke – kar na roke! Ko je prišel do Roka, je moral obrniti stran. Tam pa – šment – ni bilo narisanih vertikalnih črt, ki so sicer ločevale stolpce za ime, priimek, državljanstvo, številko potnega lista itd.

Možakar je v roke vzel ravnilo in si črte narisal še na nekaj naslednjih strani, potem pa počasi, na roke seveda, vpisal še Rokove podatke. Sledil je še vpis najinega avtomobila, za katerega je imel ločen zvezek. Tudi tu je počasi in natančno vse podatke s prometne prepisal v svoj zvezek. Ko smo zaključili, je moral najprej izpred avtomobila spoditi nekaj kokoši, ki so se ta čas prišle past tik pred najin avto in niso imele namena oditi, nato pa sva se lahko odpeljala. Tisti dan nihče v Argentini ni vedel, da sva vstopila v državo. Zapisana nisva bila v nobenem sistemu, le v tistem zvezku pri cariniku.

Menjava denarja na bencinski črpalki

Po zgoraj opisanem nenavadnem prečkanju meje sva prispela v izredno odročne kraje v Argentini. Naslednjih 300km sva se vozila po suhi stepi argentinske Patagonije dokler nisva prispela do zelo majhnega kraja, edinega z bencinsko črpalko daleč naokoli. Nekaj malega gotovine sva imela, vendar ne dovolj za cel tank, kaj šele za naslednjega. Zaposlenega sva vprašala, če imajo v kraju kakšen bankomat. Odgovor je bil seveda negativen. “Kaj pa menjalnico?” sva poskusila. “Imata dolarje?” so se mu oči kar zasvetile. Seveda, imela sva dolarje in ponudil se je, da nama jih zamenja, kolikor želiva. Na telefonu sem v aplikaciji XE converter preverila uradni tečaj med dolarji in argentinskimi pesi (ki je bil mimogrede nazadnje posodobljen pred enim tednom, ker pač vmes nisem imela interneta). Možakar se je strinjal in nama brez težav zamenjal dolarje v argentinske pese po uradnem tečaju.

Ko naju je napadel bik

Argentina je država goveda zato ni čudo, da imajo veliko kravjih farm, ki jih v Argentini imenujejo estancia. Za razliko od Slovenije, imajo v Argentini veliko več bikov, ki se prosto pasejo okoli svoje estancie (v Sloveniji sva skoraj vedno srečala le krave). Ena taka estancia je tudi v bližini poti trekinga Huemul hike, kjer sva zadnji dan najinega 3-dnevnega trekinga naletela na bika. Bil je grd in izgledal je zloben. Poleg tega pa je stal sredi najine potke in se ni želel umakniti. Ko pa sva mu prišla (pre)blizu, pa je zapihal, sklonil glavo in s taco zakopal po prahu na tleh. Kot v kakšnem filmu, kjer prikazujejo bikoborbo! Bil je strašen trenutek, ko sva pomislila, da je to verjetno najina zadnja stvar v življenju. Namreč videti bika, tako veliko in težko žival z rogovi, ki grozi, da se bo zapodila v naju je bil gotovo najbolj strašljiv trenutek celotnega potovanja. O tej prigodi sva pisala tudi v objavi Huemul hike (glej poglavje Srečanje z bikom).

Kdo prvi vidi drevo?

Tekom potovanja po Patagoniji sva se pomikala proti jugu, proti vedno bolj hladnim krajem. Ne spomnim se točno, kdaj se je narava spremenila v suho travnato stepo brez dreves, samo enkrat sva opazila, da je okoli naju samo še trava in grmičevje. Pač, vreme tam je čisto preveč hladno ter vetrovno in očitno drevesa ne uspevajo več. Tako sva potem dolge tedne na jugu Patagonije in na Ognjeni zemlji potovala po tej pusti pokrajini. Po kakšnem mesecu sva začela pogrešati drevesa ali pa vsaj kaj zelenega.

Ko sva se že obrnila nazaj proti severu in se ob argentinski obali vozila proti Buenos Airesu, proti toplejšemu podnebju, sva z zanimanjem opazovala postopno spreminjanje pokrajine. Najprej so se pojavili nizki, ampak zeleni grmički, ki so postopoma s kilometri v smeri severa postajali vedno večji, dokler nisva videla prvega drevesa. Ne morete si predstavljati, kakšno veselje je bilo spet videti drevo. Pa zelene travnike in celo nasad sončnic! Vriskala sva od veselja! Kako malo je treba, da je človek srečen 🙂

Gremo gledat pingvine

Bila sva v kraju Puerto Deseado, na vzhodni obali Argentine, še vedno precej južno. Ta kraj je izhodišče za izlet na otok Isla Pingüino – otok, kjer živijo čopasti pingvini. Zanimala sva se za izlet naslednji dan, a so naju v vseh agencijah zavrnili, ker je bil napovedan močan veter. Ja nič, bova pa počakala en dan, da se veter umiri. Parkirala sva se ob istoimenski reki, občudovala čudovit sončni zahod in potem mirno zaspala. Zjutraj pa naju je zbudilo hupanje in glasen: “Good morning, good morning!” Meni se ni dalo ukvarjat s komerkoli ob tako zgodnji uri, zato sem se samo pokrila čez glavo. Tisti tip zunaj pa je še nadaljeval: “Good morning, good morning! Isla Pingüino, go now!” To pa je Roka pognalo iz postelje, pa tudi jaz sem odprla eno oko.

Izkazalo se je, da je gospodič iz ene izmed agencij, ki organizira izlete na otok. Veter se je menda umiril in izlet lahko izvedemo. “Let’s go, go now!” je še kar kričal. Zaspana sva se hitro oblekla in odpeljala za njim. V pisarni sva se končno zbrala in ga vprašala, kako je vedel, kje naju iskati. On pa se je samo nasmehnil: “Puerto Deseado je zelo majhen kraj, tu vsi vse poznamo in en velik čilski avto se težko skrije” 🙂

O tem, kako nisva imela dovolj gotovine, kako sva potem plačala za turo in seveda vse o čopastih pingvinih pa piše v objavi: Isla Pingüino, Argentina.

Pri slovenskih mehanikih

Po vseh makadamih in prelazih v Patagoniji je bila najina Toyota zrela za servis ravno, ko sva prišla v Buenos Aires. Do te točke sva že veliko slišala o tem, kako zelo nezanesljivi so mehaniki v Južni Ameriki (in kasneje tudi sama to izkusila). Po nasvet za dobrega in zaupanja vrednega mehanika sva se obrnila na slovensko skupnost v Buenos Airesu. Saj veste, v Argentini živi veliko slovenskih izseljencev in v Facebook skupini so nama prav vsi svetovali enako: slovenski mehaniki Jakoš v Buenos Airesu.

Pripeljala sva se do velike in sodobno urejene mehanične delavnice, parkirala sva spredaj in se začela razgledovati. Takoj nama je prišla odpret prijazna gospa in naju ogovorila kar po slovensko: “A sta vidva tista popotnika s čilskim avtomobilom? Ja, smo vas pričakovali, saj sem na Facebooku prebrala, da prihajata.” Kmalu je prišel še gospod Jakoš. Rok mu je razložil težave nato pa sta se skupaj zapeljala en krog, da sta preverila vse mogoče zadeve. Sledil je še dolg pogovor o tem, kaj se splača popravljati in česa naj se rajši ne dotikava 🙂 Sploh si ne morete predstavljati, koliko nama je pomenilo mnenje Slovenca. To je bil na celi poti edini mehanik, ki sva mu 100% zaupala.

Couchsurfing v Buenos Airesu

Couchsurfing uporabljava kar veliko, sploh, kadar potujeva po večjih mestih. Tako sva tudi v Buenos Airesu napisala nekaj prošenj. Odgovorila je neka Lucia in povedala, da istočasno gosti še enega Avstralca – ali naju bi to motilo? Seveda ne, še boljše, spoznava še kakšnega zanimivega popotnika – sva si mislila. Realnost te couchsurfing izkušnje pa je bila precej drugačna. Stavba, v kateri živi Lucia, je delovala precej prestižna, z vratarjem, dvigalom na kodo, zelo lepo urejenimi hodniki … ni da ni. Potem pa stanovanje! Čisto drug svet.

Stanovanje je bilo precej umazano, razmetano in smrdelo je po urinu. Lucia nama je predstavila svojo sostanovalko in njuna dva psička. Avstralec (po izgledu azijskega porekla) je samo v spodnjicah spal na čisto razmetanem kavču sredi dnevne sobe, nama pa je Lucia odkazala kupček dek na tleh. “Tole sem pripravila za vaju,” je pokazala na deke. Aha, to je bilo torej tisto vprašanje, če nama je v redu, da nas bo gostila več hkrati. Na srečo sva imela v avtu vso kamping opremo, tako da sva šla dol po samonapihljivi blazini, vzglavnike in spalne vreče. Le, da sva ugotovila, da bova morala vse to kar se da dobro umikati pred psičkoma, ki nista ravno veliko izbirala ali ciljala, kje bosta opravila svojo potrebo. To je torej razlog za vonj v stanovanju.

V naslednjih dneh sta se sostanovalki večkrat glasno sprli (razlog je bil preveč gostov in sostanovalka se ni mogla v miru učiti), Avstralec je cele dneve spal na kavču, cele noči pa nekje žuriral, psička pa sta še vedno naključno izbirala svoja “stranišča”. Nama je bila cela situacija grozljiva. Navajena sva couchsurfinga in nisva zahtevna, sploh če nama nekdo brezplačno ponudi prostor v svojem domu. Spala sva že na tleh, v različnih okoljih, tudi bolj umazanih, ampak tule je bilo pa preveč stvari narobe. Saj Lucia ni bila slaba punca. Zelo prijazna in trudila se je za naju. Ampak vse skupaj je bilo preveč. Po dveh nočeh sva se odločila, da si rajši najameva stanovanje preko Airbnb.

Plačaj takso

Na poti iz nacionalnega parka Iguazu so naju ustavili. Pa ne policisti, ampak v neke modre odsevne jopiče oblečeni domačini. V roke so nama pomolili nek listek in zahtevali, da plačava približno 10€ neke takse. Menda je to turistična taksa za tujce, ki uporabljajo to cesto. Tu je bilo nekaj zelo sumljivo. Zakaj moramo samo tujci plačati to cestnino, zakaj ustavljajo naključne avtomobile pa še to so ljudje v civilu, ki imajo ujemajoče jopiče? Ni se nama zdelo verodostojno, zato sva začela s pogajanji. Jaz sem začela vrtati v vprašanji: zakaj morava to plačati, zakaj midva in ne tisti drugi avto, ki se je ravno peljal mimo, kaj je ta cesta tako posebnega, da morajo pobirati še dodatno cestnino, če sva pa nekaj kilometrov nazaj plačala čisto uradno cestnino … Povedala sem mu, da se tu mimo samo peljeva, da ne greva v mesto Puerto Iguazu, torej nama te cestnine ni potrebno plačati (vsaj tako je prej razložil). Še malo smo se pogajali, na koncu pa je popustil in sva se lahko odpeljala. Samo potrpežljivost je potrebna 😉

Kje bi kupila kokine liste?

Zadnji del najinega potovanja po Argentini je bil po t.i. puni, ki je del altiplana. Torej, gre za visokoležečo planoto, kjer so kraji ves čas nad 3000m. Na tako višino se je bilo treba seveda pripraviti in ena izmed naravnih snovi, ki lajša simptome višinske bolezni, je koka. Ko sva se vozila v mesto Cafayate, ki je bilo izhodišče za raziskovanje pune, sva povsod videvala trgovine z napisi: prodajamo kokine liste. Ko pa sva koko dejansko želela kupiti, pa kar naenkrat vseh teh trgovin nisva več našla. Spraševala sva v lekarni pa minimarketu, v kavarni … nihče nama ni znal povedati, kje bi lahko še tisti večer dobila kokine liste. Sva pač obupala in se dogovorila za pijačo s Švicarskima popotnikoma. Pogovarjali smo se, da bi šli skupaj na pot preko pune – da bo malo bolj varno, pa še družbo bova imela. Povedala sta, da sta uspela kupiti par kokinih listov, tako da za prvo silo bomo imeli.

In tako smo sedeli tam na pijači in se pogovarjali o naših potovalnih planih, ko je v lokal prišel možakar in se v španščini drl: “Kokini listi, prodajam kokine liste!” Kar zastrigli smo z ušesi, nato pa hitro kupili en zavojček koke. Tako, sedaj smo bili pripravljeni za potovanje po argentinski puni, ki se je izkazalo za najboljši del celotnega potovanja.

Napadle so naju tudi lame

Kot da napad bika še ni bil dovolj, so naju na severu Argentine napadle tudi tri podivjane lame. Pred njimi sva se uspela skriti v avto, one pa so potem obkrožile avto, gledale skozi okna in bile tako blizu, da so se stekla orosila. Na srečo naju je iz te zagate rešil nek domačin, ki je lame s kriljenjem z rokami in metanjem kamnov pregnal na drugo stran griča. Bolj natančen opis tega pripetljaja pa najdete v objavi Park Los Cordones (Kdo je rekel, da so lame prikupne?).