Kdo je rekel, da so lame prikupne? (Park Los Cordones)

Začenjam se spraševati, če je z nama kaj narobe. Namreč, spet sva imela eno precej nenavadno srečanje z živalmi. Ali se še spomnite najine objave na blogu o Huemul hike-u v Patagoniji, kjer naju je napadel bik? (če ne, prigodo najdete na koncu tele objave: Huemul hike). No, tudi tokrat je bilo nekaj podobnega, le da so naju napadle lame.

dve lami v andih

Ali vam delujejo prikupne živali? Nama so. Dokler naju niso napadle

Napad treh lam

Ja, prav ste prebrali, napadle so naju lame. To so tiste »prikupne« kosmate živali, ki živijo v Andih, so rahlo podobne kamelam in načeloma veljajo za lušne pojave. Vse, dokler te ne poskušajo zbrcati in popljuvati!

kaktus v južnoameriških gorah

Čudovita pokrajina parka Los Cordones s kaktusi in številnimi lamami

Torej, najina zgodba je sledeča: pripeljala sva se v nacionalni park Los Cordones na severozahodu Argentine. Višinometer je kazal 3245m nad morjem, pa tudi čutilo se je tako nekako. Malo nama je že pohajala sapa. Ker sva v naslendjih dneh nameravala preživeti še veliko časa na taki višini, sva se odločila, da bi bilo pametno tu narediti kakšen krajši treking, da se malo aklimatizirava. Zavila sva dol s ceste, parkirala avto in se pripravljala na krajši sprehod (4km) po dolini Valle Encantado. Rok je še pakiral svojo foto opremo, jaz pa sem ga čakala na poti. Takrat sem jih zagledala, tri lame, ki so korakale po poti navzgor, proti nama.

Seveda sem bila takoj navdušena in sem začela klicati Roka: »Rok, poglej, lame! Kako so lušne! Prve lame na tam potovanju, zakon!« Lame so še naprej hodile proti nama in niso delovale nič plašno. »Poglej, kako so firbčne, kar k nama prihajajo,« je ugotvaljval Rok. Lame pa so še kar hodile in hodile proti nama, bliže ko so bile, bolj so tekle in ni kazalo, da bi se nameravale ustaviti. Situacija je postala rahlo nenavadna.

lama

V pozi “Kaj bi pa vidva rada?!”

Ko so bile lame še par metrov stran od naju je prva, največja lama začela brcati s sprednjimi nogami in nekam čudno skakati. Delovalo je nevarno. Rok je skočil v avto, jaz pa kar nisem mogla verjeti, da bi naju lame res želele napasti. Premaknila sem se bliže k avtu, ampak še vedno stala zunaj in opazovala situacijo. V tem času je tista prva velika lama že začela nabirati slino, šobiti svoje ustnice in takrat sem tudi jaz skočila v avto in ravno še zadnji trenutek zaprla vrata. (saj veste, da lame in ostali sorodniki kamel pljuvajo na sovražnika?)

 

Tako sva obsedela v avtu, obkrožena s tremi lamami, ki so divje skakale po poti, hodile okoli avta, gledale skozi okna in prišle z gobci tako blizu, da so se stekla orosila. Bilo je kot v fimu Jurski park, le da zunaj niso bili dinozavri, ampak samo lame! Bilo je bizarno.

Ko so naju lame obkrožile

Rešil naju je indijanec

Nemočno sva čakala v avtu, da bi se lame umaknile in bi midva lahko začela s svojim sprehodom. Na srečo se je ravno takrat mimo pripeljal nek domačin (s tipičnimi indijanskimi potezami, temne polti, s klobukom na glavi). Lame so se ustrašile njgovega motorja in se umaknile po poti nazaj dol nekam. Pozdravila sva najinega rešitelja in ga vprašala, če so lame kaj nevarne. Zasmejal se je in odkimal.

argentinska puna

Indijanec na motorju je pregnal lame

Dobro, torej greva na pot. Začela sva hoditi in za prvim ovinkom sva zagledala spet tiste tri lame. Ko so tudi one zagledale naju, so spet začele skakati na mestu in prhati z ustnicami. Midva sva se ritensko umikala nazaj gor, one pa so skakale, malo na mestu, potem pa se pognale proti nama, se spet ustavile (ko so videle, da beživa) in spet šobile usta in nabirale slino. Bilo je grozljivo. Tisti domačin je vse skupaj opazoval z daljave. Očitno je videl, da sva dva gringota, ki se bojita lam in da potrebujeva pomoč. Pripeljal se je nazaj dol, odložil svoj motor, nato pa zatekel proti lamam, divje krili z rokami, vpil in sproti v njihovo smer vrgel še kakšen kamen. Trajalo je naslednjih 15 minut, da mu je uspelo lame pregnati dovolj daleč, na drugo stran pobočja, da niso več predstavljale grožnje. Ko se je zadihan vrnil, nama je naročil, naj ob naslendji taki situaciji, le pobereva kakšen večji kamen in ga vrževa proti njim. Ne smeva jih zadeti, le prestrašiti jih morava.

Dobro, lame so šle in midva sva lahko nadaljevala svoj sprehod po dolini Valle Encantado. Ne vem, kaj nama je bolj sapo vzelo, višina ali te podivjane lame 🙂

los cordones

Razgled tekom najinega sprehoda

Nacionalni park Los Cordones

Sicer pa je nacionalni park Los Cordones znan po svojih ogromnih kaktusih, ki naseljujejo nižje lege, na obeh straneh prelaza Piedra de Molino, 3250m. Dreves na tem področju ni, je pa zato toliko več kaktusov, ki rastejo navpično nazgor iz še tako strmih pobočij.

kaktusi v parku Los Cordones, Argentina

Kaktusi, povsod sami kaktusi

Cesta, ki vodi na prelaz, pelje skozi sotesko Quebrada del Obispo in je nekakšen uvod v vse naslednje soteske in druge skalne strukture argentinske pune (visoko ležeče okolice Salte, tik pod najvišjimi vrhovi Andov).

Za naju je bil obisk tega parka začetek čudovitega 4×4 izleta po argentinski puni, ki ponuja nenormalno lepe poglede na gore, lagune, slana jezera in raznorazne skalne strukture. Ampak več o tem v naslednji objavi. Zaenkrat pa velja, da se lam izogibava. 🙂

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!