7.mesec na potovanju – najboljše, stroški in plani za naprej

7.mesec potovanja je za nama in glede na prvotni plan, bi morala biti že doma. Midva pa sva še vedno v Južni Ameriki in še vedno uživava. Na koncu objave nekaj o načrtih za naslednje mesece, sedaj pa naprej pregled preteklega meseca, ki sva ga večinoma preživela v Peruju.

moški in ženska na bregu lagune Paron

Peru naju je zelo navdušil s svojo raznolikostjo in lepoto

Junij sva začela z brutalnim trekingom do sicer čudovitih inkonvskih ruševin Choquequirao. V 3 dneh sva prehodila več kot 3000m višinske razlike – toliko jo je bilo le v eno smer! Čeprav je bilo noro naporno, je bilo tudi izredno lepo. Sploh, ko sva imela ruševine – zelo podobne Machu Picchu – sama zase.

par na laminih terasah

Lepo je bilo! Lamine terase, Choquequirao

Potem sva pot nadaljevala proti perujski obali, ki je čisto puščavska. Če ne bi ravno prehodila Choquequirao treka, bi se verjetno vzpela na najvišjo sipino na svetu, ki sega preko 2000m visoko. Tako pa sva jo opazovala le od spodaj. Sva pa v tej puščavi našla čudovito oazo, Laguno de Moron ter si ogledala Nazca lines iz zraka. Ob sušni obali Pacifika sva nadaljevala do Lime, kjer naju je pričakalo turobno megleno vreme in pa cel kup izredno prijaznih ljudi.

Vožnja po sipinah je zabavna, kadar sediš na sovoznikovem sedežu 🙂

Ko sva uredila vse v Limi, sva jo odkurila nazaj v hribe, tokrat v Cordiliero Blanco. Teh gora sva se veselila že od začetka potovanja in res niso razočarale. Kakšni razgledi, kakšne mogočne gore, vse prekrite z ledeniki, pod njimi pa čudovite modre lagune! Taki razlgedi so direkt za naju.

moški in ženska pri laguni 69

Laguna 69, Cordiliera Blanca

Sledil je povratek na obalo, še več puščave in nekaj arheoloških ostankov (Chan Chan mesto in Sipan muzej), nato pa dolgo pričakovani Ekvador! Začela sva na obali v surferskem kraju Montañita, nadaljevala pa z izletom na Isla de la Plata ali Galapagos za reveže. Ker seveda ne moreva dolgo brez hribov, sva se hitro spet vzpela nad 3000m in si pogledala slavni vulkan Cotopaxi ter se vzpela na njegovega soseda Rumiñahui.

ženska v viseči mreži, montanita

Uživancija v Montaniti. Točno to sva rabila: morje, visečo mrežo in počitek 🙂

Kaj je bila najboljša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: Prijaznost perujskih študentov iz društva IAESTE. Pred nekaj leti sem bila nacionalna sekretarka IAESTE Slovenia in še od takrat imam kontankte po vsem svetu. Povsod se poskušava srečati s kakšnim znancem, ampak tako prijaznih, odprtih in gostoljubnih IAESTE študentov pa še nisva srečala. Pri IAESTE Lima so se vsi angažirali za naju. Eden naju je 3 dni gostil v svojem stanovanju, vsi so nama pomagali z nasveti in predlogi, kaj si v mestu pogledati, kje kaj kupiti … Peljali so naju na odlično večerjo in naju nato povezali še s študenti v kraju Piura. Tudi tam naju je spet zelo lepo sprejela ena študentka, nama razkazala mesto, razložila zgodovino in naju skupaj z ostalimi IAESTE študenti peljala na večerjo. Kako lepo je biti tako lepo, toplo, skoraj domače sprejet v nekem oddaljenem kraju, sredi Južne Amerike.

water light show, lima

V Limi sva imela čisto božično vzdušje, še lučke (na nek način) so imeli

Rok: Laguna Paron, brez primere. Že prej sem vedel, da bo ta laguna nekaj posebnega. Potem, ko pa sva bila tam, pa je bilo še 100x lepše! Turkizna barva, ki je rahlo spominjala na Beloruske Maldive, v ozadju pa piramidasta gora, vsa zasnežena … božansko lepo.

moški pred laguno paron

Laguna Paron je Roka čisto očarala

Kaj je bila najslabša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: iskanje kanjona Los Perdidos. Že ime nekaj pove, saj Los Perdidos pomeni izgubljeni. Vozila sva se po sipinah, navigacija naju je usmerjala nekam, kolovoz je vodil v drugo smer. Poleg tega pa sva bila oba totalno zaspana, najverjetneje zaradi tablet proti slabosti, ki sva jih vzela zaradi jutranjega poleta preko Nazca lines. Kakorkoli, po nekaj urah vožnje in iskanja, sva obupala nad kanjonom, se parkirala na enem lepem kraju v puščavi in zaspala. Mislim, da ura še ni bila 6 zvečer, ko naju je že zmanjkalo 🙂

toyota 4runner sredi sipin

Canon de los Perdidos je ostal skrit, sva pa našla tale kotiček za kampiranje. Tudi OK

Rok: Krave oz. biki! Presnete živali. Ne vem, kdo jih pošlje na pašo ravno tam, kjer gre mimo pohodniška pot! Od Lagune Paron sva želela na en krajši treking do še ene lepe lagune. A so nama pot zaprli biki. Saj bi šla mimo, če bi se dalo. Ampak, ko pa je eden začel teči proti nama, sva se pa samo obrnila in idejo o drugi laguni hitro opustila. Res, v Peruju še niso slišali za električnega pastirja oz. ogrado za živali. Tam jih kar pustijo, da se prosto pasejo!

krave pri laguni paron

Presnete krave pri Laguni Paron!

Česa sva se naučila?

Katarina: učim se spuščati, popuščati in sprejemati dejstvo, da vsega ne bova mogla videti. Tudi če imava časa več mesecev, je stvari v Južni Ameriki preprosto preveč, da bi videla vse. Tako sva spustila Mirador Alpamayo v Cordilieri Blanci – to je razlged na menda najlepšo goro na svetu – Alpamayo, pa otočje Galapagos in še nekaj stvari. Pač ne moreš vsega videti. In tudi tako je v redu. Boljše da se imava lepo in uživava, kot pa da bi hitela.

blue footed booby

Isla de la Plata ali Galapagos za reveže in njegovi prebivalci

Rok: da smo Slovenci super. Povsod se najde kakšna slovenska duša in čeprav prej neznanci, na drugi strani sveta takoj postanemo prijatelji. V Limi sva bila tako povabljena na obisk k Štajercu Boštjanu. Kar tako, iz nule. Na Facebooku naju je našel, potem pa smo skupaj preživeli celo popoldne, ki smo ga zaključili z odlično večerjo. Že prej sva se v Cuscu družila z dvema Slovenkama Špelo in Kristino, ki sta nama tudi pomagali z nasveti za Choquequirao treking. V glavnem, vedno je fino srečat Slovenca v tujini.

Ena skupinska iz Cusca, kjer smo s Špelo in Kristino (med drugim tudi) pekli palačinke

Koliko sva v tem mesecu zapravila?

Navdušena sva. Ta mesec je bil najcenejši do sedaj! Se pozna, da sva potovala po nekoliko cenejših državah in da sva vse tiste dražje vstopnine v Peruju plačala že pretekli mesec 🙂

Za potovanje po Peruju (3 tedne) in Ekvadorju (1 teden) sva zapravila 1470€. Natančneje sva porabila:

  • za hrano 422€
  • za bencin in cestnine 506€
  • za prenočišča 82€
  • za vstopnine 231€
  • za avto (servis, zavarovanje za Peru) 115€
  • in za ostale drobnarije, sim kartice, pranje, provizije … pa še 115€

 

Plani za naprej

Torej, morala bi biti že doma. Ampak nisva! In tudi še ne greva v kratkem domov. Kako in kam naprej ter kdaj prideva domov, je najpogostejše vprašanje zadnje čase. Naprej naju pot vodi še malo po Ekvadoju in potem v Kolumbijo. Plan jo je prepotovati od juga pa vse do severa. Če se bo vse dobro izteklo bova tam na koncu poti prodala avto. Potem pa … še nekaj si bova privoščila za konec potovanja, vendar si še nisva čisto na jasnem, kaj to bo. Sporočiva, ko bova vedela 😉 Do takrat pa uživava Ekvador in se veseliva Kolumbije!

moški in ženska pred laguna quilotoa

Lep pozdrav iz Ekvadorja! Laguna Quilotoa

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!