Po štirih mesecih potovanja po kar lepo razvitih državah Južne Amerike (Čile, Argentina, Brazilija, Urugvaj), sva prispela v Bolivijo in doživela pravi kulturni šok. Kar naenkrat je bil kaos povsod okoli naju. Ceste v obupnem stanju, številni protesti in zapore cest, nobene prave trgovine, vse se kupuje na tržnicah, precej umazanije … v glavnem res kaos. Na drugi strani pa sva tam videla toliko lepih pokrajin: slano puščavo, vulkane, gejzirje, ledenike, tropski gozd. Z Bolivijo imava tak “love-hate” odnos. Po eni strani je čudovita, po drugi strani pa je bila naporna za potovanje. Bolivija TOP 5 so najine najljubše stvari iz Bolivije, na koncu pa sva dodala še zanimive prigode iz te države – ki jih ni ravno malo 🙂

Salar de Uyuni, Bolivija

Bolivija: TOP 5

1.) Hrib: Pico Eslovenia

V Boliviji imajo Slovenski vrh, Pico Eslovenia, visok 5381m.

Pico Eslovenia, uokvirjen 🙂

2.) Plaža: Salar de Uyuni

Bolivija nima morja, tako da plaže v pravem pomenu besede ravno nimajo. A najlepši približek plaži sva doživela v Salar de Uyuni. Sredi te ogromne slane puščave sva našla nekaj vode – poplavljen del puščave. Tam na prehodu med slano podlago in vodo sva si naredila večerjo in občudovala odsev neba v vodi. Posebaj čarobno je postalo v času sončnega zahoda.

Večerja na vodi v Salar de Uyuni

3.) Žival: Viskače

Viskače so neke vrste križanci med zajcem in veverico in živijo v skalnatih področjih na visokih nadmorskih višinah.

Prikupna viskača v Valle de las Rocas

4.) Hrana: granadilje

Na tržnici v Ourouru sva kupila svoje prve granadilje. To je sadež oranžne barve, s trdo lupino in zelo mehko, skoraj želatinasto notranjostjo. Podoben je marakuji ali pasionki.

Katarina kupuje granadilje

5.) Mesto: La Paz

Navadno nama glavna mesta niso preveč všeč, ampak La Paz je pa res nekaj posebnega. Strme ozke ceste, gondole kot javni prevoz, pisane obleke domačinov, številne tržnice …

Grafiti na mestnem pokopališču. La Paz

Prigode iz Bolivije

Obvoz po reki

O bolivijskih cestah imajo popotniki veliko za povedati. Predvsem o tem, v kako slabem stanju so in kako pogosto se dogajajo zapore ceste zaradi protestov. Ko sva vstopila v Bolivijo iz Argentine, je bila cesta dobra, taka kot v Argentini in ni nama bilo jasno, od kod vse pritožbe. No, sva kmalu izvedela.

Zapora ceste po bolivijsko

Takoj naslednji dan, ko sva se peljala iz Tupize proti Uyuniju, sva naletela na zaporo ceste. Domačini so zvalili velike skale na cesto in zaprli promet v obe smeri. “Odlično!” sva si mislila, “Sedaj bova tu čakala cel dan.” A kaj kmalu sva opazila, da so določeni avtomobili začeli voziti nazaj in potem nekje spodaj pod cesto mimo. Ker itak nisva imela česa izgubiti, sva se odločila, da slediva prvemu avtomobilu, ki bo spet šel iskat obvoz.

Zgledalo je precej neobetavno

Neuradna cestnina

Nek domačin s Toyoto Hilluxom je bil najin “vodnik”. Zapeljal je nekoliko nazaj po cesti, potem pa našel še ravno dovolj položno pot, da se je s ceste spustil dol – v REČNO STRUGO! Na srečo je bil vodostaj nizek, tako da vode ni bilo veliko, a vseeno prod v reki tudi ni ravno najlažja podlaga za vožnjo. Domačin je očitno točno vedel, kam mora. Najprej je prečkal reko in se usmeril na drugi breg. A tam se je spet zataknilo. Lokalci, ki so trdili, da je to njihova zemlja, so prehod zaprli. “Ah, joj! Očitno bo treba nazaj,” sva si mislila. Nato pa so se iz nasprotne strani pripeljali trije avtomobili, vsak šofer je tistim lokalcem nekaj pomolil v roke in kot v hitrem postopku so ogrado odprli! Ni nama bilo takoj jasno, kaj se dogaja. Na podoben način je nato najin “vodnik” odprl okno, en gospod je prišel k njemu, vzel nekaj iz njegove roke in ostali so spet hitro umaknili ogrado. Ok, torej jim je treba dati nekaj denarja, nama je le potegnilo!

Rok si ogleduje novo nastalo zaporo obvoza

Ko so prišli iz nasprotne strani naslednji avtomobili, sva enega ustavila in vprašala, koliko naj plačava. Povedal je, da je zanj 20 bolivianov (približno 2,5€) zadostovalo. Hitro sva nabrala drobiž, ga pomolila skozi okno in spet so ogrado odprli! Juhej! Uspelo je! Sledila sva kolovozu vzdolž rečne struge in potem spet prišla do reke. Tam je bilo že kar nekaj avtomobilov, ki so čakali, da lahko prečkajo reko. Rok je seveda dodobra preučil situacijo, opazoval druge, spraševal, kje je podlaga najbolj trdna, potem pa sva zajela sapo in pognala preko reke. Kot bi trenil sva bila na drugi strani! Najina Toyota je res zakon, Rok pa sicer previden, a dober voznik.

Obvoz po mehkem produ

Pred nama je bilo sedaj nekaj kilometrov vožnje po suhi rečni strugi, torej po produ. Sledila sva kolesnicam, kjer je bila podlaga najbolj trda in brez težav prišla do dela, kjer je bila brežina dovolj položna, da sva se lahko vzpela nazaj na cesto! Juhej! 1:0 za naju!

Pogajanje za ceno bencina

V Boliviji imajo dve ceni za bencin. Ena velja za domačine in druga za tujce. Za domačine je liter bencina 3,7 BOB (okoli 0,5€), za tujce pa 9,5 BOB (1,2€). Od drugih popotnikov sva izvedela, da se na številnih bencinskih črpalkah da za ceno zbarantati. Prodajalec ti natoči bencin po ceni za domačine, v sistem vpiše neko bolivijsko registrsko številko, za to uslugo pa mu daš nekaj “napitnine”.

Prvič je šel na bencinsko Rok s prazno “kantico” za bencin, avto pa sva parkirala nekje za vogalom, da se ni videlo registracije. V teoriji bi ti morali v kantico vedno natočiti po ceni za domačine. Ampak gospodična na bencinski črpalki ni bila pri volji in Rok je prišel nazaj praznih rok. Videl naju je voznik tovornjaka in se ponudil, da nama pomaga. Dala sva mu kanister za bencin in je šel on po bencin. Nazaj je prišel seveda s polnim kanistrom, bencin pa je dobil po ceni za domačine. Za svojo uslugo nama je prosil, da mu bencin plačava po ceni 5 BOB/L ( 0,65€).

Kantice za bencin so nama velikokrat prišle prav. Ali za povečanje dometa ali pa za tankanje poceni goriva 😉

Od te prigode dalje sva bencinske črpalke zbirala bolj previdno. Tiste, ki nimajo nadzornih kamer, tiste, ki so izven večjih mest in tiste, za katere so že drugi napisali, da so se lahko dogovorili za cenejši bencin. In seveda sem se s prodajalci morala pogajati vedno jaz. Rok je bil prepričan, da bo “luštna, mlada belka” dosegla več pri moških prodajalcih. In res, vedno sem se uspela dogovoriti, da sva bencin lahko kupila po nižji ceni. Navadno sem vprašala, po koliko nama ga prodajo in če je bila ena pod 6 BOB (0,8€), sem sprejela, sicer pa sem se spogajala za to ceno. 6 BOB je namreč ravno nekje na sredini med ceno za domačine in tujce. Tako smo bili vsi zadovoljni. Midva sva dobila cenejši bencin, prodajalci pa denar za kar nekaj kosil.

Tankanje bencina “po domače”

Koliko bencina potrebujeva za slavno Laguna Route?

Iz kraja Uyuni sva se odpravljala na slavno Laguna Route. To je cesta (hm, če temu lahko sploh rečemo cesta?), ki vodi v nacionalni rezrevat Eduardo Avaroa. Posebnost te poti je izredno raznolika, divja pokrajina na nadmorski višini okoli 4000m in pa čisto odročna. Na celi poti ni nobene bencinske črpalke. Rok je bil kot vedno previden in je poskušal čim bolje oceniti, koliko bencina bova potrebovala za to približno 600km dolgo pot. Spraševala sva vodiče, ki vodijo organizirane izlete in vsak je povedal večjo številko. Od 80L sva prišla na vsaj 200L goriva! Predvidevala sva, da imajo oni bolj obtežene avtomobile (več potnikov) in da bolj divjajo, torej lahko midva vzameva nekoliko manj rezerve.

“Cesta” po altiplanu v Boliviji – Laguna Route

Natankala sva zvrhan tank najine Toyote, potem pa dokupila še dodatne kanistre za bencin. Tako sva imela na strehi v treh kanistrih še dodatnih 70L. Skupaj okoli 150L goriva. Če nama slučajno zmanjka, pa bova prosila kakšnega vodiča, da nama proda nekaj litrov. To je bil najin rezervni plan. In veste, koliko bencina sva porabila? Točno en tank bencina! Torej tistih 75 – 80L goriva, ki jih je bilo že v avtu, vse kar sva imela v rezervnih kanistrih pa je ostalo nedotaknjeno!

Kako na streho stlačit še eno 30L kantico za bencin?

Kako sva dobila pokrovček za jeklenko

Nekje v Boliviji so očitno nekoga zasrbeli prsti in je z najine jeklenke, ki je bila pritrjena na streho avtomobila, snel pokrovček. Načeloma nič takega, jeklenka ni puščala, je pa brez pokrovčka več možnosti, da se navoj zapraši in potem ne bo veš tesnil. Tako sva se podala v lov za novim pokrovčkom za jeklenko. Vprašala sva po vseh trgovinah v mestu Uyuni. Bila sva pri avtomehanikih, železarnah, na tržnici … Vsak naju je poslal nekam drugam, pokrovčka pa nihče ni imel. Ko sva že obupala, da ga očitno tu ne bova dobila, pa sva pred seboj na cesti zagledala tovornjak, naložen z jeklenkami! Bilo je kot naročeno. V akcijo je morala spet prikupna, mlada belka (Katarina). Možakarje, ki so lenobno prežvekovali kokine liste in po mestu pobirali prazne jeklenke, sem lepo vprašala, če imajo kakšen pokrovček viška. Najprej so me hecno gledali, potem pa so pokrovček odvili z ene izmed jeklenk na tovornjaku in mi ga dali. “Cena?” sem vprašala. “Nič, ti samo uživaj v naši lepi državi,” je bil odgovor.

Plinska jeklenka nama je omogočala kuhanje lastne hrane na najlepših lokacijah 🙂

Zajtrk z viskačami

Viskače so take prikupne živalice, ki živijo v suhih predelih ob Laguna Route. Eno noč na tej najini poti sva kampirala v Valle de Rocas, nekje med hecnimi skalnatimi strukturami. Zjutraj, ko sva vstala, so se na bližnji skali, obsijani s soncem, grele tri viskače. Z zanimanjem sva jih opazovala med najinim zajtrkom. Rok je kar naenkrat dobil idejo: “Mogoče so pa žejne! Tu ni nikjer nobene vode.” V skalno razpoko sva jim nalila nekaj vode in čakala. Nekaj minut so še čakale in opazovale naju in vodo, potem pa se le opogumile in prišle pit. Joj, kako so bile prikupne! Res so nama polepšale jutro in upava, da sva tudi midva njim pomagala.

Viskače pijejo vodo

Botequin ali prva pomoč

Veliko sva slišala tudi o policijskih kontrolah v Boliviji, kjer policisti zahtevajo plačilo za neko (namišljeno) kazen. Ko sva zapuščala La Paz, sva tudi midva naletela na kontrolo. Policist je želel videti dokumente za avto, zavarovanje, vozniško … Pregledal jih je in razočarano ugotovil, da je vse v redu. Potem je vprašal po odsevnem jopiču, trikotniku, gasilnem aparatu in “botequin-u”. Te besede nisva razumela. Lepo sva ga vprašala, kaj to pomeni, on pa je kar znorel: “Če nimata botequin-a, morata nazaj v mesto in ga kupiti! Tamle obrnita in pojdita nazaj!” Umaknila sva se s ceste in ga še enkrat vprašala, če lahko razloži, kaj je to “botequin”. Ni bil ravno zadovoljen in naju je kar nekajkrat odslovil, potem pa se le vdal in nama pokazal škatlo za prvo pomoč. “Temu se v Boliviji reče botequin in je standardne oblike, velikosti in vsebine,” nama je razložil.

Končno sva pustila kaotični La Paz za seboj, pa naju je policist že želel poslati nazaj.

Ajaaaaa, prva pomoč, to pa imava! Prinesla sem mu pokazat najino prvo pomoč (znamke Tosama, iz Slovenije). Sploh je ni pogledal in je takoj rekel, da ni v redu in da morava nazaj v mesto. “Pa čakaj, malo, kaj ni v redu?” sem ga že rahlo jezno vprašala. “Falta! Manjka!” trdi on. “Kaj manjka?” Pogledal je na seznam vsebine svojega botequina in prebral: “alkohol, …” Še preden je nadaljeval, sem že stekla v avto po najin Spitaderm, to je 350mL razkuževalnega alkohola, in mu ga pokazala. On pa je trdil dalje, da to ni pravi alkohol in da morava nazaj v mesto. Takrat sem ga imela dovolj. Povedala sem mu, da se ta alkohol uporablja v bolnišnicah in da sem jaz “doctora” (doktorica) in da gotovo vem, kateri alkohol je pravi. “Ok, ok, potem pa pojdita,” me je odslovil. Ha, kako se mi je smejalo 🙂

Delček najine potovalne lekarne

PS: Spitaderm se res uporablja v bolnišnicah in zdravstvenih domovih, jaz pa sem bodoča doktorica, samo ne medicine ampak biokemije 🙂 Mislim, da ta podrobnost za policista ni bila pomembna 😀 😉

Vraževerje Bolivijcev

Bolivijska vera oz. izročilo je ena hecna mešanica njihove nekdanje kulture in vsiljenega pokristjanjevanja. Obdržali so številne svoje prvotne vraže in jim dodali pridih krščanske vere. Iz tega pa potem nastanejo res nenavadne zgodbe in obredi. Navedla bom le nekaj primerov, vsi so posledica ustnega izročila. Torej, kar sva slišala od domačinov, s katerimi sva se pogovarjala.

Bolivijci zakopljejo lamin zarodek pod temelje hiše. S tem si zagotovijo, da bo hiša trdna in bo služila svojemu namenu. Lamine zarodne se tako prodaja na številnih tržnicah, tudi v La Pazu jih ni težko zgrešiti. Izvedela sva, da se občasno dogaja tudi, da pod temelje zakopljejo tudi kakšnega (mrtvega) pijanca.

Lamini mladiči na prodaj. Ni za ljudi z občutljivim želodcem!

Tudi v Boliviji imajo svoj karneval, le da gre tam za nek ples hudiča. Nastopajoči si nadenejo prav strašljive hudičeve maske in potem plešejo po mestu v neke vrste procesiji. Najbolj nenavadna stvar pri tem pa je, da se ta procesija zaključi v cerkvi. Navadno se tam poklonijo Mariji, ji dajo kakšne rože pred njen kip, nato pa kar v cerkvi nadaljujejo z rajanjem in zabavo ob pijači in jedači.

Hudičeva maska – ta je taka milejša oblika. Nekatere so imele nevarno dolge roge

En domačin naju je opozoril na demona Karikari. To je demon brez obraza, ki ti lahko ukrade nekaj iz telesa in potem hudo zboliš. Da se temu izogneš moraš biti vedno na preži in vedno opazovati ljudi okoli sebe ter preverjati, če imajo vsi obraze. Najbolj “nevaren” kraj so avtobusi, kjer se te dotika veliko ljudi. Zato na avtobusu nikoli ne smeš zaspati, pač pa moraš gledati sopotnike v obraz.

Najin bolivijski prijatelj, ki nama je razložil največ teh vraž

Ko avto ne vžge

Bilo je v nacionalnem parku Sajama, na višini okoli 4300m, kjer sva kampirala v bližini termalnih vrelcev. Zjutraj sva imela plan, da se zapeljeva še malo višje, do izhodišča za treking do lagun na meji s Čilom. Poslovila sva se od nemškega para, ki je kampiral poleg naju, se usedla v avto, Rok je želel vžgati avto … ta pa je le zakašljal. Ojej! Prazen akumulator? Rok je takoj preveril napetost na akumulatorju, odklopil drugi akumulator, ampak vse je bilo videti v redu. Poskusil je še enkrat in še enkrat … nič! Nemca sta prišla pogledat, kaj se dogaja, ampak sta se strinjala, da to ne zveni kot prazen akumulator, torej tudi kleme ne bodo pomagale. Rok se je spomnil še nečesa: zračni filter! Glede na to, da sva se vozila po številnih prašnih cestah bi bil lahko tudi filter zelo prašen. To pa pomeni, da je dostop kisika (ki ga je na tej nadmorski višini že tako ali tako malo) še otežen.

Čudovita Sajama

Meni se je pogosto zdelo, da je Rok prekomerno natančen, skrben ali celo paničen, ampak to, da sva imela tam s seboj rezervni zračni filter, pa gotovo ni bila slaba stvar 🙂 Kar na licu mesta je zamenjal filter, star sicer šele dobre 3 tedne, a res čisto prašen. Z novim zračnim filtrom pa je avto v trenutku vžgal! Ok, sem se odločila, da od tega trenutka dalje Roku ne bom več težila za vso njegovo (prekomerno) skrb za avto 🙂

Čakam, da avto vžge 🙂

Na pettisočak brez sendviča

Rok ne more pozabiti, kako sva se vzpela na Pico Austria, 5350m visoko goro brez sendvičev. Res, prav nič hribovsko od naju, ampak na turo sva se podala z litrom čaja in dvema Frutabelama. Več o tem vzponu pa sva že pisala na blogu: Pico Austria.

Na vrhu Pico Austria! Brez sendviča, samo Frutabela je bila za malico 🙂

Ne moreš iz države!

V Bolivijo sva vstopila iz Argentine in takrat je z nama potovala prijateljica Silvija. Ob vstopu v Bolivijo nam sploh niso dali žiga v potni list. Bolivijski uradniki so nam sprintali neke vrste račun, na katerem so bili podatki iz naših potnih listov, poleg pa so argentinski uradniki dali žig za izstop iz Argentine. Izgledalo je precej nenavadno in smo večkrat vprašali, če je to gotovo dovolj za vstop v državo. Vedno so nam zatrdili, da je to čisto v skladu s pravili. Silvija je takoj, ko smo dobili te listke, je rekla: “Daj to nujno slikaj, če slučajno zgubimo te hecne listke!” Pridno sem jo ubogala, čeprav se mi je zdelo malo verjetno, da bi izgubila ta listek. Nenazadnje sva bila tega že navajena, saj sva tudi v Čilu vedno dobila podoben listek in vedno sva jih skrbno varovala.

Skupaj s Silvijo v bolivijskem tuk-tuku (ki mu tam pravijo torito)

Kakorkoli, približno en mesec kasneje, ko sva izstopala iz Bolivije, Rokovega listka ni bilo nikjer. Ker je zelo podoben računu, sva ga verjetno skupaj s kakšnim drugim računom iz trgovine vrgla v smeti. Šment, kaj pa sedaj? Šla sva na mejo in upala, da bodo na listek pozabili. Seveda niso. Povedala sva, da dva žal listek izgubila, ampak, da se itak na dokumentih od avtomobila vidi, da sva prišla v državo skupaj. Za carinika to ni bilo dovolj. Brez listka ne moreš iz države! Dobro, sem mu pokazala sliko tega listka na telefonu. “Vidiš, skupaj sva prišla v državo, to je slika liska.” Tudi s tem ni bil zadovoljen. On mora ta listek oddati na kup k ostalim in pač mojega telefona z listkom ne more oddati. Na srečo je bila v bližnji vasi fotokopirnica (najbrž ravno zaradi ljudi s podobnimi težavami, kot sva jih imela midva), kjer sva lahko sliko Rokovega listka sprintala. Sedaj pa je bil carinik zadovoljen. Imel je sicer listek v velikosti A4 papirja, ampak lahko ga je dal na kup k ostalim in naju spustil iz države.

Hvala Silviji, da me je prepričala, da sem ob vstopu v Boliviji listek fotografirala!