Slapovi Iguazu po špansko oz. Iguaçu po portugalsko so naravni fenomen na meji med Argentino in Brazilijo. Vsaka ima svoj nacionalni park, vsaka zaračunava svojo vstopnino in vsaka država ponuja drugačne poglede in drugačna doživetja. Katera je torej boljša? S katere strani, brazilske ali argentinske, se splača slapove Iguazu obiskati?

Midva se nisva mogla odločiti, zato sva šla na obe, za vas pa sedaj pripravljava primerjavo, da se boste vi lažje odločili.

Mogočni slapovi Iguazu

Brazilska stran Iguacu slapov (Parque Nacional do Iguaçu)

CENA:

70 BLR (približno 16€), plačilo možno s karticami (Maestro, Visa, Mastercard …) ali gotovino.

Kaj dobiš za ta denar:

Park je relativno majhen, zato je visoka cena malo manj upravičena kot na argentinski strani. V ceno vstopnine je vključena taksa za ohranitev slapov ter prevoz z avtobusom od parkirišča do slapov (približno 2km) in nazaj.

Potreben čas za ogled:

2-3h

Z brazilske strani vidiš res veliko slapov naenkrat

Razgled:

Brazilska stran ponuja razgled na večino slapov, ki se sicer nahajajo v Argentini. Ko hodiš po potki od avtobusne postaje Hotel das Cataratas do najbolj vodnatih slapov pri Garganta del Diablo (hudičevo žrelo), se za vsakim ovinkom pokaže nov set slapov, ki je še bolj impresiven od prejšnjih. Na koncu potke je Garganta del Diablo, kjer se največja masa vode v parku preliva preko skal in pada v relativno ozek tolmun. Tu je kovinska konstrukcija speljana nad reko tako, da lahko res od blizu vidiš in čutiš (slap te s svojim pršičem čisto namoči!) veličino vode.

Pogled na Garganta del Diablo z brazilske strani

V parku živi tudi veliko koatijev, to so sorodniki rakunov, ki radi kradejo hrano turistom. So luštni za pogledat, vendar se jih pazite, saj znajo biti tudi zelo napadalni.

Bistveno je, da na brazilski strani vidiš veliko slapov naenkrat, saj so dovolj oddaljeni, da jih oko vse zajame.

Koati išče hrano. Je mogoče, kateri izmed turistov pustil kakšno drobtinico?

Dostop:

Do parka se najlažje dostopa iz bližnjega mesta Foz do Iguaçu, od koder redno vozijo avtobusi do vstopne točke. Kdor bo prišel s svojim avtom pa lahko avto parkira na urejenem in varovanem parkirišču. Dnevna cena za parkiranje je 24 BLR, kar je približno 5,5€.

Argentinska stran (Parque Nacional Iguazu)

CENA:

700 ARS (približno 14€), plačilo možno s karticami (Maestro, Visa, Mastercard …) ali gotovino.

Kaj dobiš za ta denar:

Park je bistveno večji od brazilskega in ponuja ogromno sprehajalnih poti. V ceno je vključena taksa za ohranjanje okolja ter vožnja z vlakcem znotraj parka, ki povezuje vhod v park z najbolj oddaljeno točko: postajo Garganta del Diablo (razdalja 6km), na poti pa ima še 2 postaji. Število voženj z vlakcem ni omejeno.

Pogled na Garganta del Diablo z argentinske strani.

Potreben čas za ogled:

Cel dan

Razgled:

Znotraj parka vozi vlakec, ki povezuje razgledne točke med seboj. Seveda pa je speljanih tudi veliko sprehajalnih poti in če želite prehoditi vse, boste potrebovali cel dan. Midva sva ogled začela na najbolj oddaljeni železniški postaji, to je Garganta del Diablo. Tiste masovne slapove, ki sva jih prejšnji dan videla z brazilske strani, sva tokrat videla še z argentinske in razgled je neprimerljivo boljši! V argentinske strani vidiš prav v sredino tega »žrela«, s tem, da na brazilski strani vidiš vso stvar le od strani.

Po potki proti argentinskim slapovom

Imajo še dve sprehajalni poti: Circuito Inferior (spodnji krog) in Circuito Superior (zgornji krog). Eden nas popelje po spodnjem delu in gledamo slapove večinoma od spodaj, drugi pa po zgornjem delu, kjer vidimo slapove od zgoraj. Tudi tu so razgledi fenomenalni, vedno novi slapovi se pojavljajo za vsakim vogalom, vsak slap vidiš res od blizu in res lahko občutiš veličino in moč vode, ki pada preko skal. Vse tiste slapove, ki sva jih prejšnji dan gledala od daleč z brazilske strani, sva ta dan videla od blizu še z argentinske.

Tudi v tem delu parka živijo napadalni koatiji, pa tudi kajmana (sorodnika krokodilov) sva našla, ter številne ptiče, med drugim tudi meni ljubega tukana.

Dostop:

Do parka se dostopa iz kraja Puerto Iguazu, ki je tik čez mejo od brazilskega Foz do Iguacu. Med obemi mesti je redna avtobusna linija, od Puerto Iguazu pa je potem še poseben avtobus, ki pelje do nacionalnega parka.

Kdor bo potoval z avtomobilom, naj bo pozoren na neko neuradno cestnino na poti do slapov. Ali boste plačali 50 ARS (približno 1€) po osebi je stvar vaših pogajalnih sposobnosti. Midva jih nisva JParkirišče je tudi na argentinski strani lepo urejeno in varovano, cena pa je nekoliko nižja od brazilske in stane 140 ARS (približno 2,5€)

Katera stran je torej lepša?

Midva sva najprej obiskala brazilsko stran, naslednji dan pa še argentinsko. Že brazilska naju je navdušila in spraševala sva se, če se je sploh vredno voziti čez mejo in plačevati še eno vstopnino. Res sem vesela, da sva se vseeno odpravila v Argentino. Namreč, ARGENTINSKA STRAN JE DALEČ BOLJŠA OD BRAZILSKE. Slapovom prideš veliko bližje, veliko bolj občutiš maso, moč, bobnenje in veličino reke Iguazu, ki pada preko prelomnice v obliki številnih slapov. Tudi sprehajalnih poti je res veliko in možnosti, da vidite kakšno žival je posledično več. Zaradi velikosti se tudi masa obiskovalcev bolj porazdeli po parku ni ni take gneče kot na brazilski strani.

Slap San Martin, pogled s spodnjega kroga.

Če pa imate čas in denar, pa vseeno priporočava, da si ogledate obe strani. V tem primeru je pametno najprej na brazilsko stran, kjer vidiš slapove, ki jih potem naslednji dan iz argentinske strani gledaš od blizu. Brazilska stran je dobra za panoramski pogled in zato, da dobite občutek o velikosti in številu slapov. Argentinska pa je tista »waw« stran, kjer stojiš čisto blizu slapu in ga občuduješ.

Katarina pač ne more iz svoje kože. Ampak potk po argentinski strani je pa veliko 🙂