Huemul hike

Huemul hike v argentinski Patagoniji je 4-dnevni treking okoli gore Cerro Huemul. Znan je kot eden težjih patagonskih trekingov, saj moraš ves čas s seboj nositi vso hrano, vodo in kamping opremo. V teh 4 dneh polno otovorjen človek prehodi približno 70km in se ob močnem patagonskem vetru vzpne (in spusti) na dva prelaza, hodi po ledeniku in dvakrat prečka reko s pomočjo škripca. Treking je poseben tudi zato, ker imamo na poti razgled na Južno-patagonsko ledeno polje (Southern Patagoninan Ice Field ali Campo de Hielo Sur), ki je 3. največji skupek ledenikov na svetu, takoj za Antarktiko in Grenlandijo. Bolj kot sam treking (ki gre spet okoli gore in ne na vrh, kot bi si midva želela), naju je za Huemul hike prepričalo ravno dejstvo, da bova tako blizu ledenikom.

 

kosi ledu v jezeru

Ledeniki so nekaj najlepšega na celotni poti Huemul hike

Vsekakor je Huemul hike zahteven treking, kjer ni potrebna le kondicija, ampak tudi nekaj tehničnega znanja. Vendar meniva, da za slovenskega gornika stvar ni pretežka in z lahkoto izvedljiva. Midva sva Huemul hike prehodila v 3 dneh, torej v enem dnevu manj kot je planirano. Bilo je naporno, ampak izredno lepo. Spodaj je opis najinega trekinga, vodič in nasveti za Huemul hike pa so v naslednji objavi: Pohodniški vodnik in nasveti za Huemul hike.

 

Priprave

Nekaj o Huemul Hike-u sva prebrala že na spletu, večino priprav pa se je začelo, ko sva prišla v kraj El Chalten, v Argentini, ki je tudi izhodišče za ta treking. Najprej sva se ustavila v Centru za obiskovalce nacionalnega parka Los Glaciares, kjer so nama ranger-ji razložili potek trekinga in potrebno opremo za prečkanje reke s škripcem. Večino stvari sva itak imela, saj tovoriva s seboj vso plezalno opremo, par manjkajočih kosov opreme pa sva si v naslednjih dneh izposodila v športnih trgovinah v El Chaltenu.

Moški pripravlja sendviče v El Chaltenu

Sendviči v pripravi

Preverili smo tudi vreme, ki je bilo zaenkrat videti ugodno. Na 3. dan najinega trekinga naj bi sicer malo pihalo, ampak ne preveč. Ok, torej jutri lahko začneva Huemul hike. Začelo se je pakiranje: šotor, kamping oprema, hrana za 4 dni … nahrtnika sta postajala velika in težka. Da bi vsaj malo reducirala težo, sva se odločila, da 1. dan treking začneva šele po kosilu. Tako bova s seboj nesla en obrok manj 😉 

Huemul hike

1. dan

Pred odhodom na Huemul hike je treba opraviti registracijo. Med izpolnjevanjem obrazcev, pisanjem številke za nujne primere in potrjevanja, da imava zavarovanje, ki krije tudi reševanje s helikopterjem, sem vprašala ranger-ja, kako kaže z vremenom za najin 3. dan. »Uf, mucho viento! Močan veter.« Pravi, da ne priporoča vzpona v takem vremenu, saj je hoja po pobočju in čez prelaz pri izjemno močnih sunkih vetra lahko zelo nevarna. Hm, kaj pa sedaj? Glede na to, da je treking razdeljen tako, da je vsak dan približno 6h hoje, bi torej lahko 2 dni trekinga opravila v enem. Kaj pa je to takega hoditi 12h, saj sva že tudi več prehodila. Tako sva sklenila, da bova združila dan 2 in dan 3, to sta sicer najtežja dneva Huemul hike-a. Lažje bi bilo združiti dan 1 in dan 2, ampak za to sva bila že prepozna. 

Oprtana z nahrtniki sva se podala na pot proti prvemu kampu. 1. dan trekinga je zelo lahek. Pot gre večinoma po ravnem, ni kakšnih hudih vzponov (le cca 350m) ali spustov, zato se celotna pot malo vleče. Po tem neizrazitem terenu je namreč treba prehoditi približno 16km. Kljub težkim nahrbtnikom sva pot prehodila v 4,5h (ok, priznam, vmes je Rok vzel nekaj stvari iz mojega nahrbtnika v svojega, drugače verjetno ne bi šlo tako hitro J).

Moški na leseni brvi prečka reko

Prvo prečkanje reke ni bilo nič kaj težavno

Med večernim klepetom v kampu sva spoznala francoski par, ki se je tudi navdušil nad najino idejo, da bi naslednji dan prehodili pot dveh dni. Tako smo družno nastavili budilke na 5:00 zjutraj.

Skupinska slika s Francozoma Emilie in Gillardom

2. dan

1. del poti

Vstali smo še v temi, pospravili šotore in se ob prvih sončnih žarkih že odpravili na pot. Po približno pol ure hoje smo prišli do prvega škripca. S skupnimi močmi in skupnim znanjem smo pogruntali sistem, kako bomo čez spravili sebe in naše ogromne nahrbtnike. Stvar je kar zabavna in super za preizkusit, ampak ni za tiste, ki se bojijo višine, saj med prečkanjem sediš »le« v plezalnem pasu, privezan na šripec in se z rokami vlečeš po jeklenici na drugo stran reke. Aja, spodaj pa je soteska in deroča reka.

ženska visi na škripcu in prečka reko

Francozinja Emilie pri prečkanju reke s škripcem

Naslednja stvar je bilo prečkanje ledenika. A to ni bilo nič težavnega. Hodili smo po robu ledenika, kjer je čez led že veliko kamenja, tako da se ni za bati ne zdrsov ne ledeniških razpok. Le vsake toliko se je izpod kamenja zableščal led izredno modrikaste ledeniške barve, ki nas je sploh spomnil, da hodimo po ledeniku. 

Nad ledenikom, ko smo se že začeli vzpenjati na Paso del Viento

Končno smo se začeli vzpenjati na prelaz Paso del Viento (v prevodu vetrovni prelaz). Ime prihaja seveda od vetrov, ki nastajajo na drugi strani prelaza in tam je točno to, česar sva se najbolj veselila: ledeno polje! Motivacija za vzpon po gruščnatem terenu je bila velika, zato se sploh nisva pritoževala nad strmino in izpostavljenostjo poti. Pogled, ko prideš na vrh prelaza je dih jemajoč. Noro, koliko snega in ledu, kakšna ogromna površina! Nekje so ledeniki sive barve zaradi skal in peska, ki jih rinejo s seboj in tam se tudi točno vidi smer premikanja ledenikov. Ledenik, ki nam je bil najbližji, je ledenik Viedma in njegovo velikost sva dojela šele kasneje tega dne, ko sva se spustila v dolino.

ledeniško polje Southern Patagonian ice field

Pogled na ledeno polje s prelaza Paso Viento

S prelaza Paso del Viento smo se spustili do bližnjega kampa, kjer se je zaključila pot drugega dneva Huemul hike-a. 6h hoje je bilo za nami in še približno 6 pred nami. Vzeli smo si nekoliko daljšo pavzo, si privoščili obilno malico in malo hlajenja nog v potočku, potem pa smo že nadaljevali pot naprej.

 2. del poti

Pot 3. dne je večinoma položna in nas je vodila po pobočju gore Huemul. Praktično ves ta čas smo si lahko ogledovali ledeno polje pod nami. Tik pred vzponom na drugi prelaz tega dne – Paso Huemul, smo prišli najbližje ledeniku Viedma. Tam se je šele res dobro videlo, kako zelo velik je, kako veliki so kosi ledu in kako globoke so razpoke. Res fenomenalen razgled, ki nama je spet dal vedeti, kako majhni smo ljudje v primerjavi z naravo in njeno močjo.

ledenike Viedma

Najbližje, kar smo prišli ledenemu polju. Od tu so ledene gmote zgledale že res orgromne

Tekom vzpona na prelaz Paso Huemul se je že začelo vetrovno vreme, ki je bilo sicer napovedano za naslednji dan. Veter je nastajal nad ledenim poljem in pihal proti nam. Na ta način nam je pomagal na poti na prelaz, saj nas je lepo porival po hribu gor. Prav zato smo večino časa hodili kar direktno navzgor proti prelazu in nismo sledili cik-cak potki. Namreč, kadar smo se obrnili tako, da nam je veter pihal v bok, nas je skupaj z velikimi nahrbtniki kaj hitro začelo zanašati in premikati. Če bi bil veter malo močnejši, bi lahko bilo precej nevarno – zaradi izpostavljenosti poti v kombinaciji z velikostjo nahrbtnikov in posledično zaradi teže obvladovanja situacije.

Na prelazu Huemul se nam je odprl nov neverjeten pogled. Direktno pod nami smo videli jezero Viedma, polno ledenih gora, ki se lomijo z istoimenskega ledenika (Glaciar Viedma). Le-ta se z ledenega polja vije vse dol do jezera, kar je približno 1000m nižje! Fascinantno!

Ledene gore v jezeru Lago Viedma

Pogled na ledene gore spodaj.

Še ena stvar nama je vzela dih: pobočje, po katerem smo se morali spustiti do našega kampa je bilo praktično navpično! Po 10h urah hoje so nas stopala že konkretno pekla, mi pa smo se sedaj morali spustiti približno 1000m po sipki in krušljivi poti. Kmalu smo nehali šteti, kolikokrat je kdo padel oz. se sesedel J

Ljudje, ki se spuščajo po gozdni poti na Huemul hike

Spust direktno navzdol. Grozno!

14 ur kasneje, kot smo štartali iz prvega kampa, smo prispeli v kamp št. 3, ki je na najlepši možni lokaciji. Namreč, kamp je v točno tistem zalivu, ki smo ga videli od zgoraj. To je zaliv, v katerem se zbirajo odlomljeni kosi z ledenika. Čeprav utrujeni smo sedeli na obali in opazovali prestavo pred nami. Ledene gore so pokale, se krušile, lomile, zaletavale ena v drugo, se obračale. Barve ledu pa so se prelivale od prosojne do temno modre z vsemi odtenki vmes. Dodatno pa je še sončni zahod nebo in gladino jezera pobarval v pastelnih barvah. Naravnost čudovito.

laguna viedma z ledenimi gorami

Laguna Viedma, nekaj najlepšega na celotnem Heumul hike-u

3. dan

Zadnji dan pohoda sva si vzela »na izi«. Zjutraj nisva hitela, pač pa sva počasi in v miru pojedla zajtrk na plaži z razgledom na ledene gore v jezeru. Pogled navzgor proti prelazu Paso Huemul je pokazal, da smo se prejšnji dan pravilno odločili in naredili tako dolgo pot. Danes so bili namreč tam gori gosti oblaki in dež.

kos ledu v posodi

Kos ledu za čaj 🙂

Počasi sva pospravila šotor in se odpravila proti koncu poti v Bahia Tunel. 4. dan Huemul hike-a je spet zelo lahek. Pot gre večinoma po ravnem brez večjih vzponov, le eno prečkanje reke s škripcem je malo bolj zanimiva stvar na poti. Nama se je ta dan izredno vlekel. Pač, ko si že malo utrujen, bolijo te noge, si želiš samo še »domov«, ne pa hoditi po ravnem po nič kaj zanimivi pokrajini. A se nama je kmalu dan popestril tudi na tej poti. 

Rok med prečkanjem druge reke s pomočjo škripca

Srečanje z bikom

Tik pred koncem poti je bilo treba hoditi ob ogradi estancije (velike farme z govedom), kjer sem pred nama zagledala bika. Stal je prečno na potko in nama zapiral prehod. Bik je bil videti izredno grd in zloben (morda neka posebna vrsta, ki še posebno grdo gleda?) in se več kot očitno ni imel namena premakniti. Malo naivno (ali pa utrujeno) sva preprosto hodila dalje in upala, da se žival umakne. A bik je nepremično stal tam, dokler nisva prišla (pre)blizu. Takrat pa se je obrnil proti nama, sklonil glavo, začel pihati in s taco zakopal po tleh. Kot v risankah o bikoborbah! 

Najprej je zavladala panika, oba sva zavreščala, in izgubljeno začela iskati izhod oz. skrivališče. Edino, kar je bilo v bližini, je bila žičnata ograda estancije. Ko je bik še enkrat zapihal in zakopal s taco po prahu, sva vedela, da ni več heca. Oba hkrati sva se pognala proti ograji. Rok ima boljši nagon po preživetju in se je vrgel čez žičnato ograjo skupaj s svojim ogromnim nahrbnitkom. Pri tem je sicer naredil eno salto, pristal na riti, si grdo popraskal roke in izgubil svoje pohodniške palice, a vsaj na varnem je bil. Nasprotno pa sem se jaz samo nataknila na bodečo žico, si strgala hlače, potem pa obupala in ostala na zunanji strani. Rok mi je seveda hitro pomagal, prijel nahrbtnik, palice in umaknil žico, da sem lažje splezala čez.

Bik! Ne zgleda ravno prijazen, ane?

Ok, bila sva na drugi strani ograje, ampak tu je lahko še več živali! Pred jeznim bikom, ki je še vedno kopal po tleh in zgledal, kot da se bo vsak trenutek pognal proti nama, sva se najprej skrila za bližnje grmovje. Toliko, da naju ni videl. Tam sem sprala in razkužila Rokove praske, potem pa sva se potuhnjena k tlom odplazila dalje. Ves čas sva živčno pogledovala preko rame, če nama morda divji bik ali pa katera druga žival ne sledi. Po kakšnem kilometru, ko je bilo vse mirno in bika ni bilo več na spregled, sva spet preplezala ograjo – tokrat bolj previdno in brez dodatnih prask ter jo ucvrla do zaključka poti.

 Še zadnja stvar tega dne je bila dobiti prevoz iz Bahia Tunel, kraja, kjer se Huemul hike zaključi, do El Chaltena, kraja, kjer sva treking začela. Ponavadi pohodniki štopajo ali pa pač prepešačijo še teh 8km. Midva sva imela srečo in tam naletela na prijazen argentinski par, ki se je ravno vračal s sprehoda in naju je z veseljem odpeljal nazaj.

 

Razplet

O divjem biku sva takoj obvestila ranger-ja. Gospodič je obljubil, da bo šel še isti dan po Rokove palice. Naslednji dan sva se oglasila v centru za obiskovalce, a noben od rangerjev ni vedel nič o izgubljenih palicah. Obljubili so, da jih bodo šli iskati popoldan. Kar zdelo se nama je, da ne bo nič iz tega. Še naslednji dan sva obisk ponovila, hkrati pa so se ponovili tudi odgovori: da še niso imeli časa iti po palice. Rok se je ponudil, da gre zraven, da pokaže, kje jih je pustil. Le spremstvo sva želela, saj si nisva upala še enkrat sama pred tistega bika. Našel se je prijazen ranger, ki naju je odpeljal do estancije, potem pa še z nama prepešačil pot do »kraja nesreče«. Palice smo našli tam nedotaknjene. Jupi! Nedaleč pa smo našli tudi bika. Ta je tokrat ležal na tleh in mlel svojo travo, a vseeno gledal izredno grdo. Jaz sem rajši ostala kar v avtomobilu, na varnem, Rok pa ga je šel slikat, toliko, da ga imava za spomin na najin Huemul hike.

 

 

Če odmislimo najino pripetijo z bikom, je Huemul hike super treking. Ker je nekoliko zahtevnejši, na njem ni tako zelo veliko ljudi in ni gneče, poleg tega pa ti ta treking omogoči, da vidiš Južnopatagonjsko ledeno polje ter laguno Viedma z njenimi ledenimi gorami. Ti dve stvari sta vredni vseh naporov tekom Huemul hike-a. Najbolj zabaven del trekinga pa je gotovo prečkanje reke s pomočjo škripca. 

moški na škripcu prečka reko

Rok na škripcu preko reke Rio Tunel

Vsekakor trdiva, da treking ni tako zelo zahteven in naporen, kot ga oglašujejo. Previdnost seveda nikoli ni odveč, saj so to vseeno visoke gore na jugu Patagonije in izredno hitro spremenljivo vreme. A vsak slovenski hribovec, ga bo z lahkoto prehodil, tako da kar pogumno 😉

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!