Park Patagonia – safari Južne Amerike

Zadnja možnost, da na cesti Carratera Austral na jugu Čila prečkava mejo z Argentino je prelaz Paso Roballos. Cesta se sicer nadaljuje še južneje, ampak je neke vrste slepa ulica, saj ni nobenega mejnega prehoda več. Le še visoke gore, ledeniki in fjordi. Zanimivo pa je, da je ravno cesta, ki se odcepi od Carratere Austral proti argentinski meji (proti Paso Roballos) tudi cesta, ki vodi skozi nacionalni park Patagonia. Slišala sva, da je park zelo lep, da nima vstopnine in da je tam veliko živali. Direkt za naju torej!

maldič gvanako

Najpogostejša žival v parku Patagonia: gvanako

Thopkins Conservation

Park Patagonia je za razliko od ostalih parkov, ki sva jih obiskala do sedaj, privatni. Ustanovila sta ga zakonca Thompkins, Američana, ki sta pred 20 leti prvič prišla v te kraje, se zaljubila v njih in se odločila takratno »estancio« (farmo z govedom in ovcami) spremeniti v zaščiteno območje. Problem teh krajev je namreč bil, da so travnike prekomerno izkoriščali za pašnjo. Najprej so požgali ogromno površino gozdov, da so pridobili pašnike, potem pa so skozi desetletja živali pojedle in poteptale preveč trave, ta ni več ponovno rasla, in pokrajina se je sušila. Zakonca Thompkins, ki sta imela (zelo očitno) kar nekaj pod palcem, sta kupila celotno estancio, živali postopoma prodala in se lotila obnove z ekipo ljudi. Sadili so drevesa, novo travo, pripeljali nekoč prisotne divje živali nazaj v njihovo okolje in tako danes v parku Patagonia vidimo bistveno bolj zeleno pokrajino (čeprav je še vedno to stepa) in ogromno število divjih živali.

ženska hodi ob jezeru s pogledom na gore Ande

Nori razgledi po parku Patagonia

Safari v Južni Ameriki

Gvanako

Pokrajina Patagonija je znana po gorskih živalih kot so kondorji, gvanaki in pume. Vendar pa jih pred vstopom v park Patagonia nisva uspela kaj dosti videti. A se je stvar hitro spremenila. Takoj, ko sva zavila proti parku Patagonia, sva zagledala prve divje živali, imenovane gvanako! To so sorodniki lame, le da so lame udomačene, medtem ko so gvanaki divji.

skupina živali gvanako

Gvanaki v dežju

Nad prvo skupino živali sva bila čisto navdušena, tudi nad drugo, potem pa jih bilo preveč, da bi jih sploh še štela. V 20km, kolikor jih je do informacijskega centra tega parka, sva srečala že toliko gvanakov, da so nama postali že popolnoma domači. In veste, kako lepe živali so to. Joj! Po obrazu naju rahlo spominjajo na kenguruja, čeprav so realno najbolj podobni kamelam. Telo imajo v velikosti naših jelenov, dlaka je gosta, malo nakodrana in rjave barve – take, da se odlično skrijejo v sušni pokrajini patagonske stepe. Kar te živali izdaja oz. po čemer jih lahko opazimo, so njihovi dolgi vratovi, ki »štrlijo« ven iz visoke trave.

gvanako
Gvanako
toyota 4runner med gvanaki v patagoniji
"Kaj pa dela tale avto tukaj?" se sprašujejo gvanakoti v Patagoniji 🙂
gvanako v teku
Pretep! Vidite, kako je gvanako na desni pljunil ostale? In to pred vhodom v muzej parka Patagonia

Kondor

Naslednja žival, ki sva jo opazila, je bil kondor. No, pravzaprav je bila kar skupina petih kondorjev. To so največje ujede v Južni Ameriki, saj v višino merijo tudi 1m, premer kril pa je do 3,5m. Odrasli ptiči imajo črno perje, medtem ko so mladiči (do 8 leta) sivi. Meni so tudi precej grdi na pogled 🙂 Delujejo zlobno.

kondor

Siva barva perja pomeni, da so ptiči še mladi

Opazila sva jih na skalah ob cesti in Rok, ki je želel takoj uporabiti svojo tele lečo, je začel plezati proti kondorjem. Jaz pa za njim, seveda. On s fotoaparatom v roki, jaz pa z daljnogledom. In sva šla, počasi, potiho in previdno, da ne bi prestrašila teh ogromnih ptičev. Zelo očitno je bilo, da je tisti ptič, ki je sedel na najvišji skali, šef, saj je ponosno razpiral svoja krila, ostali pa so sedeli nižje pod njim. Uspela sva jim priti kar precej blizu, potem pa so zališali »šklocanje« fotoaparata in se odločili, da je čas za odhod. Vsi tisti nižje sedeči ptiči so razpirali krila in bili pripravljeni na vzlet, ampak odleteli so šele potem, ko je vzletel njihov šef. Skupina se je prestavila na naslednjo, nekoliko bolj oddaljeno skalo, le šef je prišel nad naju in preveril, kdo sta ta dva vsiljivca. Bilo je prav strašljivo, kar senca je nastala nad nama, ko naju je nizko preletel.

kondorji na skali
Kondorji na skali
kondor
Osamljen kondor na spodnji skali
kondor v zraku
Kondorjev let

Dihur

Naslednji del najinega safarija se je zgodil zvečer, ko sva se po večerji odpravila proti kampu. Bilo je pozno, okoli 22h, ravno, ko je sonce zašlo (ja, dnevi v Patagoniji so izredno dolgi). Previdno sva se peljala po makadamski cesti, ko pred avtomobilom zagledava nekaj črnega. »Dihur!« sem začela vpiti. Rok je hitro ustavil avto, zgrabil fotoaparat in v lov za fotko dihurja. Mali dihurček pa jo je ucvrl z visoko dvignjenim košatim repom direkt v svoj brlog.

dihur v Patagoniji

Dihurček!

Zajci

Kampi v parku Patagonia so zasnovani tako, da moraš avto pustiti na parkirišču in se nato v dejanski kamp sprehoditi. Malo nadležno, ampak tudi ta sprehod je lahko zanimiva izkušnja. V tem večernem času so iz trave skakali zajci, tako kot pri nas poleti skačejo kobilice. Ne pretiravam! Zajcev kolikor hočeš, izza vsakega grma se je pognal kakšen.

poljski zajec

Zajec v elementu

Pasavec, nandu, detelj

Naslednji dan sva med vzponom do bližjnega jezera našla tudi andskega detelja, ki se naju ni čisto nič bal, ob vožnji proti meji z Argentino, pa sta nama pot prečkali še dve zanimivi živali: pasavec (armadillo) in nandu (sorodnik noja, le bistveno manjši in rjave barve, s katero se odlično zlije z okolico).

pasavec

Čeladar 🙂

 

75km, kolikor je dolga pot od Carratere Austral pa do prelaza Paso Roballos, kjer je meja z Argentino je bilo verjetno najbolj živahnih do sedaj. Koliko živali sva videla tu! Noro. Torej, Park Patagonia je raj za ljubitelje živali.

 

Nasveti za obisk Parka Patagonia

Kdor se bo odločil za obisk tega čudovitega parka, mu morda koristijo kateri izmed najinih nasvetov:

  • Telefonskega signala v parku ni, prav tako ni nobene trgovine, bencinske črpalke, zdravstvene oskrbe … Najbližji kraj je Cochrane, kjer so vse te stvari na voljo.
  • Wifi signal je v predsobi administrativne stavbe (Administracion). Omrežje za goste je »Invitados«, geslo, s katerim se vpišete pa je 0123 😉
  • V parku je informacijski center, muzej in pa (draga) restvaracija.
  • Nastanitev je možna v treh kampih ter enem butičnem hotelu. Kampi so razporejeni po celotni dolžini parka. Prvi, imenovan West Winds, je pri informacijskem centru, restavraciji in hotelu. Drugi, Stone House je 12km naprej po dolini, tretji Alta Vista pa je še 13km naprej, tik pred argentinsko mejo. Cena je 8000 CLP (10€) na osebo na noč.
  • Park ponuja ogromno pohodiniških poti, od krajših sprehodov do večdnevnih trekingov. Kamorkoli greste, razgledi so čudoviti (ob lepem vremenu, seveda).
ženska hodi po parku Patagonia

Park Patagonia

  • Pokrajina tega parka je noro lepa. Namreč, park se nahaja v dolini reke reko Cachabuco, nad njo pa se dvigajo zasnežene gore. Reka je spet tiste lepe »patagonske« modre barve, pokrajina same doline pa je bolj suha od preostalega dela Čila, ki sva ga videla do sedaj, saj se tu že začne patagonska stepa. To pomeni bolj suho travo, manj gozdov, več grmičevja, predvsem pa ogromno živali.
  • Za ljubitelje živali je ta park »must-see«. Uživajte, vozite počasi in imejte oči na pecljih 😉
cesta, ki se vije proti goram

Pač, noro lepo je.

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!