Izlet na Dolenjsko: cviček, grički, gradovi in kozolci

2,4K

Dolenjska je ena ogromna slovenska pokrajina, ki zajema pokrajino okoli reke Krke – to je tako v grobem povedano. Čeprav je realno ta “okoli” reke Krke, kar obširen 🙂 Izlet na Dolenjsko sva opravila večkrat, da sva si ogledala vse, kar sva želela vključiti v tale prispevek. Najbolj poznana nama je Dolenjska okoli Kostanjevice na Krki in pa potem vse do izliva reke Krke v Savo v bližini Brežic. Severni del Dolenjske pa je bil tudi za naju nov in sva spoznala marsikaj novega.

Sedaj pa, kje začeti, kako smiselno predstaviti Dolenjsko? Zamislila sem si pot ob reki Krki, potem pa dodala še nekatere kraje, ki so malo bolj oddaljeni od reke Krke. Ampak se mi nekako ni izšlo. Tako da gremo malo drugače na izlet po Dolenjski. V temle prispevku bomo štartali pri sotočju Krke in Save, to je torej tam, kjer se Dolenjska nekako konča oz. se združi s Posavjem. Od tam pa gremo potem nazaj ob toku Krke vse do njenega izvira.

Izlet na Dolenjsko – znamenitosti oz. kaj si na Dolenjskem pogledati

Sv. Vid, 386m

Če začnemo na koncu Dolenjske, je najboljši začetek vzpetina Sv. Vid z višino 386m. Sv. Vid se dviga direktno nad krajem Čatež ob Savi oz. direktno nad sotočjem Krke in Save. Na vrhu je manjša cerkvica, posvečena sv. Vidu, predvsem pa se od tam odpira čudovit razgled na ravnino spodaj. Vzpon na Sv. Vid se navadno začne v vasi Žejno, pot pa traja dobre pol ure. Lahka pohodniška potka, primerna za vsakogar. Za nekoliko težjo varianto pa se lahko pot začne v kraju Čatež, od koder je približno eno uro hoje.

Kljunove toplice

Kljunove toplice najdemo v Bušeči vasi ob reki Krki in veljajo za najstarejše toplice na Slovenskem. Vedeti je treba, da to niso Čateške toplice. Gre za precej manjšo zadevo, le en zunanji bazen, ampak meni je tam izredno prijetno. Že od malega smo kot pol-domačini (v bližini imajo starši vikend oz. je tam dedkova rojstna hiša) hodili tja in uživali v bazenu ali pa ograli odbojko na bližnjem igrišču.

Veslanje po Krki

Krka je idealna za veslaški izlet ali izlet s supom. Meni najbolj poznan je njen spodnji tok, čeprav pomojem se da veslati čisto na vseh delih reke Krke. Najboljša lokacija za izlet s čolnom po Krki ali pa za supanje na Krki je Kostanjevica na Krki, od koder se lahko peljete do vasi Velike Malence – to je tik pred sotočjem Krke in Save. Izlet se vedno lahko skrajša ali pa podaljša, odvisno od želja.

Kostanjevica na Krki in njena okolica

Kostanjevica na Krki se imenuje tudi Dolenjske Benetke. Kostanjevica je tako zelo lep kraj, predvsem pa sem čisto nora na njeno okolico. Ravnina, polna travnikov in polj, gozdovi, muzeji … res, biser Dolenjske je tale Kostanjevica na Krki. Kaj si pogledati v Kostanjevici na Krki sem že opisala v ločeni objavi, tule pa stvari samo naštejem: center Kostanjevice, Galerija Božidar Jakac, Krakovski pragozd, kartuzija Pleterje, termalni bazenček, Kostanjeviška jama.

Oton Jugovec – Lebdeča streha nad ostanki cerkvice sv. Mihaela

Oton Jugovec je bil arhitekt, ki je ustvaril nekaj zelo zanimivih del v Sloveniji. Ena izmed njih je recimo glavna stavba Baze 20 v Kočevskem Rogu, druga pa je streha nad ostanki cerkve sv. Mihaela v bližini Šentjerneja. Cerkev sv. Mihaela je nekoč stala v kraju Otok (tako se je to imenovalo takrat), danes pa je to vas Drama. Nekoč je bil Otok živahna vasica oz. trg, a žal so ga Turki v 15. stoletju uničili. Celotna vas je izginila – bila požgana in porušena. Tudi od cerkve ni ostalo veliko, le nekaj (temeljnih) kamnov.

Arhitekt Oton Jugovec je dobil nalogo, da nad temi ostanki naredi nek nadstrešek. In tako je nastala lebdeča streha, ki spominja na kozolec. Streha je namreč krita s slamo in je oblike in velikosti, kot nek kozolec. Lebdeča streha pa ji rečejo zato, ker so nosilci, stebri pod streho tako tanki in pomaknjeni notri, da se jih od daleč sploh ne vidi.

Lebdeča streha Otona Jugovca je najbolj zanimiva v času po obilnem deževju, ko je okoliški travnik poplavljen. Takrat dejansko deluje, kot da streha lebdi nad vodo, hkrati pa v vodni gladini lahko vidimo še popoln odsev strehe. Naju je vse skupaj malo spomnilo na Salar de Uyuni v Boliviji 😉

Grad Gracarjev turn

Izlet na Dolenjsko sva nadaljevala v smeri proti toku reke Krke in zavila do gradu Gracarjev turn. Povedati je treba, da je tu na Dolenjskem res ogromno gradov, eni so bolj ohranjeni oz. obnovljeni, drugi malo manj. Gracarjev turn je recimo med tistimi, ki so “malo manj”. Grad je znan predvsem po tem, da je tu nekaj časa živel pisatelj Janez Trdina in tu tudi napisal svojo najbolj poznano delo: Bajke in povesti o Gorjancih. Med drugo svetovno vojno so partizani požgali tudi ta grad, vendar ga je kasneje družina Shoeppl, ki je še danes lastnica gradu, za silo obnovila. V 80. letih se je v gradu zgodil umor in to vedenje nama je verjetno pognalo malo strahu po žilah. Grad sva si šla pogledat sicer sredi dneva, ampak nama se je zdel izredno strašljiv. Deloval je zapuščen – tako zelo zapuščen, da sva na stopnicah ob gradu našla spečo sovo! Nad vhodom v grad pa so postavili nek doprsni kip, ki deluje še bolj strašljivo. Kot da te nekdo opazuje.

Morda sva malo paranoiščna, ampak nama je bilo tam res neprijetno.

Grad Otočec

Hitro sva pot nadaljevala naprej do verjetno vsem poznanega gradu Otočec. Kot je morda že razvidno iz imena, grad Otočec stoji na otoku v reki Krki. Grad Otočec je spremenjen v “fancy” hotel in restavracijo, tako da navaden obiskovalec tam nima kaj dosti videti. Midva sva se sprehodila po parku pred gradom in si tam na topel poletni dan privoščila malico pred nadaljevanjem poti. Vsekakor je lepo, vendar je to res samo postanek na poti oz. izletu po Dolenjskem.

Stari grad nad Otočcem

V bližini Otočca je še en grad. Precej manj poznan in obiskan. Ampak verjetno ga je večina vsaj kdaj že videla. Namreč Stari grad nad Otočcem je viden z avtoceste, če se peljemo iz Ljubljane proti Zagrebu. Malo za Novim mestom je treba gledati na levo stran in tam na gričku stoji tale grad.

Stari grad nad Otočcem je starejši od tistega na Otočcu (logično :)), od tod tudi ime. Žal je bil tudi ta grad med 2. svetovno vojno požgan, potem še izropan, danes pa naj bi bil v postopnem obnavljanju. Vstop v grad ni mogoč, ogled je možen le od zunaj. Kakorkoli, meni je bilo vseeno všeč, da sem končno prišla bliže temu gradu, ki sem ga tolikokrat videla z avtoceste.

Novo mesto

Joj, kolikokrat sva že bila v Novem mestu, ampak vedno po kakšnih opravkih. Nikoli pa si ga nisva zares pogledala. No, tokrat je bilo drugače. Ker se je približeval čas kosila na najinem izletu po Dolenjski, sva se odločila, da se najprej sprehodiva skozi Novo mesto, potem pa si v piceriji Kralj Matjaž privoščiva še kosilo. Kaj je torej v Novem mestu za videti? Mene je najbolj zanimal Dolenjski muzej, ki hrani številne situle. To so kovinske posode (kot vedra), navadno okrašena z motivi iz časa nastanka, torej iz železne dobe. Načeloma nisem navdušenec nad muzeji, ampak zdi pa se mi fino, da vemo, kaj vse se je dogajalo na naših tleh. In pomemben del naše zgodovine so tudi situle.

V samem mestu pa sva si ogledala še stolno cerkev sv. Miklavža, ki je zgrajena v gotskem slogu (kar ni ravno običajna stvar v Sloveniji, večina naših cerkva je v baročnem slogu), potem še cerkev sv. Lenarta (frančiškanska cerkev) v Novem mestu, pa rotovž in številne ozke uličice starega mestnega jedra. Sprehod sva zaključila na Kandijskem mostu, kjer se odpira lep razgled na reko Krko in center Novega mesta.

Luknja

V bližini Novega mesta najdemo “Luknjo”, ki je nama poznana predvsem kot plezališče, za domačine pa je priljubljena sprehajalna destinacija. V Luknji najdemo tudi ruševine nekdanjega gradu, ki je čisto preraščen z bršljanom. Vstop ni priporočljiv, saj so stene (kar jih je še ostalo) v precej slabem stanju.

Trška gora

Nad Novim mestom se dviguje vzpetina, imenovana Trška gora. Zaznamujejo jo številne izredno ovinkaste, ozke in noro ozke cestice, zidanice in vinogradi, na vrhu pa še cerkev. Midva sva bila malo lena, pa s seboj sva imela še toplo pico iz Kralja Matjaža, tako da sva sledila GoogleMaps in se poskušala na vrh pripeljati z avtomobilom. No, to odsvetujeva. Cestice so noro ozke, strme in vijugaste, nikjer se ne da obrnit, še manj pa parkirat. Aja, pa do vrha bi prišla samo s kakšnim konkretnim terencem. Vseeno sva potem nekako le prilezla do vrha Trške gore (peš, seveda) in si potem privoščila pico z razgledom na Novo mesto. Trško goro torej priporočava za sprehod, ne pa za vožnjo gor 😉

Grad Hmeljnik

Grad Hmeljnik je še en grad, ki se ga vidi z avtoceste. Ime naj bi dobil po gospodi Hmeljniški (Hopfenbach) ali pa po “hmelju” oz. bršljanu, ki ga divje prerašča. Grad je najverjetneje iz 13. stoletja, tekom svoje zgodovine je zamenjal veliko lastnikov, dokler ga med 2. svetovno vojno niso požgali partizani, nato pa še izropali domačini. Od takrat grad žal propada. Sicer je imenovan za kulturni spomenik državnega pomena, a mu verjetno to ne koristi kaj dosti. Logično je torej, da vstop v grad ni mogoč, ga je pa vseeno zanimivo videti in si ga ogledati od zunaj. Zanimivo je predvsem to, kako bršljan divje prerašča grad in ga “požira” pod seboj. Naju je vse skupaj malo spomnilo na Angkor Wat.

Dežela kozolcev, Šentrupert

Šentrupert je kraj od Trebnjega v smeri Sevnice. Lahko bi rekli, da je “kar nekje” sredi gričev, stran od kakšne pomembne ceste. Ampak ni zato nič manj lep kraj to. Naju je tja pritegnil muzej na prostem, imenovan Dežela kozolcev – tu so zbrali najrazličnejše kozolce iz cele Slovenije. Dejansko so kozolce v celoti prestavili iz originalne lokacije sem v Šentrupert. To torej niso kakšni ponaredki ali makete kozolcev, pač pa čisto pravi kozolci. Videti se da od tistih najbolj preprostih “kozolcev”, kjer gre pravzaprav le za eno palico z vejami, na katerih so sušili travo, pa do skorajda “fancy”, velikih in okrašenih toplarjev.

V zadnjih letih začenjava še bolj spoznavat in cenit slovensko dediščino in kozolci so definitivno taka stvar, ki si jo morda jemljemo za nekaj samoumevnega, pa vendar je to slovenska posebnost. Sprehod med najrazličnejšimi kozolci, hkrati pa še vonj po sveže pokošeni travi naju je prestavil v otroštvo. Rok se je spominjal, kako so se lovili po travnikih v njegovi domači vasi, hkrati pa je kot arhitekt opazoval način gradnje kozolcev.

Nebesa nad Šentrupertom

Nad Šentrupertom je še en hribček, imenovan Nebesa, kjer imajo izhodišče jadralni padalci, hkrati pa se od tam odpira prečudovit razgled na Šentrupert in okolico. Gor se da iti peš iz Šentruperta ali pa z avtom. Cesta je sicer ozka in ovinkasta, ampak čisto normalno prevozna. Razgled iz Nebes pa “aaaa, čudovito!”

Izvir cvička

V kraju Šmarjeta so nedavno odprli nekaj zanimivega oz. nekaj čisto posebnega: Vinsko fontano Izvir cvička! Koncept je podoben kot v Žalcu na fontani piva. Kupi se kozarec in se nanj “naloži” določeno vsoto (8€ stane degustacija 4 vin). Potem kozarec postavimo pod pipo in natoči se nam vino. Na voljo so 4 različna vina, ter pipa z vodo. Poleg cvička lahko na vinski fontani poskusimo še tri vina, katerih mešanica je cviček. To so dolenjsko belo, modra frankinja in žametna črnina. Midva sva vina poskušala v tem vrstnem redu: belo, frankinja, črnina, na koncu pa cviček. Priporočam! Tako je na koncu okus cvička res poln in če imaš dobre brbončice, lahko v cvičku zaznaš okuse preostalih treh vin.

Izvir cvička ali Fontana cvička je zanimiv koncept poskušine najbolj tipične dolenjske stvari: cvička. Mnogokrat cviček dojemamo kot ceneno vino, pa vendar je ob pravi prezentaciji degustacija cvička pravo doživetje.

Naravna toplica Klevevž

Ali še kdo v Sloveniji ni slišal za Klevevž? Najbolj popularen bazenček za kopanje na prostem! Naravno topla voda je speljana v bazenček, kjer se je moč kopati celo leto. Voda ima okoli 20°C – celo leto. Zaradi svoje popularnosti je v Klevevžu pogosto gneča, zato priporočava obisk med tednom. Midva sva se kopala že v marsikaterih naravnih termah in nama tale Klevevž ni bil nič posebnega. Voda ni tako zelo topla, kot recimo na Islandiji ali pa v Čilu, kjer sva se namakala v vodi s 40°C. Klevevž je vsekakor zanimivo doživetje, če se še niste kopali v termalnih vrelcih na prostem.

Grad Žužemberk

Dolenjska je res polna gradov! Vsak je po svoje zanimiv, a vsi so v relativno slabem stanju. Grad Žužemberk je bil naslednji grad na najinem izletu po Dolenjski. Grad Žužemberk ima nad vrati vklesano letnico 1000, kar kaže na to, da je že takrat tu stala neka utrdba (ki še ni bila grad). To utrdbo naj bi postavil mož sv. Eme Krške, o kateri sem pisala v objavi o Kozjanskem. Kot grad je grad Žužemberk prvič omenjen v 13. stoletju, tekom svoje zgodovine pa je zamenjal veliko lastnikov. Bil je v lasti celjskih grofov, nato Habsburžanov, nato pa Auerspergov (Turjaških grofov). Kot večina slovenskih gradov, je bil tudi ta uničen med 2. svetovno vojno, saj so ga močno zraketirala zavezniška letala. Danes je grad v postopni obnovi in že sprejema obiskovalce tudi v svojo notranjost.

Nama je bil najbolj fascinanten mogočen grajski stolp, iz katerega je lep razgled na reko Krko in cerkev sv. Roka na nasprotnem hribu. Od te cerkvice pa je prelep razgled na celoten grad Žužemberk.

V Žužemberku imajo ob Krki tudi urejeno prijetno “plažo” z možnostjo za piknike ali pa samo posedanje in občudovanje reke. Nama je bilo tam res prijetno.

Hudičev turn in dvorec Soteska

Hudičev turn je še ena taka “instagramabilna” stvar, za katero verjetno ve večina Slovenije. Poglejte fotografijo spodaj in povejte, če ste jo že kje videli? Ste, ane? 😀 Ali tudi veste ozadje tega “prelepega” stolpa? Vam povem, da ni ravno rožnato. Legenda pravi, da je bil stolp zgrajen kot dodatek k dvorcu Soteska (ki stoji v bližini). Stolp je bil postavljen v prekrasen vrt in dovolj stran od dvorca, da dogajanje v stolpu ni motilo ostalih prebivalcev dvorca. Graščak, ki je vladal v dvorcu Soteska je od vaščanov zahteval določen davek. Ker je bila letina slaba in mu tega davka vaščani niso mogli plačati, je v zameno zahteval najstarejšo hčer vsake družine. Z njo je v stolpu preživel eno noč … pa ne bi šla v detajle, kaj vse se je tam dogajalo 😉 Za graščaka je bilo gotovo zelo razburljivo, za deklice pa verjetno precej travmatično. Posledično so vaščani stolp prekleli in ga poimenovali Hudičev turn.

Nekoč mogočen in premožen dvorec Soteska (Valvasor ga je opisal kot najlepši dvorec v deželi Kranjski) pa je žal v precej slabem stanju, saj je bil med 2. svetovno vojno požgan in izropan. Danes je v celoti preraščen z bršljanom, vstop pa je na lastno odgovornost.

Tank ob avtocesti – spominski park na Medvedjeku

Ste se že peljali po Dolenjski avtocesti proti Ljubljani in opazili en tank nad avtocesto? Malo za Trebnjim se prikaže? Mene je vedno zanimalo, zakaj je tam tisti tank (oz. oklepnik) in tokrat sva si končno vzela čas, da sva si ga pogledala. Ni nič tako blazno posebnega, ampak, če si že v teh koncih se pa lahko zapelješ do njega. Tank je iz časa vojne za Slovenijo, ko je na tem mestu slovenska teritorialna obramba ustavila jugoslovansko armado oklepnikov.

Izvir Krke

Najin izlet po Dolenjski sva zaključila pri izviru reke Krke. Ker je že deževalo, vse skupaj ni bilo nič posebnega. Tik za izvirom je Krška jama, ki tudi ni nič tako zelo posebnega. Sploh po tem, ko sva bila v Križni jami 🙂 Je pa okolica Krke izredno lepa. Sprehodila sva se po okoliških gričih, ki odpirajo lepe razglede na Krško dolino.

 

Dolenjska je precej velika pokrajina Slovenije, ki ponuja res ogromno stvari. Imajo številne toplice, gradove in prekrasno naravo. Meni je na Dolenjskem najlepše v okolici Kostanjevice na Krki, takoj za tem pa je Dežela kozolcev v Šentrupertu. Vabljeni, da se še vi podate na izlet na Dolenjsko 😉