Do letošnjega poletja se za supe sploh nisva zmenila. Ta križanec med surfom in veslanjem nama ni šel čisto v račun. Potem pa sva julija v Beli krajini stestirala supanje po reki Kolpi in mene je navdušilo. Predvsem perspektiva, ki jo dobiš na reki, mir in dokaj lahkotno premikanje (v primerjavi s plavanjem). Rok pa je že prej nekaj časa navijal za ogled Ljubljane z gladine reke in tako je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bova šla na supanje po Ljubljanici.
Supanje po Ljubljanici je nov način ogleda mesta
Popoldansko supanje po Ljubljanici
Na supanje po Ljubljanici sva se odpravila v petek popoldan. Bilo je idealno za lahkoten zaključek tedna. Z organizatorji izleta (Bananaway) smo se dobili na Špici. To je tam, kjer se Ljubljanica razdeli na dva dela: na svoj glavni tok, ki gre skozi center in na Gruberjev kanal, ki je namenjen odtekanju odvečne vode. Na Špici smo dobili vsak svoj sup in se podali skupaj z reko proti centru.
Supanje po Ljubljanici je bilo odlično. Sproščujoče in z zanimivimi razgledi. Jaz sem se najbolj veselila morebitnega srečanja z nutrijami, Rok pa razgleda na ljubljanske stavbe z nove perspektive.
Trnovska plaža
Nutrije in račke na Ljubljanici
Od Špice smo se podali mimo Trnovske plaže proti centru mesta. Takoj so me navdušile vrbe, ki se preko položnih stopnic sklanjajo nad reko, kmalu za tem pa smo res srečali eno nutrijo! Jooooj! Čeprav nutrije imenujejo tudi rečne podgane, se je meni zdela prav prikupna. Plavala je vzporedno z nami in tako sem jo lahko kar nekaj časa opazovala. Ko je imela dovolj, pa se je spustila pod gladino in zaplavala pod supi na drugo stran reke.
Ves čas pa so nam po Ljubljanici družbo delale tudi race. V večjih ali manjših skupinah so plavale pred nami, se potapljale, včasih glasno gagale in na sploh poskrbele za super vzdušje. Čeprav smo supali skozi center mesta pa mestnega vrveža razen v neposredni bližini Tromostovja sploh ni bilo zaznati. Za to so zelo lepo poskrbele race in nutrije pa tudi zelena “kulisa” Ljubljanice in pa dejstvo da je nivo reke nekoliko nižji od samega mesta.
Proti Šušratskem mostu. Kako zelena je okolica Ljubljanice!
Plečnikova arhitektura z račje perspektive
Bliže centru so se začeli pojavljati Plečnikovi mostovi. Najprej Šuštarski most potem pa Tromostovje. Vmes se nam je odprl še razgled na Ljubljanski grad, pred njim pa so čudovite srednjeveške hiše stare Ljubljane. Če dobro pogledamo, so naju spominjale na Amsterdam in tamkajšnje ozke in visoke stavbe ob kanalih.
Stara Ljubljana z nivoja Ljubljanice
Rok je bil navdušen že nad Tromostovjem (oz. pod Tromostovjem), potem pa smo prišli do Tržnice, ki je njemu že tako ali tako zelo všeč. Predvsem je bilo zanimivo videti Plečnikove in ostale stavbe od spodaj, z nižjega zornega kota kot jih videvamo sicer.
Plečnikova arhitektura v Ljubljani: tržnica in Tromostovje
Supanje po Ljubljanici je super sprostitev ali pa način ogleda mesta
Za Zmajskim mostom smo se ustavili, se usedli na supe, nekaj popili in občudovali pogled na Ljubljano in zahajajoče sonce. Bilo je naravnost čudovito. Še slabo uro nazaj sem bila vsa nervozna in utrujena od napornega tedna v službi in sem se spraševala “Kaj mi je treba še na sup hodit, ko bi pa samo doma rada počivala.” Ampak potem pa se človek malo premiga, vidi kakšno lušno žival in lepe razglede na domače mesto in je vsa slaba volja pozabljena. Samo še užitek ostane in občudovanje Ljubljane.
Počitek pri Zmajskem mostu
Po isti poti smo se potem vrnili na izhodišče, na Špico. Tokrat smo supali proti toku, ampak ni bilo nič posebno naporno. Vedno nižje sonce je pošiljajo čudovito nežno zlato svetlobo na reko, račke in spet nutrije so nama delale družbo. Nisem pričakovala veliko od supanja po Ljubljanici, ampak bilo je naravnost čarobno.
