Poskusi izgovoriti besede v naslovu Seljalandsfoss in Seljavallalaug:
SELJA-LANDS-FOS
in
SELJA-VALA-LUIG
še enkrat … že gre? Saj ni tako težko ? Ok, sedaj, ko znaš izgovoriti imena krajev, ki sva jih naslednje obiskala, lahko bereš dalje Slap Seljalandsfoss in termalni bazenček Seljvallalaug sta za naju bisera južne obale Islandije. Čudovit, mogočen slap in pa odmaknjen ter brezplačen bazen, kjer se kopaš v topli vodi s pogledom na zasnežene gore.
Slap Seljalandsfoss
Zapustila sva Reykjavik in se odpeljala ob južni obali Islandije proti mestecu Vik. Barva pokrajine je iz bele (zasnežene) prešla v rjavo-zeleno barvo suhe trave in mahu, ob cesti se začnejo dvigovati gore in kot bi trenil se začnejo pojavljati še slapovi, ki padajo preko teh gora. Eden bolj mogočnih slapov je bil 60m visok Seljalandsfoss. Kaj ga naredi tako posebnega? Izredno veliko vode, ki pada navzdol, veliko pršiča povsod naokoli, potka ki pelje v votlino za slap, tako da si ga lahko ogledaš še od zadaj … in pa dejstvo, da so v bližini še trije drugi slapovi.
Seljalandsfoss je prvi, potem pa sledita dva malo manjša in ne tako impresivna, zadnji, 40m visoki Gljufrabui pa je naravnost božanski. Že sam dostop je nekaj posebnega, saj je treba zato, da slap sploh vidiš, po vodi (oz. če si dovolj spreten, lahko po kamnih prideš tudi po suhem) skozi ozko špranjo med skalami. Zadaj pa je mogočen slap, ki pada v tolmunček direktno pred tabo. Rajši ne omenjam, kako prši vse naokoli in da sva bila v trenutku premočena do kosti 🙂 A bilo je vredno! Ravno zaradi nekoliko težjega dostopa, je ta slap bistveno manj obljuden v primerjavi s svojimi sosedi in zato sva imela tu nekoliko več časa za mirno opazovanje in občudovanje narave.
Termalni bazen Seljvallalaug
Kakšnih 25km naprej, v smeri proti Viku, pa priporočava, da zaviješ levo na cesto št. 242 in se še slabe 3km pelješ po makadamski cesti do parkirišča, kjer se cesta tudi konča. Ostane ti samo še čudovit razgled in pa 5 minut hoje do še enega biserčka islandske narave: termalnega bazena Seljvallalaug. Ta 25m dolg in 10m širok bazen je bil zgrajen leta 1923 z namenom, da bi se vaščani tam lahko naučili plavati. Postavljen je tik ob veliko skalo – ki je dejansko ena izmed stranic bazena, vanj pa je speljana topla voda iz termalnega vrelca v bližini.
Za primerjavo s termalnim kopališčem Reykjadalur, ki sva ga obiskala par dni nazaj, voda tukaj nima močnega vonja po žveplu in je tudi nekoliko hladnejša. Narava okoli bazena je podobno lepa kot v Reykjadalurju, en velik plus za tale sicer umeten bazenček Seljavallalaug pa so garderobe. Ob bazenu stoji majhna koča z dvema garderobama – torej streha nad glavo in obešalniki so zagotovljeni. Ni pa nikakršnega ogrevanja, tušev ali česar koli podobnega, zato je preoblačenje po kopanju še vedno zelo neprijetno, posebno pri nizkih zunanjih temperaturah. A konec koncev se mraz pozabi, ostane pa izkušnja kopanja pod gorami na Islandiji sredi zime.