Kozjansko – gričevnata pokrajina na vzhodu Slovenije

Ste že slišali za Kozjansko? Morda, ali pa tudi ne, kajne? Midva sva že kdaj slišala, ampak nikoli nisem vedela točno, kaj Kozjansko zajema oz. kje točno se nahaja. Tam nekje na Štajerskem, to sem vedela, ampak to je bilo pa tudi vse. Za nekaj časa sva se preselila na vzhod Slovenije, v okolico Brežic in sedaj od tu raziskujeva Slovenijo. Kozjansko je bilo tako tik pred nosom in eden prvih izletov od tu. Zato vam tokrat z največjim veseljem predstavim Kozjansko, natančneje Kozjanski park, ki se je izkazal za prekrasen izlet, poln čudovitih pogledov na našo zeleno Slovenijo, nenavadnih živali in zanimive zgodovine.

Kje je Kozjansko?

Da vam najprej razložim, kje je Kozjansko. To je en ogromen krajinski park na vzhodu Slovenije. Najdemo ga tik ob meji s Hrvaško, torej ob reki Sotli, ki je tu celo svojo pot mejna reka. Na jugu se Kozjansko začne okoli kraja Bizeljsko, na severu pa se zaključi pri Podčetrtku. Si sedaj predstavljate, kje je to? Čisti vzhod Slovenije, vam pravim.

Izlet na Kozjansko

Kot sem napisala že v uvodu, naju je Kozjansko čisto navdušilo. Pričakovala nisva nič posebnega. Par gradov in še kakšno lokalno znamenitost zraven. Ampak, sedaj lahko rečem samo “Waw! Noro lepo!” Sicer majhen del Slovenije, ampak toliko ima za ponudit. Res sva navdušena. Vam v nadaljevanju pokaževa in predstaviva, kako je zgledal najin enodnevni izlet na Kozjansko.

Repnice (podzemne shrambe)

Repnice so podzemne dvorane oz. podzemna skladišča, značilna za Bizeljsko – to je jug Kozjanskega. Na tem mestu je med sloji trdne in nepropustne gline kremenčev pesek (silikat). In ta silikat se da izdolbsti v jame, ki so zgoraj in spodaj podprte s sloji gline. Posebnost repnic je v tem, da imajo konstantno temperaturo – skozi vse leto je v repnicah okoli 9°C, kar je idealno za shrambo. Kot že ime pove, so bile te kleti sprva namenjene za shranjevanje zelenjave (korenje, repa, pesa …), kasneje so jih imeli za jabolka, dandanes pa večinoma za hrambo vina.

Če se boste peljali po glavni cesti iz Brežic proti Bizeljskemu, boste ob cesti videli table za Repnice. Samo sledite tablam in vas bodo pripeljale do repnic v vasi Brezovica. Vsaka hiša tam ima svoje repnice in vsak gospodar vam jih bo z veseljem razkazal. Midva sva si ogledala repnice družine Najger, ki so največje v okolici. Plačila ne zahtevajo, so pa veseli prostovoljnih prispevkov ali pa nakupa njihovih domačin vin 😉

Gnezdišče ptiča čebelarja

Do nedavnega sploh še nisem slišala za ptiča čebelarja (poudarek je na drugem e-ju, čebélar). Potem pa so nama tu na Kozjanskem povedali, da pravzaprav zelo blizu najinega trenutnega doma obstaja peskokop, kamor hodijo ptiči čebelarji gnezdit.

Čebelarji so majhni (okoli 20cm veliki) pisani ptiči. Po barvah me rahlo spominjajo na vodomca (če ga je kdo že videl). Ti ptiči prezimujejo na jugu Afrike, gnezdit pa pridejo k nam. Izberejo si peščene stene, v katere naredijo luknje in si potem notri uredijo gnezdo. Na Kozjansko pridejo navadno v začetku maja, odidejo pa v začetku avgusta.

Čebelarja v Sloveniji najdemo v Kozjanskem parku, natančneje v peskokopu v vasi Župjek. Tja vas bodo usmerile tudi table, ali pa v Google napišite Gnezdišče ptiča čebelarja in vas navigacija pripelje tja. Opazovanje čebelarjev je možno iz za to narejene opazovalnice, ki ni najbližje steni. Zato tule nekaj nasvetov: nujno prinesite daljnogled, sicer boste bolj malo videli. Bodite tiho in se čim prej spravite v opazovalnico. Če boste stali poleg nje in se glasno pogovarjali, boste pregnali vse čebelarje (govorim iz izkušenj ;)). Upoštevajte navodila in ostanite na dovoljšnji razdalji, da ptičev ne motite. Predvsem pa uživajte pri ogledu teh nenavadnih ptičkov.

Nama je bila to ena boljših izkušenj oz. doživetij na Kozjanskem. Sedela sva opazovalnici in čakala ptičke, da pridejo. In ko so prišli, kakšno veselje je to bilo. Veste, kako so lepi, pisani, kako lepo žvrgolijo, najbolj zabavno pa je, ko v zraku ujamejo kakšno žuželko. Celotna izkušnja me je rahlo spomnila na opazovanje papig ar v Peruju. Primerjajte fotografije tu in v objavi o Perujski amazonski džungli in povejte, če se vam zdi tudi kaj podobno.

Pleteršnikova domačija v Pišecah

Kdo je bil že ta Pleteršnik in kaj je pomembnega naredil, se najbrž sprašujete. Tudi midva sva se, ko naju je sorodnik, domačin v Pišecah povabil, na ogled Pleteršnikove domačije. Maks Pleteršnik je napisal oz. zbral in uredil enega prvih nemško-slovenskih slovarjev (leta 1894 in 1895). To je bilo v času Avstro-Ogrske izrednega pomena, saj je s tem slovarjem slovenščino postavil ob bok takrat uradnemu jeziku nemščini. Maks Pleteršnik je bil doma iz Pišec in tukaj je tudi napisal to svoje najpomembnejše delo.

Pleteršnikova domačija hrani manjšo zbirko njegovih del, rokopisov in končni izdelek – nemško-slovenski slovar, poleg tega pa ima tudi pohištvo iz tistih časov. Ogled je možen po dogovoru z Martinom Dušičem (051337248) – on je prava zakladnica znanja o Pleteršniku in vam ga bo res dobro predstavil. Ne samo kot slovenista, pač pa tudi kot osebo.

Grad Pišece

V okolici Pišec je še ena znamenitost: grad Pišece. Postavljen najverjetneje v 13. stoletju, znan pa po lastnikih Moškonih (Moscon), ki so mu menda tudi dali trenutno podobo, hkrati pa so bili pomembni za ureditev takratne lokalne infrastrukture (gradnja cest v sicer zelo odročne Pišece). Po drugi svetovni vojni so v grad naselili družine, ki so bile brez domov, a žal se je takrat grad, predvsem pa pohištvo večinoma izgubilo oz. uničilo. Dolga leta je potem grad počasi propadal, dokler se ga niso pred približno 20 leti izpraznili in potem začeli obnavljati. Nama je bil najbolj všeč atrij v sredini gradu, ki je res prav romantičen in z lahkoto si predstavljava, kako so tu prirejali poletne koncerte. Pa tudi razgled z gradu je prekrasen. Vsekakor priporočava ogled!

Peneča vina: Istenič in Stella

V Kozjanskem parku boste našli tudi vina Istenič – gotovo ste že slišali za tega priznanega vinarja, ki proizvaja menda najboljša peneča vina. Njihova vila je tik ob glavni cesti, tako da jih ne morete zgrešiti. Seveda so obiskovalci dobrodošli, da poskusijo peneča vina in si jih kupijo. Nama so domačini prišepnili, da v bližini Pišec, natančneje v Pavlovi vasi obstaja še en vinar, Sandi Dušič, ki proizvaja odlična peneča vina s pišečko marelico, imenovana Stella. Pišečka marelica je edina slovenska avtohtona vrsta marelice. Penečemu vinu je primešan liker iz pišečke marelice in tako je nastalo odlično vino, lahko nama verjamete. Ta peneča vina, lahko kupite direktno pri proizvajalcu: Sandi Dušič, Pavlova vas 41, cena je 5€ na steklenico. Midva sva domov prinesla kar nekaj steklenic, da bo za kakšno slavje, ko bo tale korona mimo.

Cerkev sv. Gore

Počasi sva se pomikala proti severu in ustavila sva se na bližnji vzpetini. Tam kraljuje cerkev sv. Gore oz. cerkev, ki je posvečena Marijinemu rojstvu. Na hribčku je dejansko več kot le ena cerkev. Ena je tista “glavna”, največja romarska cerkev, potem pa so tam še štiri manjše cerkvice oz. bolj kapelice. Posvečene so sv. Martinu, sv. Juriju, sv. Sebastijanu in Fabijanu in Lurški Materi Božji. Prvi dve kapelici veljata tudi za najstarejše sakralne objekte na Slovenskem. No, pa razgled s svete Gore je tudi lep 😉

Grad Podsreda

V osrčju Kozjanskega se nahaja prekrasen grad Podsreda. Grad Podsreda naj bi bil zgrajen nekje v 12. stoletju, današnjo podobo je grad dobil nekje sredi 19. stoletja, njegova zadnja obnova pa se je začela v 80tih letih prejšnjega stoletja. Danes tako lahko obiščemo zelo lično urejen grad, ki hrani številne razstave, ponuja pa tudi možnost nastanitve. Nama pa je bilo najbolj všeč podstrešje gradu Podsreda. Vas zanima zakaj?

Na podstrešju gradu Podsreda prebivajo netopirji! Kaj je boljšega za dva ljubitelja živali, kot pa srečati tako nenavadno žival in jo videti od blizu. Seveda sva že videla netopirje, večkrat. Ampak vedno so tako hitri, da si jih težko res ogledaš. Ali pa hibernirajo v kakšni kraški jami in si jih tudi ne moreš oz. ne smeš ravno ogledati. Tile netopirji na gradu Podsreda pa so bili ravno pravi. Sprva so vsi skupaj spali v eni veliki gmoti na stropu. Potem (ko sva bila očitno malo preglasna), pa so začeli “rojiti”. Začeli so se prerivati med seboj, premikati levo-desno in potem so eden za drugim odleteli. Bilo je res nekaj posebnega, toliko, da sva šla dvakrat na podstrešje tekom najinega ogleda gradu.

Grad Podsreda nama je bil res všeč, zato dodajam tule še eno galerijo fotografij, da mu res naredimo pravico 😉

Po razgled na Veternik

V gradu Podsreda je tudi informacijski center Kozjanskega parka in tam so nama povedali še za nekaj zanimivih stvari v okolici. Med njimi je bil tudi “suhi travnik”, poln divjih orhidej in pa razgled z Veternika. Orhidej v tem letnem času še ni bilo veliko, ampak dovolj, da sva jih nekaj opazila, razgled z Veternika pa je božanski. Vidi se celotno Kozjansko in še dlje! Avto se da parkirati na naslovu Veternik 21, od tam pa je le nekaj korakov peš do razgledne točke in omenjenega travnika.

Pilštajn (rojstni kraj Eme Krške)

Pilštajn je čisto majhen kraj, vasica na Kozjanskem. Ampak tam je bila rojena ena pomembna gospa – sv. Ema Krška. Ta grofica je edina slovenska svetnica (če kdo misli, da je to Anton Martin Slomšek, samo povem, da ima on naziv blaženi in ni svetnik). No, pa tudi Ema Krška ni čisto slovenska. Rojena je bila v kraju Pilštajn na Kozjanskem, ampak je pripadala avstrijski plemiški družini. Naziv Krška ne pomeni, da je iz Krškega, ampak iz Krke. Pa ne naše, slovenske Krke, ampak iz Krke na avstrijskem Koroškem (Gurk po nemško). Kakorkoli, njena družina je imela v lasti številne posesti na današnjem Kozjanskem in tukaj v tem majhnem kraju Pilštajn je nekoč stal mogočen grad, kjer je bila Ema rojena. Danes žal v Pilštajnu od gradu ni ostalo praktično ničesar. Vedeti je namreč treba, da naj bi se Ema rodila leta 980, kar je več kot 1000 let nazaj. Kar se danes da videti v Pilštajnu je nekaj skal (ostanki gradu) in pa kip sv. Eme. Vseeno pa je to zelo lepa vasica in prijetna za sprehod, če boste ravno v tistih koncih.

Samostan Olimje in čokoladnica Olimje

Zadnji postanek na najinem potepu po Kozjanskem je bil Samostan Olimje. Če sem čisto iskrena, sva šla tja predvsem zaradi čokoladnice. Ne morem prehvalit njihove čokolade. Noro dobra je bila! Ko pa sva izvedela, da kakav za svojo čokolado dobijo iz Venezuele, pa sva se seveda takoj zaklepetala s prodajalcem o Venezueli in tamkajšnji situaciji. Ko sva nakupila obilno zalogo pralin, sva si šla pogledat še samostan Olimje in tamkajšnji zeliščni vrt.

Današnji minoritski samostan Olimje je bil v 11. stoletju (leta 1015) zgrajen kot grad in menda je bila njegova lastnica tudi sv. Ema Krška , v samostan pa so ga najverjetneje spremenili v 17. stoletju. V času od takrat pa do danes se je spremenilo veliko stvari, tudi samostan je bil ukinjen, postal spet grad (v lasti grofov von Attems) in je ponovno kot samostan zaživel približno 20 let nazaj. Dandanes je samostan zanimiv predvsem zaradi svoje pisane oz. poslikane fasade, ene najstarejših lekarn v Evropi in pa po zeliščnem vrtu, kjer raste čisto vse. Vsa možna zdravilna zelišča se najdejo tam. Pa kako lepo je vrt urejen, nobenega plevela, vse raste v lično urejenih gredicah, povsod so poleg še napisi … Oh, ko bi bil tudi najin vrt tak 🙂

V Podčetrtku sva zaključila najin izlet po Kozjanskem. Ostalo nama je še nekaj stvari, ki si jih (upam, da) ogledava v prihodnjih mesecih. Midva sva nad Kozjanskim navdušena, to sem verjetno ponovila že velikokrat. Kako lepa pokrajina je tukaj, pa koliko zanimivosti v tem relativno majhnem delčku Slovenije.