Križna jama je prav posebna kraška jama. Zakaj je posebna? Ker je ogromna, izredno lepa, ima dovolj kapnikov, predvsem pa je še zelo “divja”, naravna, ohranjena. In ker se da po jami oz. po jamskih jezerih/reki veslati in tako potovati globoko v notranjost kraškega podzemlja. Najdemo jo na Notranjskem, v bližini Cerknice oz. na poti iz Cerknice proti gradu Snežnik in jo tako lahko združimo z ogledom gradu ali pa morda veslanjem po Cerkniškem jezeru.
Pred nekaj leti sva že bila na ogledu Križne jame – na tistem navadnem ogledu, kjer greš peš prvih cca 100m v jamo. Je super stvar, zanimiva, ampak vidiš le 10% celotne jame. Tokrat pa sva šla na malo daljšo turo. Na 4-urni izlet v Križno jamo, ki je omejen le na 1000 ljudi letno. Privilegij! Biti 3,5h – 4h v jami, v temi in poslušati nič, popolno tišino je nekaj res posebnega. Vmes pa smo tudi malo veslali, malo pešačili po jami in v soju svetilke občudovali kapnike ali pa jamske živali. V najbolj oddaljeni točki jame, ko smo ravno nekaj fotografirali, pa nam je čoln, naše prevozno sredstvo, pobegnil in odplaval na sredino jezera. Dogodivščina in pol.
Križna jama – top jamska dogodivščina v Sloveniji
Naj začnem z nekaj sicer suhoparnimi podatki: Križna jama je dolga več kot 8km in se razteza pod Blokami, Loškim potokom in Cerkniškim poljem. Znana je po svojih številnih podzemnih jezerih, čeprav, če mene vprašate gre bolj za reko, v kateri se delajo pragovi (pregrade). Včasih so te pregrade dovolj visoke, da pogledajo nad gladino vode in tako naredijo jezero. Te pregrade nastajajo z odlaganjem karbonatov – nekako tako kot kapniki, ki jih tudi ne manjka v Križni jami. Še ena posebnost Križne jame: je ena redkih turističnih jam v Sloveniji, ki notri nima speljanih betonskih poti. Zato sem že v uvodu omenila, da je zelo naravna in ohranjena.
Ogled Križne jame: 4h ogled vodnega dela Križne jame
Priprave na vstop v jamo
Naročeno nama je bilo, da naj se oblečeva res toplo. 3 pari nogavic in vsaj dva puloverja morava imeti; škornje in kombinezon, ter čelado s svetilko dobiva tam. Zdelo se mi je hecno. Že res, da je v jami hladno, ampak vseeno, podzemlje ima konstantno temperaturo okoli 8°C, zakaj torej trije pari nogavic? Vseeno sem spakirala naročeno, ampak z mislijo, da jih itak ne bom potrebovala. Po prigovarjanju najinega vodnika, sem vseeno obula vse tri pare nogavic. Škornji, ki jih dobimo za v jamo, so namreč navadni gumijasti škornji, nič obloženi, v jami je hladno in vlažno, na nekaterih delih je treba tudi hoditi po vodi … Po približno 3h v jami, me je že začenjalo hladiti. Ni me še zeblo v noge, si pa predstavljam, da bi me le z dvema paroma nogavic kar pošteno nazeblo.
Kombinezon, ki ga dobimo z v jamo ni nič topel, ampak je le zaščita pred umazanijo, tako da je bilo tudi zelo pametno, da sem oblekla termo majico, topel pohodniški pulover in še puhovko čez. Za vsak slučaj sem imela tudi kapo, ampak le-ta ne gre pod čelado, zato je nisem uporabila. Pa me v ušesa tudi ni zeblo. Res, edino noge so problem v jami.
Ko sva dobila še veslo in osnovna navodila oz. predstavitev ture, sva se odpravila proti jami.
Prvi del Križne jame: 1. jezero, netopirji, medvedove kosti
Netopirji
Začetek ogleda je enak “navadnemu” ogledu Križne jame. Tukaj sva videla prve netopirje, ki so spomladi še hibernirali (zimsko spanje) v jami. Nikoli še nisem imela možnosti videti netopirja tako od blizu. Čisto majhni so, za mojo pest veliki, s svojimi majhnimi krempeljci se držijo skale, visijo z glavo navzdol in s s prhutmi (ja, tako se reče netopirjevim, prhuti!) pokrivajo glavo. Vodič nama je povedal, da takole ob koncu hibernacije tehtajo le nekaj gramov. Seveda smo bili v jami zelo tiho in netopirjem nismo svetili v glavo. Namreč, če se netopir med hibernacijo zbudi, za to porabi veliko energije. In potem mu je lahko zmanjka za preostanek hibernacije do pomladi, ko se temperature dovolj dvignejo, da se spet zbudijo.
Jamski medvedi
Sledila je pot, po kateri naj bi hodili že jamski medvedi, ko so si v jami iskali zatočišče pred ledeno mrzlimi zimami. Jamski medvedi so bili približno 2x večji od današnjih rjavih medvedov, izumrli pa so med zadnjo ledeno dobo. V Križni jami so našli ogromno kosti jamskih medvedov, kar nakazuje na to, da so se medvedi sem umaknili v času najhujšega mraza. Ob poti se vidi tudi skale, ki so ob robovih popolnoma gladke, zlizane. To naj bi bila menda posledica jamskih medvedov, ki so tu preko hodili do svojih zavetišč globlje v jami. Zanimivo (ali pa tudi ne), medvedi so šli precej globoko v jamo, tako daleč, kjer je bila popolna tema. To pomeni, da so morali pot do svojega “brloga” tipati in se zanašati na svoj vonj. Zakaj so šli tako globoko v jamo? Ker pri vhodu, tam kjer je bilo še malo svetlo, ni bilo dovolj zavetja pred mrazom. Šele globlje v jami so pogoji taki, da je konstantno tistih 8°C. V jami je na ogled tudi lobanja jamskega medveda – tako sva res videla, kako zelo velika žival je bila to.
Jahta
Sledila je vožnja s prvim čolnom, ki mu jamarji pravijo tudi jahta. Zakaj, sva izvedela kasneje, ko smo tekom izleta zamenjali nekaj čolnov in vsak je bil manjši. Tale prvi pa je res udoben, kot jahta. Prva dvorana v Križni jami je res ogromna, prostorna in ni nekega občutka utesnjenosti v podzemlju. Kmalu pa se je to spremenilo.
Drugi del Križne jame: plovba po reki navzgor, kapniki in izgubljeni čoln
Scena iz filma Harry Potter
Kmalu smo našo jahto parkirali in pot nadaljevali peš, dokler nismo prišli do naslednjega jezera. Tam nas je čakal nekoliko manjši čoln. Mene je prizor spomnil na sceno iz filma Harry Potter in Princ mešane krvi – tam, kjer gresta Dumbledore in Harry iskat prvi skrivžen in morata s čolnom na mini otoček. Prav tako je bilo: majhen čoln, temna jama, edino, da smo mi iskali lepe kapnike in ne neke zlovešče zadeve.
(Pre)nizek prehod
S čolnom smo kmalu prišli do konca jame – vsaj tako sva mislila midva. Povsod skale oz. jamske stene. A najin vodič je vedel za mini tunel v steni. Tam, kjer reka priteče pod steno, tam je ravno dovolj prostora, da smo se vsi čisto sploščili ob čoln in se porinili skozi. A sem prej rekla, da ni občutka utesnjenosti? No, tukaj ga je malo bilo. Ampak smo bili res hitro na drugi strani in tam so spet prostorne, visoke jamske dvorane. Seveda pa prehod ni možen v času visokega vodostaja. Še dobro, da ima voda v jami malo zamude. Zunaj mora vsaj kakšen dan močno deževati, da se bo to v jami poznalo. Torej ni nevarnosti, da bi voda nenadoma narasla in nas zaprla v jamo.
Vodič nama razlaga o sigah in nanosih – kako nastajajo pragovi v jami, nova jezera oz. kako se spreminja tok reke
V deželi (nastajajočih) kapnikov
V tem drugem delu smo potem ves čas malo veslali, potem prišli do pregrade, kjer smo previdno izstopili iz čolna, še bolj previdno pešačili po pregradi in pazili, da ne pohodimo kakšnih nastajajočih kapnikov oz. sige, ki se nalaga, potem pa spet v čoln in nadaljevali pot. Videli smo tudi kapnike, ki delujejo tako, kot da rastejo iz reke oz. jezera. Seveda to ni mogoče, kapniki vedno rastejo na suhem. Razlog je v tem, da so ti kapniki dejansko nekoč bili na suhem. Ampak potem je v jamo prišla voda ter jih zalila. In tako so sedaj kapniki v reki.
Beneški pristan
Ob tej poti smo videli res veliko lepih kapnikov. Vedeti je treba, da ima Križna jama odseke, kjer je kapnikov ogromno, potem pa pride del, kjer ni nobenega kapnika. Zato je tisti del, kjer kapniki so, še toliko lepši. Prvi postanek smo imeli v Beneškem pristanu. Ime je dobil zaradi kapnikov, ki spominjajo na pomol in priveze v Benetkah. Tole je eden lepših delov jame, če vprašate naju.
Titanik, Piratska ladja ter Zvon
Sledila je pot mimo Titanika. To so skale, deloma kapniki, ki so v obliki krme velike ladje, nedaleč pa je skupina kapnikov, ki gleda iz vode in spominja na piratsko ladjo – ali pa na polža. Odvisno od vsakega posameznika, kaj vidi v tej skupini kapnikov. Nama je bil najbolj zanimiv kapnik Zvon, ki naju je po obliki spomnil na “slonovo nogo”, ostanek radioaktivnega materiala v osrčju jedrskega reaktorja v Černobilu. Posebnost tega Zvona tukaj ni radioaktivnost, pač pa oblika. Zvon je namreč ogromen okrogel kapnik, ki sega točno do vodne gladine. Ko smo v njegovi bližini vodo nekoliko vzvalovili, smo lahko poslušali odzvanjanje vode pod tem kapnikom.
Kalvarija in pobegli čoln
Naša končna točka izleta je bila Kalvarija. To je največji skupek kapnikov v tem delu jame in je res čudovit. Izkrcali smo se iz čolna in se sprehodili naokoli. Rok je ravno nekaj fotografiral, vodič mu je nekaj razlagal, jaz pa sem opazila naš čoln, ki ni bil več parkiran na skalah, pač pa je plaval sredi jezera. Upsi! Kako bomo pa sedaj prišli nazaj? Bomo plavali? Ampak voda v jami je pač res mrzla! Rešil nas je Rokov stativ (stojalo za fotoaparat). Vodič je imel obute tiste tavisoke, ribiške škornje (ki pridejo vse do stegen) in z njimi je lahko zakorakal v nekoliko globljo vodo. Čeprav je moral biti izjemno previden, da ni pohodil kakšne sige (nastajajočih kapnikov oz. nanosov karbonata). S stativom se je potem stegnil, kolikor se je lahko in z zadnjim delom, z najbolj raztegnjeno nogico stativa je uspel povleči čoln na kopno.
In tako smo se lahko po suhem (beri, v čolnu) odpeljali nazaj do izhoda iz jame.
Tema v jami
Zanimivo mi je bilo še nekaj: po približno 2h v jami, po 2h urah teme, sem postala noro zaspana. Ne vem ali je to pač samo slučaj ali pa je res kaj na tem, da me je tema pač uspavala in je moje telo to razumelo, kot da je večer in bo treba spat. Ogledovali smo si res lepe kapnike, jaz pa sem zehala kot nilski konj. Groza. Pa kapniki so mi bili res všeč in zanimivi, ampak meni so se oči zapirale 🙂
Križna jama je presegla vsa najina pričakovanja. Res je prav posebno, avanturistično doživetje in čisto nekaj drugega kot npr. Postojnska jama. Ne rečem, tudi Postojnska jama je lepa, ampak Križna jama – celotno doživetje, veslanje, pešačenje, malo celo plezanja, dolžina izleta … vse to naredi obisk Križne jame res vrhunski.