Bela krajina – izlet presenečenja

4,3K

Bela krajina je del Slovenije, ki leži na skrajnem jugovzhodu države. Od preostale Slovenije Belo krajino ločujejo Gorjanci na severu ter Kočevski Rog na zahodu. Druge stranice Bele krajine pa predstavlja meja s Hrvaško. Če se sprašujete, kam na izlet po Sloveniji, vam poveva, Bela krajina je super ideja za izlet. Gorjanci in Kočevski Rog ponujajo številne pohodniške in kolesarske poti, reka Kolpa je primerna za veslanje, SUP-anje, plavanje ali celo rafting, vinogradi dajejo odlično vino, steljniki so polni praproti in brez, kraška pokrajina Bele krajine pa skriva številne jame, čudovite izvire in eno prav posebno žival: črno človeško ribico!

Mislila sem, da Belo krajino dobro poznam. Kako tudi ne, ko pa imam tam sorodnike in že od malega hodim na obiske. Zame je bila Bela krajina sinonim za gričevnato pokrajino, do zadnjega koščka prekrito z vinogradi in zidanicami. Med drugim ima tudi moj stric na enem takem gričku zidanico. Ampak, izlet, ki sva ga naredila tokrat, nama je pokazal Belo krajino v čisto drugi luči, ki naju je navdušila in z veseljem lahko poveva, da je Bela krajina odlična destinacija za aktivne počitnice v Sloveniji.

Ideja za izlet po Sloveniji: Bela krajina

Izlet v Belo krajino je bil enodnevni izlet po Sloveniji. Kot se vedno zgodi, sva ugotovila, da je tam toliko za videti in doživeti, da bi z lahkoto tam preživela cel teden. No, za začetek sva si ogledala spodaj naštete stvari, gotovo pa prideva jeseni še enkrat in obiščeva še kakšno lepoto Bele krajine. Pri organizaciji izleta sva se obrnila na RIC Bela krajina, kjer se najde številne ideje za izlete in aktualne dogodke v Beli krajini.

Smučarski center Gače

Smučarski center Gače je na meji med Dolenjsko in Belo krajino. Pozimi je tu smučišče (kot otrok sem tu večkrat smučala!), z letošnjo sezono pa so začeli obratovati tudi poleti. Poleg pohodništva so najbolj zanimiva električna kolesa, ki se jih da izposoditi v Koči na Gačah. Sprva sva nameravala s kolesi do Divjega potoka, potem pa naju je gospodič iz agencije Rideme, ki sposoja kolesa, prepričal, naj se rajši podava na Mirno goro. Ta namreč ponuja čudovite razglede, poleg tega pa bova kolesarila po Kočevskem Rogu. Zvenelo je odlično. Hodila sva že po Kočevskem Rogu (prehodila sva Roško pešpot), kolesarila pa še ne, torej, greva!

Z električnim kolesom na Mirno goro

Sprva sva se na veliko zabavala z električnimi kolesi. Namreč, to je bilo za naju prvič, da sva jih preiskusila. In seveda sva morala stestirati vse nastavitve in tisto “Boost” varianto, ko gre kolo kar samo v klanec! Potem pa sva začela res uživati v okolici. Kolesarila sva skozi Kočevski Rog – nama zelo ljub del Slovenije. Gosti gozdovi, debela in močna drevesa ter občasne ruševine Kočevarjev (Nemcev, ki so živeli tu do 2. svetovne vojne). Najin vodič (izposojevalec koles, ki se je odločil, da naju pelje na Mirno goro), je povedal, da če bi Kočevarji ostali tu, bi bil verjetno danes skozi Kočevski Rog prepleten z vasmi in mesti, čezenj pa bi peljala pomembna cesta med Kočevjem in Dolenjsko oz. Belo krajino.

Več o Kočevarjih si lahko prebereš v objavi Izlet na Kočevsko.

Na vrh Mirne gore (1047m) sva prišla spočita in navdušena nad električnimi kolesi. Sledil je še vzpon na razgledni stolp, od koder se vidi vse do Cazina v Bosni, potem pa po isti poti nazaj na Gače.

Izvir Krupe ali Belokranjska Blue Lagoon

Čeprav sva bila že pozna (kdaj pa midva nisva?), sva se odpravila še do izvira Krupe. Izvir reke Krupe velja za enega lepših in lahko potrdiva, da je tam naravnost pravljično. Videla sva že veliko turkiznih voda po svetu in tale izvir Krupe sodi v sam vrh. Voda, ki izvira izpod velike bele skale, je čudovite turkizne oz. modre barve in naju je močno spominjala na Blue Lagoon na Jamajki. Edino malo žalostno je dejstvo, da je izvir hudo onesnažen zaradi določenih gnojil (PCB). Upajmo, da se bo narava kmalu regenerirala.

Če imate več časa kot midva, priporočava še sprehod ob reki Krupi od njenega izvira pa do izliva do Lahinje. Pot ob Krupi je dolga približno 2,5km, gre po ravnem in je zares lepa. Midva prideva prehodit celotno prihodnjič.

Prazgodovinski mitrej na Rožancu

V bližini Črnomlja, v vasi Rožanec se nahaja eden izmed dveh mitrejev v Sloveniji. Prvi je v bližini Ptuja, drugi pa tukaj v Beli krajini. Kaj sploh je mitrej, se najbrž sprašujete. Mitrej je bilo svetišče, tempelj pripadnikov vere mitraizma. Mitraizem je bil v razcvetu ob začetku našega štetja, s priznanjem krščanstva v Rimskem cesarstvu pa je nekako izumrlo. Bistvo mitraizma je bilo ciklično menjavanje življenja in smrti, v boju med dobrimi in zlimi silami, velik poudarek pa je bil na daritvah za odrešenje. Tako je tudi glavni simbol mitraizma Mitra (oseba), ki sedi na biku in ga z bodalom zabada v grlo – daruje ga za odrešenje. To upodobitev lahko vidimo tudi v Mitreju na Rožancu.

Mitrej na Rožancu je res zanimiv kraj. Velike kockaste skale, deloma še urejene, deloma pa že razmetane naokoli, pričajo o nekdanjem templju na tem mestu. Mah in korenine, ki pa te skale vztrajno preraščajo pa pričajo o tem, da je bil tempelj v uporabi že res dolgo nazaj. Naju je vse skupaj malo spomnilo na Angkor Wat v Kambodži, samo da je bistveno manjše.

Črna človeška ribica

Verjetno že veste, da imava zelo rada živali in posledično sva se zelo veselila ogleda črne človeške ribice. Ampak gremo na začetek. Za “navadno” človeško ribico, tisto, ki živi v Postojnski jami, ste verjetno že vsi slišali. Pa ste vedeli, da ima ta človeška ribica tudi “bratranca”, črnega močerila oz. črno človeško ribico? Črna človeška ribica je endemična za Belo krajino in najdemo jo le na majhni površini okoli izvira reke Dobličice. Izletniška kmetija Zupančič v vasi Jelševnik ima urejen opazovalni šotor, kjer lahko v bruhalniku opazujemo človeško ribico. Še več, v šotoru imajo IR kamero, ki sliko direktno prenaša na TV pred kmetijo v Jelševniku. Tako ti niti ni treba v teman in soparen šotor, pač pa samo stojiš pred televizijo in čakaš, da se kaj premakne.

In res se je! Res sva videla črno človeško ribico! Lahko si predstavljate najino navdušenje. Do sedaj sva edino človeško ribico videla v živalskem vrtu v Ljubljani, pa še za tisto dvomiva, da je bila sploh živa (nikoli se ni premaknila, kadar sva bila tam). Tokrat pa sva videla črno človeško ribico, ki je plavala v izviru. Noro!

Rihard Zupančič, vodja kmetije ima urejen tudi mini muzej, kjer zelo lepo, nazorno in informativno predstavi naravni habitat črne človeške ribice, okoljevarstvene probleme, ki ogrožajo obstoj te posebne živali, hkrati pa ima tudi zelo lepo narejeno primerjavo med “navadno” in črno človeško ribico. Največja razlika so gotovo oči. Namreč, navadna človeška ribica ima oči zakrnele, črna pa jih dejansko uporablja! Res noro zanimivo!

In še to: v bližini kmetije je tudi ribogojnica, tako da kdor je lačen, si lahko tam privošči okusno postrv.

Grad Vinica in kopališče Benetič

Vinica velja za najbolj južno mesto v Sloveniji. Tam sva si ogledala grad Vinica, ki je zelo lično prenovljena utrdba, v kateri danes gostuje prestižen hotel, potem pa se odpravila do kopališča Benetič po zasluženo ohladitev v Kolpi. Posebnost tega kopališča je “Tarzanova” gugalnica, s pomočjo katere lahko skočiš v reko. Kopališče Benetič je res prijeten kraj za poležavanje na soncu (ali pa v senci) ob reki Kolpi. Lahko pa je tudi odlična lokacija za piknik ali prenočevanje v bližnjem kampu.

Marindolski steljniki

Bela krajina je znana po steljnikih. To so posebni travniki, kjer raste praprot, breze in brin. Ime so dobili po stelji, saj so tradicionalno steljnike kosili v poznem poletju, praprot in travo pa sušili za steljo. Marindolski steljniki veljajo za najbolj ohranjene steljnike v Sloveniji. Dostop je bil kar “tricky”. Slaba makadamska cesta, ki jih kar ni in ni bilo konca. Potem pa sva se kar naenkrat znašla sredi ogromne praproti. Dobesedno je bila praprot pri praproti in kako visoka! Večina praproti je merila vsaj 1m v višino, številni primerki pa so bili celo večji od mene. Čudovito, res.

Do sedaj sem steljnike vedno povezovala le z brezami (taki so Slamniško – Boldreški steljniki), te Marindolski steljniki pa so se pokazali v tisti pravi luči: s praprotjo, gigantsko praprotjo!

Supanje po Kolpi v kampu Podzemelj

Najin aktiven izlet v Belo krajino sva zaključila še s supanjem po Kolpi. Ker še nikoli nisem stala na supu, sem mislila, da se bom pošteno namučila – da bo podobno kot na surfu, ko bom padala v vodo in lovila ravnotežje. Dejansko pa je supanje čisto enostavno. Tako zame to ni bila huda rekreacija pač pa samo uživanje na vodni gladini.

Kolpa v Podzemlju je mirna, večerno nizko sonce je na rečno gladino risalo popoln odsev dreves na bežini. Ko sem “odsupala” nekoliko stran od kampa in tamkajšnjega živžava, me je obdala tišina. Takrat sem se res sprostila, bilo je popolno. Odsev dreves in neba na reki, tišina, ki jo je “motilo” le ptičje petje ter občasen skok ribe iz reke (in posledičen pljusk). Popoln zaključek dneva.

Sv. Ana nad Vidošiči z najlepšimi razgledi

Nad vasjo Vidošiči se nahaja manjša vzpetina, na kateri stoji majhna cerkvica, posvečena sv. Ani. In tam gor je zame eden lepših razgledov v Beli krajini. Iz vasi Vidošiči je le slabih 10 minut hoje do cerkvice, tam pa se potem odprejo res lepi razgledi. Lahko greste še malo naprej od cerkvice, a ne predaleč! Namreč kmalu potem pridemo do hrvaške meje 🙂

Letalo pri Metliki, DC-3

V bližini Metlike, natančneje na Otoku najdemo letalo iz 2. svetovne vojne. Nekoč potniško letalo so med 2. svetovno vojno spremenili v tovorno in ga Zavezniki uporabljali za oskrbovanje okupiranih območij. Na mestu, kjer danes stoji letalo je bilo nekoč partizansko letališče, od koder je to letalo potem prevažalo ranjence in dostavljalo tovor. Letalo je bilo posebno všeč Roku, saj ni pogosto, da človek lahko stoji tako blizu tem “letečim ptičem”. Rok je z veseljem pogledal, kako je letalo sestavljeno, kam so se pospravila kolesa itd.

Tri fare, Rosalnice

V Beli krajini najdemo še eno posebnost, ki je menda edini primerek na celem svetu. V vasi Rosalnice so Tri fare. To je romarski kompleks, ki združuje tri cerkve. Vse tri cerkve stojijo ena poleg druge, a zanimivo, le srednja cerkev ima zvonik. V eni izmed cerkva imajo kip Marije, ki ji menjajo obleke glede na letni čas oz. praznik.

Okusi Bele krajine – hrana v Beli krajini

Čisto pravi zaključek izleta po Beli krajini pa je bila večerja v kampu Podzemelj. Tam sva bila ravno v času festivala Okusi Bele krajine (oz. Na sončni strani krožnika) in tako sva se lahko dodobra najedla ob spremljavi tamburaškega nastopa. Ali ste vedeli, da so tamburice najbolj popularne in razširjene ravno v Beli krajini? Midva seveda nisva 🙂 Kot predjed sva jedla najino najljubšo belokranjsko jed: belokranjsko pogačo. Njami! Potem pa so sledile tipične belokranjske jedi pripravljene in postrežene na nekoliko bolj prefinjen način, zraven pa so stregli sama belokranjska vina. Glede na to, da ima moj stric zidanico v Beli krajini, vina kar dobro poznava (najbolj znana je metliška črnina, ki je priznano belokranjsko vino), jedi pa so bile kar precej nove in zanimive. Postregli so nama s štruklji, žitno klobaso, belokranjskim cvrtjem in filejem postrvi. Vse izredno okusno in lokalno pridelano.

Zaključek

Bela krajina – izlet presenečenja sem napisala v uvodu. Res, Bela krajina naju je presenetila in navdušila. Koliko zanimivosti skriva ta sicer majhna slovenska regija. Toliko novega sva videla, kljub temu, da sva stalna obiskovalca Bele krajine. Tekom tega izleta je bila črna človeška ribica gotovo vrhunec. Nikoli si nisem mislila, da jo bom kdaj lahko videla, tu v Beli krajini na kmetiji Zupančič pa je to nekaj čisto vsakdanjega. Gotovo se še vrneva v Belo krajino!