Izlet v Posavje – kje sploh je to in kaj je tam za videti

3,2K

Nekdo nama je nedavno rekel: “Pa vidva vedno najdeta neke nepoznane kraje, tudi v Sloveniji!” 🙂 Jah, res je da iščeva lepote naše države, pri tem pa se ne ozirava toliko na popularnost določene destinacije, pač pa bolj na njeno zanimivosti za naju.  Čisto preprosto sva šla tja, kjer sva slišala, da je kaj lepega ali pa naju je tja vleklo kaj drugega, npr. kakšne sorodstvene vezi. Tako sva šla najprej v Zasavje – to je tisti del, kjer reka Sava teče skozi precej ozko dolino. V Zasavju je moj oče preživel del svojega otroštva in nama je bilo zato zanimivo. Izlet v Zasavje sva zaključila pri Zidanem mostu in z vzponom na Lisco, ki je praktično že del Posavja. Že takrat sva gledala naprej dol Savo, ki tam že teče po širokih in prostranih ravninah, in si želela, da bi lahko nadaljevala. Ampak vikenda je bilo konec in izlet v Posavje je moral počakati.

Konec poletja sva imela priložnost in odpeljala sva se v Brežice, od tam pa v obratni smeri, torej proti toku Save raziskovala Posavje. Pa dajmo sedaj definirat, kaj in kje sploh je Posavje. Posavje je pokrajina okoli reke Save od Zidanega mostu pa do meje s Hrvaško v bližini Brežic. V tem delu Slovenije je Sava že izredno široka in vodnata, teče pa po ravnici. Okoliški grički pa so pogosto posejani z vinogradi. Tudi v Posavju imam sorodstvene vezi, a več o tem nekoliko kasneje 😉

Izlet v Posavje – kaj si v Posavju pogledati?

Brežice

Brežice so mesto ob sotočju Save in Krke. Načeloma velja pravilo, da so kraji severno od Save na Štajerskem, kraji južno od Save pa na Dolenjskem – Brežice so torej Štajerska.

Brežice se verjetno ne znajdejo pogosto na izletniškem seznamu. Poznamo jih mogoče zato, ker so zadnje večje mesto pred mejo s Hrvaško ali pa zaradi bližine Čateških toplic. Vendar pa imajo Brežice eno zelo zanimivo stvar: Brežiški grad. V samem centru Brežic je namreč Brežiški grad, ki je zelo lepo urejen in hrani zanimive razstave. Naju je tja pritegnila “slavna” Viteška dvorana, ki je cela poslikana s freskami. Ugotovila pa sva, da grad ponuja še veliko več.

Brežiški grad

Brežiški grad so najverjetneje zgradili Salzburžani v 12. stoletju in je služil obrambnim namenom. Med kmečkimi upori leta 1515 so grad porušili, kasneje pa so potem na istem mestu zgradili nov grad, ki so ga dodatno preuredili plemiči von Attems. Ta plemiška družina je tudi dala sezidati in poslikati Viteško dvorano.

Viteška dvorana

Viteška dvorana je res lepa, freske pa izredno zanimive. Pravijo, da je to edini primer baročnega posvetnega (torej ne-cerkvenega) stenskega slikarstva v Sloveniji. Pri vhodu v grad vzemite zloženko in si preberite, kaj je kje naslikano. Tako boste bolje razumeli vse te freske, ki se raztezajo čez celoten strop viteške dvorane. In vzemite si čas. Detajlov je na stropu res ogromno in jih je vredno poiskati.

Razstava Pod devetimi zastavami – Posavje od 1900 – 1990

Zelo zanimiva nama je tudi razstava o področju Brežic in okolice v času med 2. svetovno vojno. Namreč po nemški in italijanski okupaciji Slovenije, so se Nemci odločili svoje prebivalstvo, ki je ostalo pod italijansko oblastjo, preseliti na svoje ozemlje. Govorim o Kočevarjih, Nemcih, ki so živeli v okolici Kočevja. Za njih so izpraznili številne vasi v Posavju in Obsotelju. Slovenske prebivalce so izselili v Nemčijo, v njihove domove pa so prišli Kočevarji. Verjetno je vsem jasno, da ta selitev ni bila prijetna za nikogar, ne za Kočevarje, ne za Slovence. Ena izmed družin, ki je bila preseljena iz svojega doma na Dolenjskem v Nemčijo, je bila tudi družina mojega dedka. Razstava v Brežicah predstavi to selitev: ljudi, ki so se morali v kratkem posloviti od vsega, kar so imeli, pogoje, ki so jih dobili, njihovo pot in potem tudi njihov povratek.

Naravni park Jovsi

V bližini Brežic, natančneje v vasi Kapele, se nahaja naravni park Jovsi. Opazila sem ga predvsem zaradi nenavadnega imena, potem pa sem od domačinov izvedela, da se da tam videti veliko živali in da je to pravzaprav zelo posebno, močvirnato področje … in odločeno je bilo, da si pogledava še tole.

Parkirati se da pri cerkvi v kraju Kapele od tam pa pelje potka skozi gozd dol do ravnice ob Sotli. Potka zna biti precej blatna, zato priporočava primerno obutev (gojzerji ali podobno). Če bi prišla zelo zgodaj zjutraj, se menda videti številne ptice, pa tudi srne in lisice. Midva sva bila zjutraj na opazovanju ptičev čebelarjev na Kozjanskem, zato sva to jutranjo akcijo v Jovsiju zamudila.

Sva se pa vseeno sprehodila do opazovalnice (približno 15 minut hoje od avtomobila) in se razgledala. Na poti sva bila priča pravemu žabjemu koncertu. Tako glasnih žab nisem slišala še nikoli! Fenomenalno, resno. Razgled z opazovalnice pa razkrije široko močvirnato območje vse do reke Sotle in še dalje naprej na Hrvaško.

Sv. Vid (Šentvid), 386m

Na drugi strani Save (torej na Dolenjskem) se dviguje hrib s cerkvico na vrhu. Sv. Vid ali Šentvid je priljubljena izletniška točka v okolici Brežic in to z razlogom. Namreč Sv. Vid ponuja čudovite razglede dol na Brežice, Savo in širšo okolico. Vzpon na Sv. Vid se navadno začne v vasi Žejno, pot pa traja dobre pol ure. Lahka pohodniška potka, primerna za vsakogar.

Veliki Cirnik ali tudi Goli Cirnik, 621m

V bližini Sv. Vida je še en hrib, imenovan Veliki Cirnik ali Goli Cirnik. Mejni hrib s hrvaško ponuja nekoliko daljši sprehod kot Sv. Vid, a še vseeno dovolj kratek in lahek za vsakogar. Iz Sobenje vasi pa do vrha Velikega Cirnika je slabo uro lahkotne hoje, med potjo pa lahko naberete čemaž (spomladi, ko cel gozd diši po divjem česnu) ali pa kostanj jeseni. Meni so ti gozdovi eni najlepših, ne glede na letni čas, se tam res rada sprehajam.

View this post on Instagram

Weekend is here and we are off to some really cool stuff. We love the greens of our country. In the photo there are flowers of wild garlic. Walking in the forest, full of wild garlic (čemaž) is really special. The smell of garlic is super strong and it's so tempting to start picking the leaves of wild garlic. #lahkihnognaokrog #loveslovenia #kocevsko #NikonZ6 #Z6 #NIKKOR #NikkorZ #timetotrawell #travelvibes #letsgosomewhere #liveoutdoors #wildernessculture #earthfocus #slovenia_ig #slovencipotujemo #igslovenia #naturelovers #natureonly #nature #ifeelslovenia #slovenia #hikingculture #slovenija #forest #kocevskirog

A post shared by KATARINA & ROK : travel+nature (@world_map_duo) on Jun 5, 2020 at 9:02am PDT

Grad Mokrice

Če se od Brežic odpeljemo naprej proti Hrvaški, najdemo tik pred mejnim prehodom Bregana še en prekrasen grad, grad Mokrice. Grad je preurejen v hotel in prestižno restavracijo, tako da se lahko za en večer ali več dni počutite kot grofje in se nastanite v gradu. Ali pa tudi, če si grad le ogledate tekom izleta, je vreden krajšega postanka.

Toplice: Terme Paradiso (Dobova) in Terme Čatež

V teh koncih imamo tudi dvoje večje terme. Terme Čatež so verjetno poznane vsem kot pravi mini zabaviščni park, Terme Paradiso pa so morda malo manj poznane, a zato toliko bolj zanimive. Cenejše, manj obiskane, vseeno pa ponujajo vse, kar ponujajo tudi Terme Čatež. Ko sem bila mlajša, smo vedno hodili v Terme Čatež, zadnja leta pa smo se nekako preusmerili v Paradiso.

Hočevarjev mavzolej, Krško

Krško je tudi zelo lepo in prijetno mesto, ki je verjetno še manj obiskano kot pa Brežice. Krško je bilo pomembno mesto v času kmečkih uporov, v času turških vpadov in v času protesntantizma. Takrat sta v Krškem delovala Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. Danes pa Krško verjetno večinoma povezujemo z jedrsko elektrarno 🙂 Sprehod skozi staro mestno jedro je izredno prijeten. Midva sva se ustavila pri Hočevarjevem mavzoleju. Pritegnil naju je predvsem zaradi imena (tudi najin priimek je namreč Hočevar).

Hočevarjev mavzolej velja za enega lepših primerov neogotike v Sloveniji, v njem pa sta pokopana zakonca Hočevar: Martin in Josipina. V Krškem in okolici sta bila ob koncu 19. stoletja znana po tem, da sta finančno podpirala številne učence, pa tudi celotne šole in druge ustanove.

Grad Rajhenburg, Brestanica

Od Brežic sva sledila Savi proti njenemu toku in se ustavila pri gradu Rajhenburg v Brestanici. Grad je imel izredno pestro zgodovino. Postavil ga je v 12. stoletju nadškof iz Salzburga, kasneje (v 18. stoletju) so ga odkupili redovniki trapisti in dolga leta je služil kot samostan. Zapuščina trapistov je prisotna še danes, saj se je ohranila njihova tradicija izdelovanja čokolade, čajev in drugih domačih dobrot, ki jih lahko kupite v grajski trgovini. Najbolj pestro pa je bilo dogajanje na gradu tekom 2. svetovne vojne in po njej.

Leta 1941 po nemški okupaciji Slovenije so v gradu Rajhenburg uredili taborišče za izgon Slovencev. Kot sem že predstavila v odstavku o Brežiškem gradu, so ta del Slovenije med 2. svetovno vojno izpraznili, Slovence izselili, sem pa naselili Kočevarje. Vsi Slovenci, ki so bili poslani v Nemčijo, so imeli svoj prvi postanek na gradu Rajhenburg. Po 2. svetovni vojni, leta 1947 je bil grad nacionaliziran in v njem so uredili kazensko ustanovo najprej za ženske, kasneje pa tudi za moške, potem pa so ga preuredili v muzej.

Razstave v gradu Rajhenburg

Grad Rajhenburg gosti kar nekaj zanimivih stalnih razstav, med njimi je razstava o Trapistih, o slovenskih izgnancih, kazenski ustanovi, pa tudi o Primožu Kozmosu, našemu uspešnemu atletu. Zaradi mojega dedka, ki je bil še kot otrok izgnan v Nemčijo, naju je najbolj zanimala razstava o slovenskih izgnancih, zato bom tukaj napisala še nekaj več besed o tem.

Slovenski izgnanci med 2. svetovno vojno

Torej po letu 1941 so se Nemci odločili okupirani del Slovenije ponemčiti. Sem so naseljevali Nemce, v Nemčijo (in druge države) pa izseljevali Slovence. Izseljevanje ni potekalo samo v Posavju, ampak tudi drugod po Sloveniji. Načrtovali so izselitev preko 200 000 Slovencev, za katere so pripravili več taborišč za izgon. Eden izmed njih je bil tudi grad Rajhenburg, ostali pa so bili še v Mariboru in v današnjih prostorih Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.

Izpraznitev Posavja in Obsotelja je bila tretji val izseljevanja Slovencev in se je odvijala od oktobra 1941 pa do januarja 1942. Slovencem so dali nekaj dni časa, da so spakirali najnujnejše, nato pa so jih prepeljali iz rodnih vasi na Grad Rajhenburg, kjer so jih nastanili v hlevih ob gradu. Tam so jih potem popisali – njih in njihovo imetje. S seboj so smeli vzeti le določene, najbolj osnovne stvari, večino pa so morali pustiti za seboj. V naslednjih dneh je sledil še transport v Nemčijo. Potovali so z vlakom, v vagonih za živino. Moj dedek se še danes spomni, kako so spali kar na umazanih tleh svinjskih vagonov.

V Nemčiji so družino mojega dedka naselili v “logorju” (taborišču) v Templinu. Njegova starejša brata sta delala v Berlinu, moj dedek in njegova mlajša sestra pa sta v Templinu hodila v vrtec oz. šolo, kjer sta se naučila tekoče nemško. Dedek pripoveduje, da njemu v Nemčiji ni bilo hudega in da je po vrnitvi v Slovenijo veliko bolj trpel, saj je bil v šoli tepen za vsako nemško besedo. Ampak življenjska zgodba mojega dedka bo za kakšno drugo objavo, morda celo knjigo 🙂 😉

Pot 4 slapov oz. slap Bojanca in slap Pekel

Od Brestanice sva se peljala ob Savi navzgor do Zgornjega Leskovca in potem malo v notranjost pod hribe in tam prehodila del pohodniške poti Pot 4 slapov. Celotna pot, tekom katere si lahko pohodnik ogleda 4 slapove, je kar precej dolga in primerna za celodnevni izlet. Midva sva imela le še nekaj ur časa do teme, zato sva se odločila za ogled le prvih dveh slapov. To sta slap Bojanca in slap Pekel. Izhodišče je parkirišče s koordinatami: od tam pa nas pot pelje ob potočku do slapov.

Slap Bojanca

Pot 4 slapov naju je popolnoma navdušila. Hodila sva po izredno vlažni soteski, ničkolikokrat prečkala potok, potem malo plezala po jeklenicah in po približno 20 minutah hoje prišla do slapu Bojanca. Ta del poti naju je navdušil s svojim bujnim gostim in izredno zelenim rastjem ter številnimi močeradi. Res je opaziti, kako vlažna je soteska. Takrat sem Roku rekla: “Pa ni nama treba hodit v Amazonko, poglej, kakšna džungla je tukaj!” Ok, seveda ni enako kot Amazonka, je pa dober približek vlažnega podnebja 🙂

Slap Pekel

Sledilo je še približno 30 minut hoje in precej strm vzpon ter prečkanje pašnika s kravami (ja, še vedno se jih bojiva) in prišla sva do drugega slapu, slapu Pekel. Slap Pekel je visok 22m in zato večji, močnejši, bolj vodnat. Vendar nama je bil slap Bojanca (s 14,8m) bolj všeč zaradi okolice. Celoten sprehod po Poti 4 slapov je trajal približno 3h, vključno z vsemi postanki. Sicer pa je približno 1h hoje v eno smer.

Kip Melanie Trump

Na poti do Sevnice sva zavila še v vas Rožno in si pogledala kip Melanie Trump. Po tem, ko so leseni kip požgali, so nedavno postavili bakrenega, ki stoji na lesenem podstavku (štoru). Ali mu je kip všeč ali ne, naj presodi vsak sam. Midva sva mnenja, da kip ni vreden obiska oz. iskanja med poljskimi potkami. Je pa okolica tam zelo lepa.

Grad Sevnica

Za konec pa še Sevnica. Mislim, da sem bila v Sevnici tokrat prvič. Pa vam povem, da je to pravzaprav kar veliko mesto in tudi precej prijetno. Res sem navdušena, kako znova in znova najdeva lepe stvari v naši sicer majhni državi. V Sevnici sva si pogledala le grad Sevnica, od katerega spet nisva pričakovala nič kaj dosti, izkazal pa se je za res lepo urejen, obnovljen srednjeveški grad.

Grad Sevnica je opazen že od daleč, saj stoji na griču nad mestom in mu dominira s svojimi štirimi močnimi obrambnimi stolpi. Grad je bil najverjetneje zgrajen že v 12. stoletju in se je v svoji zgodovini izognil uničenju tako med kmečkimi upori kot tudi med 2. svetovno vojno. Dandanes je grad lepo obnovljen in kot obiskovalci lahko vidimo nekatere prostore grajske gospode ter vrt in vinograd zunaj. Nama je bil najbolj všeč ravno grajski vrt, čeprav tudi notranjost gradu ni zanemarljiva. Midva sva se odločila za voden ogled gradu in tako izvedela še številne zanimive zgodbe, legende in prigode povezane s sevniškim gradom.

 

Izlet v Posavje sva načrtovala celo poletje in res sva vesela, da sva ga v zgodnji jeseni le uspela uresničiti. Navdušila naju je zgodovina tega dela Slovenije s številnimi gradovi ter prekrasno naravo. Izlet v Posavje lahko priporočiva vsakomur, saj gre za precej nepoznan in neobiskan košček Slovenije, pa tako lep in bogat.