Venezuela: TOP 5 in prigode iz Venezuele

2,6K

Venezuela je za večino ljudi precej nedostopna država. Pa ne zato, ker se tja ne bi dalo priti, pač pa zato, ker ima sloves zelo nevarne in nestabilne države in v takem času se nihče pri zdravi pameti ne bi odločil za potovanje. Razen naju (in še nekaj podobnih “norcev”). Midva pa sva ravno v Kolumbiji zaključila svoje potovanje z avtomobilom in se nama je zdelo, da bo Venezuela popoln zaključek najinega Gringo tripa. Država naju je čisto navdušila in res upava, da se nekoč še vrneva. Tule pa je najina Venezuela: Top 5 krajev in zabavne prigode iz Venezuele.

Venezuela: TOP 5

1.) Hrib: gora, s katere pada Salto Angel

Preprosto noro, čarobno, enkratno. Nimam besed, da bi opisala ta “tepuy” – mizasto goro in slap Salto Angel. To morate doživeti.

2.) Plaža: Cayo Madrisky

Cayo Madrisky je otoček v sklopu arhipelaga Los Roques. Totalno bela mivka, turkizno morje, neskončna plitvina … to so Karibi.

3.) Žival: morske zvezde

Na otočju Los Roques obstaja tudi Laguna Rabusky, kjer živijo morske zvezde. In to prav posebne, velike in debele morske zvezde.

4.) Hrana: arepe

Mmmm, arepe. Jedla sva jih na tisoč in en način in vedno so bile odlične. Preproste, ampak odlične.

5.) Mesto: Chichiriviche

Mesto Chichiriviche je izhodišče za obisk nacionalnega parka Morroccoy. V teh časih, ko ni turizma, deluje precej zaspano in zapuščeno mesto. Največ življenja je ob pomolu. Tam so otroci kopajo ob popoldnevih, ribiči tja pripeljejo svoj ulov, redke turistične ladjice pa obiskovalce vozijo do manjših otočkov v nacionalnem parku.

 

Prigode iz Venezuele

Skoraj bi obtičala na letališču v Caracasu

V Venezuelo sva priletela iz Bogote ob precej pozni večerni uri. Že tako naju je bilo rahlo strah, kaj pričakovati v Venezueli, glede na njen sloves, potem pa še tale pozna ura … res nama ni bilo prijetno in skrbelo naju je, kako bova varno prišla z letališča do nastanitve. Za prenočišče sva se zmenila pri domačinu Emanuelu. Obljubil je tudi, da naju pride iskat na letališče, naj nikar ne skrbiva, vse bo v redu. Rok je navadno bolj zaskrbljen in me je nekaj dni pred odhodom v Venezuelo opomnil, naj pri Emanuelu preverim, če še velja, da naju pride iskat. Napisala sem mu sporočilo, potem pa nič. Nobenega odgovora. Minil je en dan, drugi dan, tretji dan … prišel je dan najinega odhoda, od Emanuela pa nobenega glasu. Sporočila na Whatsappu sploh še ni videl! Kaj bova sedaj? Kje bova prespala, kako bova sploh prišla z letališča?

Bila sva že v Bogoti, kjer sva imela le prestop na poti v Venezuelo, ko sem se spomnila, da ima Emanuel skupaj s svojo punco Valery tudi Instagram profil in napisala sem jima še tja. Odpisala mi je Valery in v polomljeni angleščini povedala, da je šel Emanuel v Gran Sabano, zelo odročen del Venezuele in zaradi težav z avtomobilom tam obtičal. Tam nima signala za mobitel, zato najinega sporočila ni videl. “Ja, čudovito! Dobro, da se kdo spomni nama to povedati!” Ampak na srečo se je Valery hitro dogovorila z Emanuelovim prijateljem Vitom, ki je bil pripravljen vskočiti in tako sva vsaj približno pomirjena sedla na letalo za Caracas. Tam pa naju je potem res pričakal Vito in naju odpeljal do svojega stanovanja. Rajši ne razmišljam, kako bi se končalo, če ne bi zagnala panike.

Tarantela!

Pot do Angelovega slapu je bila polna raznih doživetij. Zadnji del poti smo morali opraviti peš skozi džunglo. Počutila sem se kot kakšen Indiana Jones, saj so na vsakem koraku na nas prežale neke nevarnosti. Del gozda menda naseljujejo posebne ose, ki se ti zapletejo v lase. Privlači pa jih glasno govorjenje. Zato smo morali tam hoditi v čisti tišini, ženske pa smo smo morale čez lase povezniti kapo, kapuco, si jih speti … Ko sva tako v tišini hodila skozi tisto džunglo, mi je na neki korenini zdrsnilo. Samo malo, le noga je šla morda pol metra iz uhojene poti. In takrat sem jo zagledala: TARANTELO!

Očitno je počivala ob potki in moja noga jo je ravno toliko dreznila, da se je odločila premakniti. Grozljivo! Kakšen velik in kosmat pajek je to! In kako se zlije z okolico. Če se ne bi premaknil, ga nikoli ne bi opazila. Če bi se dalo, bi glasno zavreščala, tako zelo sem se je ustrašila. A kaj ko sem morala biti tiho zaradi os. Tako sem vreščala “na noter”. Potiho in z zaprtimi usti, da ne bi privabila tistih os. Rok se mi še danes smeji, kakšne pridušene zvoke sem spuščala 🙂

Prvi poskus tankanja bencina

Venezuela je znana po NORO poceni bencinu. 1L 95-oktanskega bencina je bil v času najinega obiska (avgust 2019) 6 bolivarjev, kar je bilo takrat 6/14000 EUR ali 0,0004€. Za cel tank bencina bi dala 3 cente! Seveda je bila to ena glavnih “atrakcij” za naju. Z najetim avtom sva se zapeljala na najbližjo bencinsko črpalko na obrobju mesta Valencia.

“Dober dan, ali imate bencin?” sva vprašala. Namreč Venezuela je znana tudi po tem, da bencina pač ni. Uslužbenec odgovori: “Imam.” in še naprej sedi v senci. V Južni Ameriki vedno uslužbenci tankajo, nikoli voznik sam. “A lahko tankava?” vpraša Rok.“Ne, ni elektrike in črpalka ne dela,”razloži on.

“Ok, a imate WC?” vprašam jaz.“Ja, imamo” reče on in še vedno sedi v senci.“Kje pa je, ga lahko uporabim?” nadaljujem.“Ne, ni vode, WC ne dela.” zaključi uslužbenec.

No in tako se je končalo najino prvo tankanje v Venezueli 🙂 Na srečo sva na vseh ostalih bencinskih črpalkah brez težav dobila bencin, le prva je bila posebna izkušnja.

Cimri v hotelu

V nacionalnem parku Morroccoy sva bivala v edinem hotelu, ki je še obratoval. Hotel je zgledal precej urejen. Nekoč je bil to luksuzen hotel, danes pa je pač malo dotrajan, ampak vseeno: deloval je precej na nivoju. Tako sva mislila vse do prve noči. Ponoči sem morala na stranišče. Prižgala sem luč in zaspano mežikala v presvetlo kopalnico. Takrat pa sem opazila, da se po tleh nekaj premika. Takoj sem bila budna. Bilo je nekaj rjavega, relativno velikega in zelo hitrega. Zavreščala sem in stekla nazaj v sobo. Pri tem sem seveda zbudila Roka in ga prepričala, naj še on preveri. Ali je možno? Imava v kopalnici ščurke? Rok, sicer nejevoljen, je preveril stanje v kopalnici in potrdil: za cimre imava ščurke.

Na srečo so bili kar uvidevni cimri in so se držali v kopalnici (dejansko so bivali v kopalniških vratih). Aktivni pa so bili le ponoči. Najin sistem je bil: če greš ponoči na stranišče, najprej prižgi luč in počakaj kakšno minuto, da se ščurki poskrijejo, potem pa lahko mirno vstopiš. Survival skills, bi se temu reklo 🙂

Izlet na Los Roques – ko tujec plača 2-3x več

Obisk arhipelaga Los Roques ima prav poseben protokol. Bivaš v posadi, tam imaš vse obroke ter vključen tudi prevoz do nekaterih bližnjih otočkov. Če hočeš na kakšen bolj oddaljen otok, pa moraš na organiziran izlet, ki pa je precej drag. Želela sva si do Lagune Rabusky, kjer živijo morske zvezde. Tak izlet naj bi stal okoli 35 USD na osebo. Za ceno sva se pozanimala v pristanišču in nato še v najini posadi. Slednja je ponujala malenkost nižjo ceno, zato sva izlet rezervirala za naslednji dan. Ob 9:30 naj bi nas pobrali. Midva sva bila tokrat točna in sva čakala v recepciji. Preverila sem še, če tura gotovo bo in potrdili so nama. Ura je bila že 10, ko še vedno ni nihče prišel po naju. Ob 10:30 pa pride do naju uslužbenka in pove, da tura odpade, ker ni dovolj prijavljenih.

Saj bi to še preživela, če se naju uslužbenka ne bi želela prepričati, naj vzameva eno drugo turo, še nekoliko dražjo, ki pa gre na druge otoke. Trdila je, da je samo 20 USD razlike. Kolikor je bilo nama znano, je tista tura precej dražja, okoli 50 USD. In ona potegne ven nek nov cenik, kjer je imela cene za domačine in cene za tujce. Kar naenkrat osnovna cena najine želene ture ni bila več 35 USD pač pa 60, tista druga tura pa bi bila 80 USD na osebo. Takrat se je Roku čisto “odpeljalo”. Do tega trenutka ni govoril kaj dosti špansko in sem se večino menila jaz (razen pri mehanikih), tokrat pa se je začel v španščini kregati, češ da nategujejo turiste, da so neprofesionalni, da se tako pa res ne obnaša. Seveda pri Venezuelcih ne dosežeš ničesar in tisti dan sva pač ostala brez ture.

Za naslednji dan sva rezervirala taisto turo kar v pristanišču. Pa se je spet zataknilo. Poleg osnovne cene (ki je bila tokrat 35 USD), so nama želeli zaračunati še najemnino za plastične stole in senčnik. Saj vse lepo in prav in bi to tudi plačala. Ampak najem cenenega plastičnega stola je 1 USD za domačina in 3 USD za tujca. Morda sva midva čudna, ampak to je pa čisti rasizem, nacionalizem, klasizem … imenujte kot želite, ampak normalno pa ni. Razumem, da imamo tujci dražjo vstopnino v nacionalne parke, ne razumem pa, da morava plačati več za en navaden plastičen stol. Kakorkoli, na koncu smo se spogajali, da stolov sploh nisva plačala, saj sva rekla, da jih niti ne potrebujeva. Tura je bila na koncu zelo lepa in sva vesela, da sva videla morske zvezde, je bilo pa treba veliko prerekanja, da je nisva občutno preplačala.

Na letalo z nožem, solzilcem, paralizatorjem in še čim

Tudi pot do Los Roques-ov je bila polna dogodivščin. Vedela sva, da imava lahko le 10kg prtljage. Nisva pa vedela, da je to lahko le ročna prtljaga. Ti Los Roques-i so res lokalna stvar, domačini vsi vedo te “fore”, za tujce pa stvari niso nikjer razložene. Tako sva seveda imela vsak 10kg nahrbtnik, potem pa še ročno prtljago. In takoj sva morala plačati krepkih 30 USD za prekoračitev teže. Že na check-inu sva zaskrbljeno vprašala, če naju bodo spustili skozi sequrity check z deodoranti, šamponi in podobnim, kar sva imela v prtljagi, misleč, da bo to oddana prtljaga. “Brez skrbi, povejta, da gresta na Los Roques in ne bodo komplicirali”, je bil odgovor zaposlene.

Ja, malo morgen. Na security checku je vse piskalo. Odpreti je bilo treba nahrbtnike in začela sva ven zlagati vse “prepovedane” stvari. Najprej se je zataknilo pri jedilnem priboru – varnostnika sva prepričala, da je ta pribor že pripotoval z nama in da je šel vedno brez težav skozi pregled. Ok, to je urejeno. Potem se je zapičil v mojo toaletno torbico. Našel je deodorant in ga pregledoval: “Ali imata samo en deodorant?” je spraševal in gledal posnetek na svojem zaslonu? Tam je seveda videl moj solzilec, ki je enake velikosti, a spravljen v posebnem skritem žepu. “Seveda ne. Imava dva, vsak svojega, ” sem mu odgovorila in tudi s tem odgovorom se je zadovoljil. Potem pa je prišel na vrsto še Rokov švicarski nož.

Nič ni pomagalo, ko sva razlagala, da so nama rekli, da ga bova lahko nesla skozi kontrolo. Pač to je letališki prostor in tja se z nožem ne sme. Rok je vztrajal. Noža ne dam! “Poslušaj, varnostnik, a se lahko kaj zmeniva?” je vprašal Rok. “Ok, počakaj, da me sodelavka nadomesti. Jaz grem na WC, tam ni kamer, ti pa pridi za mano in se bova zmenila.” Midva sva se hitro spogledala in se zmenila, koliko mu Rok lahko da: 10 USD bi bilo kar OK. In res, Rok je sledil varnostniku na WC, kjer ga je varnostnik vprašal: “Koliko daš?” Rok pa je taktično odgovoril: “Koliko želiš?” Varnostnik je sam predlagal 10 USD, Rok mu dal bankovec v “dar” in midva sva lahko odšla na letalo.

Z nožem, solzilcem, jedilnim priborom, vsemi šamponi in deodoranti, kremo za sončenje … in tudi Rokov paralizator (tista zadeva, ki te strese z elektriko) je bil nekje notri. To je pa možno samo v Venezueli 😉 In mislim, da je bilo to prvič, da sva plačala podkupnino.

Papige, ki kradejo hrano

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem nora na živali. Ko sva prispela v lodge v nacionalnem parku Canaima, sem bila čisto navdušena nad udomačenimi pticami. Imeli so are, tukane in številne druge papige. Itak sem bila ves čas okoli njih in jih poskusila podkupiti s kakšnim kosom sadja, se jih dotakniti itd. Izkazalo se je, da so ptice res izredno udomačene, saj so mi brez težav priletele na roko, potem pa me npr. kljunile v prst.

Navdušenje se je nadaljevalo pri kosilo, ko so ptice prišle sedet na ograjo terase, kjer smo jedli in nas sprva tiho opazovale. Malo manj pa smo bili navdušeni, ko so začele skakati v naše krožnike. Resno, ne pretiravam. Samo, da je kdo pogledal stran, si je papiga že postregla s tvojimi špageti!