Mavrična gora, Rainbow mountain ali Vinicunca

3,K

Če kaj spremljate Instagram v zvezi s Perujem, ste gotovo že videli sliko Rainbow mountain (mavrične gore). Po možnosti na sliki stoji kuštrava alpaka pred to pisano goro, ali pa perfektno naličena turistka v “tipičnem” ponču. Ja, to je ta Instagram doba. Do nedavnega namreč tale košček Peruja sploh ni bil zanimiv, potem pa je nekaj ljudi objavilo sliko mavrične gore na Instagramu in bam!, danes tja gor norimo vsi obiskovalci Peruja. Nisva nič boljša, priznam. Ampak kolikokrat v življenju pa lahko vidiš mavrično goro? Goro, kjer se izmenjujejo različno obarvane kamnine. Stvar je preprosto fascinantna, nimaš kaj, in treba jo je bilo videti na lastne oči.

Kako na Rainbow mountain?

Izhodišči za na Rainbow mountain sta dve: z vzhodne strani in z zahodne strani. Večina agencij pelje svoje goste z zahodne strani, zato tam sredi dneva nastane kar precejšnja gneča. Midva sva seveda izbrala drugo izhodišče, tisto z vzhodne strani in upala, da ne bova hodila na goro v koloni ljudi.

Najin prvotni plan je bil iti na Rainbow mountain popoldan, ko se menda tudi množice obiskovalcev že razredčijo. Pa so naju overlanderji, ki sva jih srečala v kampu, prepričali, da morava iti res zgodaj zjutraj. Takrat je menda najlepša svetloba in najmanj ljudi.

Dobro, sva nastavila budilko na 4:30 in ob 5h sva se še v trdi temi vozila proti izhodišču. Pravzaprav je vozil Rok, jaz pa sem se zadaj na postelji počasi prebujala. Najvišje, kamor lahko pridemo z avtom je višina 4760m. Ampak cesta do tja je pa še en Death Road! Ker sva jo vozila po temi, se nama je samo dozdevalo, kako globoki so prepadi spodaj, vso strmino pa sva videla šele na poti nazaj.

Vzpon na Rainbow mountain

Če smo čisto natančni, se ne da priti prav na vrh Rainbow mountain, pač pa sosednji hrib, od koder imamo razgled na Rainbow mountain. Od parkirišča je speljana lepa potka, ki se počasi, zložno dviguje proti vrhu, do 5036m. Nič težkega, če si aklimatiziran na visoko višino južnega Peruja. Midva sva na takih višinah že kar nekaj časa, zato težav tokrat nisva imela. Šlo je počasi, ampak vztrajno do vrha. 45 minut in sva bila tam.

Na vrhu Rainbow mountain

Na razgledni točki, 5036m sva bila že ob 7:30, nisva bila prva, ampak ljudi tudi še ni bilo preveč. Družbo so nam delale kuštrave alpake in razgled na Rainbow mountain je bil odličen. Dejansko je tam več pisanih hribov. Ena je ta znana gora, Rainbow mountain, potem v daljavi pa se pokažejo še druge pisane gore, ki imajo morda nekoliko manj barv, a zato niso nič manj lepe. Na drugi strani pa se je ponosno dvigal Ausangate s svojim ledenikom. Kakšen kontrast! Pred nama so bili pisani hribi iz sipkega peska, za nama pa mogočna, konkretna gora, preko 6000m visok Ausangate z debelim ledenikom na vrhu. Čudovito!

Čez nekaj časa se je gora začela polniti, prišle so že prve skupine turistov in začel se je klasičen direndaj. Domačini so prej prikupne alpake okrancljali kot božične smrekice, ljudje pa so začeli delati selfie-je z alpakami. Brez pravega občutka za živali in domačine (moje mnenje). Ni to za naju 🙂 Domačini so nama povedali, da je sredi dneva (10h – 12h) na vrhu preko 1000 ljudi. Si predstavljate to gnečo? Vrh gore, gor pa toliko ljudi. Midva si je ne 🙂 Ker sva itak videla vse, kar sva želela, sva se počasi odpravila nazaj do avta in tam, še vedno s pogledom na Rainbow mountain pojedla drugi zajtrk. Nato pa v dolino v bližnje plezališče 🙂

Že v Argentini sva videla pisane hribe, ki so sicer po strukturi čisto drugačni, a se barve raztezajo na precej večjem obsegu. Več o argentinskih pisanih hribih pa najdeš v objavi: Najlepši kraji severozahodne Argentine.