Eno leto po Gringo tripu: spomini, spremembe

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

“When the travel bug gets in you, it’s got you. One whole year… goes by in a blink.”

Zgornji stavek nama odmeva že zadnjih par mesecev. Mineva točno eno leto odkar sva se vrnila z 9 mesečnega potovanja po Južni Ameriki, aka Gringo tripa. In čas je za neke vrste primerjavo potovalnih let 2019 in 2020, saj si ti dve ne bi mogli biti bolj različni. V enem sva potovala večino leta, v drugem pa sva bila več mesecev doma, celo znotraj stanovanja.

moški in ženska sedita na avtomobilu toyota 4runner v salar de uyuni

Top potovanja: Bolivija, Salar de Uyuni

Eno leto po povratku s potovanja – kakšna so občutja, kaj je drugače?

One whole year goes by in a blink

Čas na potovanju teče drugače kot na dopustu in drugače kot doma. Devet mesecev v Južni Ameriki se nama je zdelo, kot da traja dve leti, enega leta doma pa se skorajda ne spominjava, tako hitro je šlo mimo. Na potovanju je bil vsak dan drugačen, poln dogodivščin. Praktično vsak dan sva spala drugje, videla nove kraje, počela drugačne stvari. Vsak dan se nama je zgodilo toliko stvari, kot se nama jih doma zgodi v celem tednu, ali dveh. Zato ni čudno, da se je čutilo, kot da sva potovala res dolgo. Doma pa je rutina. Jutranje vstajanje, odhod v službo, 8h dela in potem tisto kar ostane od popoldneva oz. vikendov – tisto je res življenje, tedenska rutina pa se kar zlije v neko nedefinirano celoto, ki spolzi skozi prste kot pesek v puščavi. Pa vendar, vsaka sekunda šteje.

ženska v Sahari

Čas teče, tako kot puščavski pesek med prsti

Minute so nam štete, življenje teče dalje, ne glede na to, ali ga preživiva na potovanju, polnem dogodivščin ali pa doma na kavču in v karanteni. Vedno znova se opozarjava, da je treba živet. Ne glede na dano situacijo, je treba nekaj dobrega in zanimivega, spominov vrednega potegnit tudi iz rutine in najbolj bednih situacij.

toyota 4runner v bosque petrificado, argentina

Top potovanja: 9 mesecev v Južni Ameriki

Kaj najbolj pogrešava?

Glede na to, da je leto 2020 precej ne-potovalno leto, pogrešava veliko stvari, ki so nama bile v letu 2019 samoumevne. Predvsem pogrešava potovanja, seveda. Tisti občutek vznemirjenja, ko kupiva nove letalske karte, kepo v trebuhu, ko letalo vzleta, pogrešava tudi nervozo pri pakiranju (Rok tega ne pogreša) in seveda pogrešava nove kraje, vonje, okuse, razglede.

Prostrani razgledi nad 4000m, kjer ni nobene osebe več sto kilometrov naokoli. Ekstremne razmere in še bolj nenavadno pokrajino, pa španščino, spanje v avtomobilu in zbujanje v lepa jutra. Brazilsko sadje in argentinski mate, patagonske gore in venezuelske tepuije (mizaste gore). Rutino na drug način: jutranje vstajanje s soncem in spanje takoj po sončnem zahodu. Najino povezanost in neobremenjenost s sodelavci in službo. Vse to pogrešava in si želiva, da bi še trajalo.

moški in ženska pred vulkani v Andih

Paso Sico, severni Čile

Kakšne so spremembe?

Slovenija je zakon

“Ali je sedaj kaj drugače, sta se kaj spremenila?” so bila pogosta vprašanja prijateljev in znancev ob najini vrnitvi v Slovenijo. Vsem sva rekla, da bo čas pokazal spremembe. Sedaj je tak trenutek, ko se to lahko vprašava tudi sama.

PREBERI ŠE  Karantena 2020 - drugi del

Ali na svet, na potovanja, na Slovenjo, nase gledava kaj drugače po takem dolgem potovanju? Zagotovo veliko bolj ceniva Slovenijo. Ceniva našo prekrasno in čisto naravo. Ceniva pitno vodo, ki priteče kar iz pipe in je ni treba prekuhavat. Ceniva socialno in ekonomsko varnost tukaj. Dokler ne vidiš revščine v drugih državah, ne veš, kako dobro ti je, pa če tudi imaš “mizerno” plačo mladega raziskovalca, ki na dober mesec doseže 1000€. Pri nas dobimo dodatke, pomoč za brezposelnost, za čas korone … mislite, da imajo kaj takega v Boliviji ali Venezueli? Tam vsak zase bije boj za preživetje, tukaj pa se protestira zato, ker moramo nosit maske. Absurdno, kajne?

moški in ženska na travniku pred logarsko dolino. v ozadju gore ter drevo lipa

Prekrasna Logarska dolina

Povezanost

Na potovanju sva se tudi veliko bolj povezala med seboj. Vedela sva, da verjetno tega ne bova mogla obdržati v celoti, sva pa upala na najboljše. No, odkrito lahko povem, da se doma veliko več kregava kot na potovanju 🙂 Določene stvari so ostale, povezana sva, bolj sva si enotna, pogosto hkrati pomisliva na isto stvar, ampak kregava se pa tudi 🙂

moški in ženska v objemu na plaži. sončni vzhod

Playa Brava, Urugvaj

Potovanja

Včasih sva ves čas hodila naokoli, vsak vikend nekam. Sedaj pa se nama zdijo potovanja za par dni kar malo brezvezna 🙂 Veliko rajši bi spakirala in šla nekam za toliko časa, da si lahko kraje dodobra pogledava. Recimo za en mesec – vsaj. Kaj boš za 2 tedna hodil na drugi konec sveta in tam hitel! Seveda nama je jasno, da z redno zaposlitvijo, omejenim številom dni dopusta pač to ni mogoče.

ženska in moški pred rainbow mountain

Rainbow mountain v Peruju

Letos zaradi situacije raziskujeva predvsem Slovenijo in enodnevni ali vikend izleti so super, ampak manjka nama tistega odklopa od vsakdana. Manjka tisti občutek, ko se prepustiš potovanju, uživaš in si tam v danem trenutku. Brez misli, kaj bo jutri v službi ali katera meja se lahko zapre.

Spomini

Vsake toliko naju spreleti kakšna misel, spomin s potovanja. Tak čisto nenavaden. Recimo en večer, ko sva šla spat, sem se zavila pod toplo domačo odejo in dobila preblisk: “To je pa tak občutek, kot v hostlu v Uyuniju v Boliviji.” Od kje sem to potegnila, ne vem. Rok se hostla komaj spomni, pa tudi meni ni ostal v posebnem spominu, ampak ta občutek tople sobe, tople postelje po večih dnevih kampiranja v Salar de Uyuni, kjer je bilo ponoči tudi -15°C, je očitno ostal. Spet drugič sva se peljala po ozki cesti do gradu Rajhenburg (v Sloveniji). In tista cesta, vsa obdana z zelenjem, naju je spomnila na neko cesto v Kolumbiji. Še danes se ne moreva spomniti, kje točno je bila tista kolumbijska cesta, samo veva, kakšen je bil občutek, ko sva se tam vozila. Takih spominov je res veliko. Zanimivo je predvsem to, da to niso spomini najbolj spektakularnih krajev kot npr. Machu Picchu, Angelov slap, Torres del Paine. Seveda se jih spomniva, ampak ti nenadni spomini so pa taki čisto “povprečni” iz vsakdanjega življenja na potovanju.

par v parku Caño Cristales

Navdušena nad Caño Cristales – roza reko v Kolumbiji

 

Zaključim lahko še enkrat s stavkom “One whole year goes by in a blink”. 2019 sva ves čas potovala, 2020 pa bo zato potovanj toliko manj 🙂 2021 pa ? 🙂 Bomo videli 😉

Komentiraj

2 komentarja

mojca 09/2020 - 14:28

vsak dan sem z veseljem preverjala in čakala na vajino novo objavo. kot bi en del mene potoval z vama. res znata pisati super, zanimive objave!
se veselim branja novih zapisov vandranja po svetu, ko se stvari vrnejo v normalno.

Odgovor
lahkihnognaokrog 09/2020 - 16:22

Hvala 🙂 Me veseli, da ste tudi bralci potovali z nama. Še bomo potovali, samo malo je treba še počakat in potrpet 😉

Odgovor
Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!