Perujska cesta smrti: Cañon del Pato & največje indijansko mesto: Chan Chan

Ko sva se z gorstva Cordiliera Blanca odpravljala dalje proti severu Peruja, sva vedela le eno: najin cilj je mesto Trujillo, kjer morava opraviti servis za avto. Ko sva gledala zemljevid, sva kot smiselno videla le eno pot do tja. Navigacija naju je sicer poskusila peljati nekam naokoli, ampak, kaj pa ta navigacija ve! Midva sva se odpeljala po najbolj direktni cesti. Uh, pojma nisva imela, da nama bodo šli ob pogledih lasje pokonci, saj naju je čakala perujska cesta smrti. Pa tudi mesto Trujillo je ponudilo več kot le servis za avto. V bližini so namreč zelo zanimivi arheološki ostanki nekoč največjega mesta v Latinski Ameriki – Chan Chan.

arheološko najdbišče mesto Chan Chan

Mesto Chan Chan

Perujska cesta smrti: Cañon del Pato

Vsi popotniki verjetno poznajo cesto smrti v Boliviji. Tisto ozko, makadamsko cesto, ki je vklesana direktno v skalo in nas pripelje iz La Paza (na okoli 4000m nadmorske višine) do Coroica (na 1500m). Mnogi popotniki – overlanderji so nama že v Boliviji rekli: “Ta cesta smrti je samo začetek vseh takih cest, ki jih je v Peruju res ogromno.” Tudi midva sva do te točke izkusila prenekatero “cesto smrti” v Peruju, ampak tale Cañon del Pato pa premaga vse.

perujska cesta smrti: ozka cesta skozi tunele

Cañon del Pato – perujska cesta smrti

Cañon del Pato v prevodu pomeni “račji kanjon”, a povem vam, da ime nima nobene povezave s samim kanjonom. Cesta skozi tukaj je vklesana v praktično vertikalno steno kanjona. Ne vem, če je treba posebno poudarjati, da je cesta ozka – tako zelo ozka, da se dva avtomobila ne moreta srečati. Za srečevanje so naredili občasna izogibališča. Torej, če se dva avtomobila srečata, bo moral eden voziti vzvratno do prvega izogibališča.

Ampak to še ni vse. Na nekaterih delih so cesto vklesali v skalo in naredili tunele. Ti tuneli so čisto surovi, izkopani v živo skalo, ki pa ni nič zaščitena. Nobene mreže ni čez, nobenega betona in seveda tudi nobene osvetljave ali ventilacije ni v tunelih.

tunel izkopan v živo skalo

Tunel na perujski cesti smrti in spredaj tabla, da je treba potrobiti pred vstopom

Vožnja po perujski cesti smrti

Ker sploh nisva vedela, kaj naju čaka na poti (razen, da so tam lepi razgledi), sva se v Cañon del Pato odpeljala izredno pogumno. Najprej je bil najin pogovor v smislu “Waw, poglej to! Kako strmo je dol, poglej to reko, poglej te skale!”, potem pa je počasi šlo v: “Pazi to! Ne tako blizu roba!” in podobno. Ob cesti so bile številne table, ki so voznike opozarjale, da naj pred vstopom v tunel ali pa pred ovinkom potrobijo in tako opozorijo nasproti vozeče avtomobile. Roku seveda ni bilo treba dvakrat reči in od prve table dalje je ves čas trobil. Vse dokler ni v enem tunelu s trobljenjem sprožil krušenje kamenja za nama! Očitno je bil strop tistega tunela nekoliko bolj rahel in je zvok (vibracija) sprožila manjše premik. Na srečo ni bilo nič hudega, le nekaj kamenčkov je padlo, a dovolj, da sva se zamislila in od takrat dalje je Rok trobil samo izven tunelov.

Tole je video nizozemskega popotnika, ki je perujsko cesto smrti prevozil s svojim tovornjakom. Zanj je bila problem tudi že višina tunelov!

Največje mesto v nekdanji Južni Ameriki: Chan Chan

Pogosto zmotno mislimo, da so bili Inki edino ljudstvo v Peruju pred prihodom Špancev. Res je, da so bili Inki najmočnejši v času odkrivanja Amerik, a znotraj inkovskega imperija je živelo še veliko drugih ljudstev. Chan Chan – nekoč največje mesto v Južni Ameriki –  so zgradili Indijanci plemena Chimu. Mesto Chan Chan naj bi se nahajalo na površini 20 km2, kar je približno polovico današnjega Maribora!

maketa Chan Chan

Maketa nekdanjega mesta Chan Chan

Zaradi situacije v severnem Peruju je na ogled le majhen del nekdanjega strogega centra tega mesta. Namreč oblasti žal ne zmorejo zagotoviti varnosti turistov na širšem območju mesta Chan Chan. Pokrajina tu naokoli je še danes polna arheoloških ostankov in nekateri domačini to pridno izkoriščajo. Iščejo še ne odkrite grobove in iz njih pobirajo vse, kar je vrednega ostalo. Zavedajo se, da so več sto let stare najdbe veliko vredne in da jih bodo lahko za mastne denarje prodali na črnem trgu. Zato jim ni problem napasti kakšnega turista, ki jim pride slučajno na pot. Še ta del arheoloških ostankov mesta Chan Chan, ki je na ogled turistom, je strogo varovan s številnimi oboroženimi varnostniki in vojsko.

Chan chan izkopanine

Mesto je bilo narejeno iz blata

Mesto Chan Chan

Mesto Chan Chan je skoraj v celoti zgrajeno iz gline in blata in dokler je bilo zakopano pod puščavskim peskom severnega Peruja, je bilo varno pred vremenskimi pojavi. Odkar pa so mesto spet odkrili, pa vlaga in obilno monsunsko deževje, ki ga menda včasih tu niso poznali, zelo grozita obstoju mesta. Verjetno si lahko predstavljate, kaj se zgodi s steno iz blata, če po njej nekaj tednov močno dežuje. Počasi se podre in na tleh ostane samo še blatna lužica. Zato se arheologi trudijo, da bi čim večji del mesta spravili pod streho in ga tako vsaj delno zaščitili pred vremenskimi pojavi.

mesto Chan Chan

Chan Chan – kolikor ga je še ostalo – poskušajo obvarovati pred vremenskimi pojavi

Zanimivo nama je bilo opazovati poslikave in reliefe ne stenah v mestu Chan Chan. Namreč, vzorci in oblike so čisto drugačni kot pa tisti npr v okolici Cusca. Vidi se, kako je drugačna pokrajina vplivala na ljudi. Tukaj, v Chan Chanu so bili ljudje veliko bolj odvisni od morja – videla sva številne simbole rib, galebov ipd. Poleg tega pa je ta del Peruja izredno sušen, zato je bila tudi sveža voda posebna dobrina – nekaj, kar so imeli Inki na pretek v Andih.

reliefna poslikava mesta Chan Chan, Peru

Poslikava na steni: ribe!

Muzej zlata Sipan

Ker so naju izkopanine v mestu Chan Chan precej navdušile, sva se odločila, da si pogledava še kakšne izkopanine ljudstev, ki so živela na tem področju pred Inki. Izbrala sva si muzej zlata Sipan in bližnjo piramido. Ok, piramide se vidi toliko kot tiste v Bosni – to pomeni skorajda nič, muzej pa je res izredno lepo urejen in zanimiv. Vsaj za naju, ki o severnem Peruju in njegovi zgodovini nisva vedela kaj dosti.

Od Sipana sva vožnjo nadaljevala ob obali severnega Peruja, kjer nama je bilo po dolgo časa spet vroče. Nazadnje, ko sva imela oblečene kratke hlače, je bilo to na Velikonočnem otoku, konec aprila. Torej, 2 meseca kasneje in po prevoženi celotni Boliviji in Peruju, je bil spet čas za morje. Ustavila sva se na prvi plaži, kupila lubenico in uživala “poletje”.

lubenica na plaži

Kako je pasala! Lubenica na plaži!

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!