TOP 5: Paragvaj in prigode iz Paragvaja

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Paragvaj je ena najmanj obiskanih držav v Južni Ameriki. Nahaja se v sredini Južne Amerike, nima ne dostopa do morja, ne gora, ne džungle. Paragvaj je ena sama velika ravnina, kjer na polno pridelujejo sojo za izvoz po celem svetu. Od začetka potovanja po Južni Ameriki, sva si rekla, da si Paragvaj gotovo pogledava. Že zato, ker ga skorajda nihče ne obišče 🙂 Paragvaj naju je prijetno presenetil. Nizke cene, prijazni ljudje in nekaj prekrasnih znamenitosti. Top 5 Paragvaj je najin izbor najboljših stvari iz Paragvaja.

ženska sedi na kamnitem zidu pred ruševinami misijonov v Paragvaju

Missiones so glavna značilnost Paragvaja

V vseh objavah o TOP 5 sva se držala enakega vrstnega reda. Predstavila sva TOP 5: top hrib, plaža, žival, hrana in mesto. V Paragvaju, ki nima ne hribov ne morja, je bilo to malo težje izbrati. Ampak nekaj sva izbrala 😉

Paragvaj TOP 5

1.) Hrib: Ruševine misijona Jesus Tavarangue

Ok, v Paragvaju nisva ravno hodila po hribih, ampak ena izmed nekoliko višjih točk od okolice so bile ruševine misijona Jesus Tavarangue. Že same ruševine so bile zelo lepe, navdušil pa naju je to razgled od tam daleč na okoli po ravnini Paragvaja.

Jesus Tavarague misijon

Ruševine v Paragvaju so pravzaprav zelo lepo ohranjene

2.) Plaža: Costanera de Hernandarias

Paragvaj nima morja, ima pa jezera in številne zelo vodnate reke, ki jih domačini s pridom izkoriščajo za poletno ohladitev v vodi. V bližini hidroelektrarne Itaipu (zaradi katere so poplavili velik del Paragvaja), so uredili prav prijeten park. Tam so možnosti za športne aktivnosti, na voljo so igrišča za različne športe, sprehajalne poti in tudi plaža. Tam sva preživela eno prijetno popoldne. Ni to ravno karibska plaža, je bilo pa zelo prijetno za paragvajske standarde 🙂

plaža z oranžnim peskom v Paragvaju

Top 5 Paragvaj: plaža ob jezeru pri hidroelektrarni Itaipu

3.) Žival: lisasta priba

Tale ptič, ki se mu strokovno reče Vanellus cayanus (in to veva zato, ker sva veliko brskala, kaj je sploh to zaena žival in ne zato, ker pač latinska imena živali stresava iz rokava 😀 ) naju je očaral pri ruševinah Santissima Trinidad. Tako lepo je priletel in se postavil na najbolj fotogenično mesto.

Ptiček (lisastna priba) nad obokom ruševin jezuitskih misijonov v Paragvaju

Top 5 Paragvaj: Ptiček (lisasta priba) nad obokom

4.) Hrana: preste chipas

Preste iz tapiokine moke se da v Paragvaju dobiti praktično povsod. Še ob najbolj prometni cesti stojijo prodajalci, ki zjutraj mimovozečim ponujajo zajtrk v obliki preste chipas. Preste se da dobiti z različnimi dodatki oz. začimbami. Npr. s sirom, s kumino in še čim.

košarica s prestami iz tapiokine moke - chipas

Top 5 Paragvaj: preste chipas

5.) Mesto: Cuidad del Este

Cuidad del Este je mesto, tik ob brazilski meji in je poznano kot nakupovalna meka. Tam se dobi vso možno elektroniko, predvsem pa mobilne telefone po izredno nizki ceni. Obstajajo zelo urejeni nakupovalni centri za elektroniko in uvoženo hrano (npr. švicarsko čokolado), potem so tam tudi manjše specializirane trgovine z npr. specifično foto opremo. Po ulicah pa se bohotijo še stojnice z oblekami, obutvijo, ulično hrano in vsem ostalim. Izredno kaotično mesto, ampak tudi zanimivo in vredno obiska.

moški sedi pred stojnico z oblekami. Cuidad del Este

Top 5 Paragvaj: Cuidad del Este – nakupovalno mesto

Prigode iz Paragvaja

Zastonj parkirišče, ki to ni

Cuidad del Este je eno tako kaotično nakupovalno mesto. Sploh pa ni ravno narejeno za vožnjo z avtomobilom skozi center. Tam je neskončno stojnic kar na cesti in prostora za parkirat res ni. Je pa veliko nekih parkirnih hiš. Na cesti stojijo dečki in vsak mimoidoči avto poskusijo spraviti v svojo garažno hišo. Tako so tudi naju ob prvi vožnji skozi mesto zvabili v neko podzemno parkirno hišo. Zunaj so nama obljubili, da je parkiranje za 2h zastonj in da je garaža dovolj visoka za najin avto. Ok, delovalo je v redu. Skozi ozek vhod so nama pomagali manevrirati avto, naju usmerjali, da sva prišla dol in naju potem usmerili na čisto majhno parkirišče. Bilo je malo čudno, ker sva tam zaparkirala 3 avtomobile.

PREBERI ŠE  Statistika potovanja po Južni Ameriki

Ko sva stopila iz avta so ti dečki zahtevali, da jima pustiva ključe od avta. Potem pa so nama dali letak, kjer je pisalo, da je parkirišče zastonj, če v njihovi trgovini s telefoni kupiva za več kot 100 USD, sicer pa je cena parkirišča 20 USD. Haha, ne hvala. Sva se samo odpeljala ven. Tokrat seveda niso bili nič več ustrežljivi in sva morala sama manevrirati skozi ozke prehode.

moški sedijo na motorjih in pijejo yerba mate

Ulični dečki, ki usmerjajo promet v “svoje” parkirne hiše

Kako kupiti polnilec za mobitel

Nekje na poti se mi je pokvaril polnilec za mobitel. Ugotovila sva, da vtikač še dela, le kabel se je očitno precvikal. Cuidad del Este je znan po ugodnih nakupih predvsem telefonov, zato sem z nakupom počakala do tam. Po neuspelem parkiranju (kot je opisano v prejšnjem odstavku), me je Rok čakal v avtu na robu ceste, jaz pa sem tekla v trgovino s telefonskimi pripomočki in pričakovala, da bom hitro kupila kabel in bila v 5 minutah nazaj. Kako sem se motila!

Najprej sem sama naredila en krog po trgovini in našla želeni polnilni kabel. A kaj, ko je bil zaklenjen v vitrini. Nekaj časa je trajalo, da sem našla prostega prodajalca. Povedala sem mu, da potrebujem kabel USB – USB C. “Ok, bom preveril v računalniku, če ga imamo.” Joj, pa jaz vem, da ga imate, saj sem ga ravno videla. Ampak ne, ni se dal. On je moral pogledati v sistem. Res je našel kabel in skupaj sva ga šla iskat. Le da je on zavil k drugi vitrini, kot sem jo prej gledala jaz.  On gleda in brska med najrazličnejšimi kabli, ampak mojega pa ni bilo. “Žal mi je, očitno kabla nimamo.” Pa če jaz vem, da ga imate! Še enkrat je šel gledat v računalnik in potem, ko je še enkrat videl, da bi kabel moral biti, sem ga uspela prepričati, da greva skupaj do tiste druge vitrine.

Odlično, kabel sva našla. Jaz sem mislila, da ga bom dobila v roke, tekla na blagajno in potem ven iz trgovine. Spet sem se zmotila.

ženska pred polno obloženimi policami v trgovini

V Cuidad del Este lahko kupiš, kar želiš

Kabel je ostal tam, kjer je bil, midva s prodajalcem pa sva se vrnila do njegovega računalnika. Tam mi je sprintal list papirja, kjer je pisalo, kaj želim kupiti. S tem me je poslal na blagajno. Na blagajni sem pokazala ta papir, pa še svoj potni list in na koncu le plačala kabel (ki je stal le 3€). Ampak tudi tukaj kabla še nisem dobila.

Z novimi papirji so me poslali v klet, tam imajo prevzem blaga. Gneča, majhen prostor, meni pa se je mudilo. Sistem pa tak kot pri nas, ko greš v zdravstvenem domu v laboratorij. Vzameš številko in čakaš, da te pokličejo. Po 15 minutah čakanja sem bila končno na vrsti. “Samo dajte mi že ta kabel, Rok me čaka v avtu!” sem si mislila. Pa spet ni šlo tako hitro. Skupaj smo odprli škatlo in tam v pričo uslužbenca sem morala stestirati, če kabel res dela. V smislu, da kasnejših reklamacij ne upoštevajo. Še dobro, da sem imela vtikač s seboj v torbici. Hitro sem sestavila polnilec in preverila. “Polni! Super, dela! Hvala in adijo!”

PREBERI ŠE  Recept: chipas preste - Paragvaj

Vse skupaj je trajalo debelih 45 minut in Rok je bil seveda že ves živčen v avtu, ničkolikokrat se je z avtom že premaknil, ker so mu težili, da ne sme tam parkirat. Ah, nakupovanje v Paragvaju 😀

Kuhanje na plinskem gorilniku ni dovoljeno

Popoldne po ogledu hidroelektrarne Itaipu sva preživela v prijetnem parku Costanera de Hernandarias, ob akumulacijskem jezeru nad hidroelektrarno. Ko sva prišla tja, sva bila lačna in seveda je bila prva stvar, ki sva jo naredila tam: plinsko bombo ven, jo povezala s štedilnikom in začela kuhati. Kmalu je do naju prišel varnostnik in rekel, da je to prepovedano. “Čakaj, kaj je prepovedano? Kuhanje?” sva ga presenečeno gledala. Kuhava lahko, ampak ne na plinski bombi, ker kaj če jo raznese, tu okoli pa je toliko ljudi. Jao! Napol skuhano juho sva žalostno odstavila.

Takrat sva se spomnila, da imava s seboj tudi manjšo plinsko bombico in gorilnik – tisto za kampiranje. Vprašala sva varnostnika: “A na tem pa lahko kuhava?” Malo je razmišljal, potem pa se strinjal. Ja, na tamalem gorilniku pa lahko. Ampak ne poleg avtomobila, pač pa nekaj metrov stran – za vsak slučaj 😀 No, tako sva potem lečino juho (ki se res dolgo kuha) kuhala na malem plinskem gorilniku, 10m stran od avtomobila.

park ob jezeru s klopcami

Costanera Hernandarias blizu hidroelektrarne Itaipu

Šok: govorijo nemško!

Ko sem brala o Paragvaju, sem nekje zasledila dejstvo, da ima Paragvaj veliko priseljencev tudi iz Nemčije in da so nekatere vasi čisto nemške – tudi po izgledu. Ok, zanimivo, ampak temu nisva posvečala preveč pozornosti. Potem pa sva prišla na ogled pridelave čaja yerba mate. In na recepciji so naju vprašali: “V katerem jeziku želita turo, v španščini ali nemščini?” Ker se nama je zdelo, da znava nemško boljše kot špansko, sva izbrala nemščino. Prišla je starejša gospa in začela v perfektni in precej hitri nemščini razlagati postopek pridelave yerba mate. Midva pa sva samo stala tam in jo z odprtimi usti gledala.

Saj sva razumela, ampak možgani so delali tako nekako s pet sekundnim zamikom. Po 4 mesecih španščine nama je bila nemščina pravi šok. Na koncu ture je gospa vprašala, če naju še kaj zanima. Joj, imela sem malo morje vprašanj, ampak jih v nemščini nisem znala sestaviti. Kar naenkrat so mi po glavi rojile same španske besede. Naslednji dan sva šla na še eno turo o yerba mate in tokrat je bilo lažje. Vodil naju je mlajši moški, ki je očitno odraščal v Paragvaju in njegova nemščina je bila bolj polomljena od najine španščine. Tako sem mu včasih jaz pomagala kakšno besedo prevesti iz španščine v nemščino 🙂

ogled tovarne Selecta yerba mate

Tura je potekala načeloma v nemščini s pridihom španščine 🙂

Cel avto gre skozi rentgen

Ko sva odhajala iz Paragvaja, naju je čakala še zadnja prigoda. Cariniku na meji se očitno ni dalo pregledati najinega avtomobila. Zato se je odločil, da bo šel kar najin cel avto na rentgen, tako kot to naredijo s tovornjaki. Cel avto v rentgen … Začelo naju je skrbeti. Kaj pa midva v avtu? Pa to ja ni dobro, da naju rentgen takole prežarči. Medtem, ko sva čakala v vrsti za tovornjaki, sem šla še enkrat do carinika: “Pa a ste vi ziher, da morava midva skozi rentgen? To ni zdravo.” On pa se mi je samo nasmejal: “Itak da ne gresta vidva skozi rentgen. Avto bosta parkirala tam in potem gresta vidva ven, rentgen pa se bo zapeljal nad avtom in ga preskeniral.”

meja med Argentino in Paragvajem. Tovornjak z rentgensko mašino nad avtomobilom.

Mašina z rentgenskimi žarki (na levi) se pripravlja, da bo preskenirala najino Toyoto in še en tovornjak za nama.

In res je bilo tako: v vrsto so nas postavili drug za drugega po dva avtomobila oz. tovornjaka. Ob našem boku pa je stal še en večji tovornjak, ki je imel na prikolici mašino za rentgen. Ta mašina, ki se je stegovala preko avtomobilov v vrsti, se je po prikolici tovornjaka peljala gor in dol in tako skenirala mirujoče avtomobile. Res zanimiva reč, vsaj za naju 🙂

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!