UNESCO dediščina v Paragvaju: ruševine Trinidad in Jesus Tavarangue

Za Paragvaj pravijo, da nima veliko turističnih znamenitosti. A tisto, kar ima oz. kar sva videla midva, je vredno vsake pohvale. Kljub temu, da gre za zelo revno in nerazvito državo v Južni Ameriki, imajo zelo lepo urejene starodavne ruševine jezuitskih misijonov, ki so pod UNESCO zaščito. Z »zelo lepo urejene« mislim na gosto, pokošeno travo, napise z razlagami, brezplačne vodene oglede, izredno poceni vstopnino, nobenega kaosa, nobenih vrst za vstop … Oh, ko bi bile le vse UNESCO stvari takšne. Ruševine jezuitskih misijonov v Paragvaju so naju popolnoma prevzele s svojo lepoto, ohranjenostjo in pa majhnim številom obiskovalcev, kar je pomenilo res miren dan za ogled.

par pozira pred ruševinami Jesus Tavarangue

Sama uživava med ruševinami misijona Jesus Tavarangue

Poglejmo sedaj, kako in zakaj so misijoni v Paragvaju sploh nastali ter kaj se da danes videti.

 

Jezuitske ruševine v Paragvaju

Na področju današnjega Paragvaja pa tudi dela Bolivije, Argentine in Brazilije so v času kolonizacije (17. in 18. Stoletje) jezuiti (duhovniški red iz Evrope) postavili številne misijone, kjer so izobraževali domorodce, pleme Guarani. Za njih so jezuiti zgradili majhna naselja (misjon), ki so bila sestavljena iz cerkve ter samostana za jezuite, za domordce pa so poleg postavili stanovanjske hiše, šolo, bolnišnico in obrtniške delavnice. 

Ko so bili leta 1769 jezuiti izgnani iz Španije (zaradi trenj s španskim kraljem), so morali zapustiti tudi misijone v Južni Ameriki. Naselja sicer nikoli niso popolnoma propadla (kot recimo Angkor Wat v Kambodži), a takšnega življenja in toliko aktivnosti, kot jih je bilo v času jezuitov, potem nikoli ni bilo več.

Jesus Tavarangue  misijon

Ruševine v Paragvaju so pravzaprav zelo lepo ohranjene

Delovanje misijonov

Čeprav gre za pokristjanjevanje, torej širnjenje nove vere med ameriške domorodce, imajo v Paragvaju na to obdobje zelo dobre spomine. 

Pred jezuiti so indijansko pleme Guarani poskušali pokristjaniti že drugi redovniki, vendar so bili vsi po vrsti zelo nasilni in so več indijancev pobili,kot pa pokristjanili. Ko so prišli jezuiti, je bilo za Guaranije to neke vrste olajšanje. Namreč, jezuiti so se pokristjanjevanja lotili na miroljuben način in tako, da so Guaranijem pomagali. Zgradili so velike komplekse – misijone, kjer so Guaranije učili kmetovanja, obrti, pisave itd.

V prvi vrsti so se jezuiti spoznali z njihovimi običaji, jezikom, kulturo in vse to vpeljalali v vsakodnevno življenje misijonov. Jezuiti so pripravili abecedo za jezik indijancev in slovar špansko – guaranijskega jezika. Tako so bili Guaraniji prvi pismeni domordci obeh Amerik. Jezuiti so tudi spodbujali domače rokodelce in njihov način ustvarjanja, učili so jih kmetovanja, jim priskrbeli vse potrebno orodje in nato šolanje, da so se znanja prenašala na mlajše rodove. Guraniji so bili zelo dobri rokodelci in to so jezuiti hitro ugotovili ter nato zelo spodbujali. Posledično imajo misijoni številne kipe, rezbarije, reliefe, pa tudi glasbene instrumente, ki so jih naredili Guaraniji.

detajl rožice vklesan v kamen

Detajl

 Načeloma so bili Guaraniji zelo zadovoljni s sistemom. Delovni dan je namreč trajal le 6h, preostanek dneva pa je bil namenjen glasbi, plesu, lokostrelstvu in seveda molitvi

Žal pa obdobje jezuitskih misijonov ni trajalo dolgo. Ko so morali jezuiti zapustiti špansko kraljestvo, so v misijone prišli drugi redovniki, ki pa niso znali nadaljevati dobre prakse. Guaraniji so postajali nezadovoljni in se počasi odseljevali iz misijonov, dokler le-ti niso čisto propadli.

 

Ogled ruševin 

Ruševin jezuitskih misijonov je res veliko, a dobro ohranjene in vredne ogleda so le nekatere. V Argentini so znane ruševine San Ignacio Mini, v Braziliji Sao Miguel Arcanjo, v Boliviji se imenujejo San Francisco, midva pa sva si za ogled izbrala Paragvaj, ki je bil matična država Guaranijev in jezuitksih misijonov. Včasih so bili vsi zgoraj omenjeni misjoni v Paragvaju. Zaradi kasnejših vojn med državami v Južni Ameriki pa so se meje spremenile in sedaj nekatere jezuitske ruševine ležijo v sosednjih državah. 

V Paragvaju sta zelo lepo ohranjena dva misijona: Santissima Trinidad in Jesus Tavarangue. Oba se nahajata na jugozahodu države in sta samo 10km narazen.

Vstopnica stane 25 000 PYG (4€) in velja za obe lokaciji plus še za en nočni obisk ali pa ogled tretje lokacije, ruševin San Cosme y Damian, ki so nekoliko bolj oddaljene (60km proti zahodu).

ženska kaže zemljevid jezuitskih misijonov v Južni Ameriki

Lokacije jezuitskih misijonov

Jesus Tavarangue 

Te ruševine sva si ogledala prve in bila nad njimi čisto navdušena. Nikjer nikogar, pa tako lepo urejen kraj s čudovitimi razgledi. 

Misijon Jesus Tavarangue ni bil nikoli dokončan, saj so bili jezuiti izgnani iz Španije že med grandnjo. Posledično so ruševine veliko bolje ohranjene, saj ni bilo kaj dosti, kar bi lahko odpadlo, razpadlo, se polomilo. Nekdanja cerkev je res prostorna, oboki so jasno postavljeni in pogledi skoznje proti zelenim paragvajskim gričem so naravnost božanski. 

jezuitske ruševine misijona Jesus Tavarague

Prostornost cerkve v Jesus Tavarague

Še zanimivost: Arhitekt za ta misijon je bil Španec in to se vidi tudi na stavbi, ki ima tipične mavrske oboke – značilni arhitekturni element takratne Španije.

obok v ruševinah Jesus Tavarangue

Španski oboki s pridihom arabskega stila

Santissima Trinidad

Ta misijon je bil svoje čase največji misijon na področju takratnega Paragvaja. Deloval je celih 12 let in to se tudi občuti ob sprehodu skozi ruševine. Kompleks je veliko večji, čuti se, da se je tam veliko dogajalo pa tudi detajlov in ornamentov je več (ohranjenih). Najbolj se to opazi v cerkvi, kjer je vse izrezljano in okrancljano: oboki, oltar, prižnica v cerkvi, zakristija, stebri… Pravijo, da je bila ta cerkev najlepši primer baroka v Južni Ameriki. 

Santissima Trinidad, Paragvaj

Santissima Trinidad od daleš

Večerni show

V ruševinah Jesus Tavarangue imajo ob večerih (od srede do nedelje) še posebno večerno predstavo, kjer s pomočjo animacije in zvokov predstavjo celotno zgodbo jezuitskih misijonov v Paragvaju. Tudi tokrat sva bila v kompleksu sama, edina obiskovalca. 

Sedaj pa si predstavljajte: popolna tema, čakala sva zunaj, da naju pridejo iskat. S svetilkami (podobne našim petrolejkam) sta nama nasproti prišli dve osebi. Moški je bil predstavnik Guaranijev in je imel celoten govor v jeziku guarani (ki je še danes uradni jezik Paragvaja). Poleg njega je stala svetlolasa ženska, ki je njegove besede prevajala v španščino (drugi uradni jezik te države). Ko je ugotovila, da je najina španščina bolj slaba, je vprašala, če razumeva nemško in nama potem v perfektni nemščini še enkrat vse razložila (Paragvaj ima veliko nemških priseljencev iz časa po vojni v letih okoli 1860).

Večerni show

Nato sva sledila vodiču v kompleks. Edini vir svetlobe je bila njegova svetilka. Ko sva stala sredi nekdanje cerkve, so prižgali animacijo, ki se je proicirala na steno glavne ladje cerkeve. Tako sva obstala tam in čisto »padla« v zgodbo, ki so jo prikazovali na res ogromnem »zaslonu« (celi steni cerkve), zvoki pa so prihajali od povsod naokoli naju.

Projekcija naju je popeljala v čas kolonizacije in predstavila življenje Guaranijev pred prihodom jezuitov, potem ustanovitev misijonov in življenje v njih, na koncu pa sva doživela še izgon in propad misijonov.

Izkušnja je bila res globoka. Projekcija je nazorna in jasna, predvsem pa te celega posrka v zgodbo in jo doživiš, kot da bi bil tam ob tistem času.

 

 

Obisk ruševin jezuitskih misijonov v Paragvaju je bil verjetno vrhunec najinega potovanja po tej državi. Tako mogočne stvari, tako lepo ohranjena arhitektura, pa tako dostopna. Kot sem že omenila, obiskovalcev v Paragvaju ni veliko, kar daje tem ruševinam res en poseben čar, ko se sam sprehajaš naokoli. To so kraji, kjer so nastali temelji današnje kulture Guaranijev, tu so dobili prve zapise svojega jezika, prvi slovar, da se je njihov jezik sploh lahko ohranil. Tako za Paragvaj, kot tudi za družbo na splošno je to kraj izrednega pomena. Je primer, kako so vero širili na miroljuben način in hkrati pomagali domorodcem. Seveda bi lahko debatirali o tem, ali bi bilo boljše, če Evropa ne bi nikoli kolonizirala Amerike. Ampak to je brezpredmetno. Kar pa se je dogajalo v Amerikah po kolonizaciji, je bilo večinoma izredno nasilno, sprevženo in neprimerno za »razvito« Evropo. In ravno tej predstavi – koliko slabega je bilo storjenega za nekdanje prebivalce Amerik – so ob bok postavijo jezuiti s svojimi misjoni in z vsem, kar so dobrega naredili za Guaranije. Kaj vse so jih naučili in kako so jim pomagali, jih veliko naučili in jih zaščitili pred drugimi »pokristjanjevalci«. 

par v jezuitskih misijonih Santissima Trinidad

Jezuitske ruševine v Paragvaju so naju čisto navdušile

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!