2,6K

Urugvaj je majhna in izredno draga država v Južni Ameriki. Tako zelo draga, da sva pred vstopom vanjo nakupila kolikor se je dalo hrane, avto natankala do vrha in še malo, se dogovorila za čim več brezplačnih prenočišč in upala, da vseeno v enem tednu, kolikor sva preživela v tej državi, ne bankrotirava 🙂 Kulturno pa je Urugvaj zelo podoben Argentini, vsaj tistemu predelu okoli Buenos Airesa. Imajo enak dialekt, oboji so navdušeni nad pijačo yerba mate ter pečenjem govedine na žaru. Urugvaj TOP 5 je najin izbor naj hriba, jedi, plaže, živali in mesta v Urugvaju, na koncu pa sva dodala še nekaj najinih nenavadnih prigod iz te državice.

Urugvaj TOP 5

1.) Hrib: Cerro San Antonio

Ok, Urugvaj nima ravno gora v pravem pomenu besede, saj je najvišji vrh v Urugvaju visok le okoli 500m. Ampak izmed videnih in obiskanih, nama je bila najbolj všeč obmorska vzpetina Cerro San Antonio, ki ponuja čudovit razgled na obalo.

2.) Plaža: Playa Brava

Čeprav najbolj turistična plaža v Urugvaju, je pač tudi najlepša.

3.) Žival: gigantski kuščarji

V kampu pri slapu Salto Penitente so nama družbo delali res ogromni kuščarji, ki so nama tudi poskušali ukrasti malico.

4.) Jed: Chivito

Chivito je urugvajski “burger”, le da je meso v obliki zrezka – pač, Urugvaj in njihova ljubezen do govedine

5.) Mesto: Montevideo

Montevideo je manjša in bolj umirjena različica Buenos Airesa. Zaslugo za top mesto pa ima pravzaprav vodič, ki je vodil Free walking tour in nam mesto prestavil na super zanimiv način.

 

Prigode iz Urugvaja

Kuščar, ki krade malico

Po nekaj dneh na urugvajski obali sva se odpravila v njegovo notranjost. Najin cilj tistega dne je bil slap Salto Penitiente, kjer je tudi kamp. Prispela sva okoli poldneva in si seveda takoj privoščila malico. Tam na klopci v kampu sva začela rezati kruh in med tem opravilom je nekaj drobtin padlo na tla. Od tistega trenutka dalje, se je vse zgodilo izredno hitro. Nekje izza vogala je pritekel ogromen kuščar. Ma ne pritekel, prišrpintal je! Pognal se je direktno proti najinim nogam. Jaz sem seveda zavpila in skočila na klopco, Rok je uspel le dvigniti noge, ko je bil kuščar že pri nama. No, izkazalo se je, da so ga bolj kot najine noge zanimale tiste drobtine kruha. Ko je pojedel vse, kar je našel, se je počasi umaknil. Uf, nama je odleglo.

Rok je nadaljeval z rezanjem kruha in seveda so na tla spet padle drobtine. Tudi tokrat se je kuščar pognal proti njim, jih pojedel in se umaknil. Da ubogi revež ne bi toliko tekal gor in dol po kampu, sva mu rajši odrezala en majhen kos kruha in mu ga vrgla. Tako je imel on za naslednjih nekaj minut dela s svojim kruhom, midva pa sva lahko v miru razrezala in pojedla svoj kruh.

Izposojena brisača v hostlu

V Montevideu sva biva v El Viajero hostlu v centru mesta. Drugače zelo lep hostel, super lokacija, polno nekega dogajanja … A midva nisva imela sreče pri dodelitvi sobe in “cimrov”. Namreč bila sva v 8-posteljni sobi, polni žurerskih Argentincev. Ker sva prišla kot zadnja, sva dobila dve zgornji postelji (na vrhu pogradov, vsak na svojem koncu sobe). Zadnje jutro, ko sva že odhajala, sem po tuširanju svojo brisačo obesila na obešalnik, ki je bil na robu mojega pograda, in šla na zajtrk. Ko sem prišla nazaj v sobo, je bila brisača še bolj mokra kot prej. Najprej sem šla do Roka: “A si se ti tuširal z mojo brisačo?” Čeprav mi je bilo zelo čudno, ker je Rok svojo brisačo sušil drugje. Potem pa mi je postalo jasno. Tipček, ki je spal na pogradu pod menoj, si je pač sposodil mojo brisačo. Ko sem ga vprašala, je najprej trdil, da ne, potem pa le povedal, da je mislil, da je njegova. Bila je lekcija zame, da se v hostlu svojih stvari nikoli ne pušča na vidnem mestu.

Sončni vzhod na žurerski plaži Playa Brava

Kraj Punta del Este je nekaj podobnega kot naš Portorož. Obmorski kraj, poln hotelov, hostlov, turistov in seveda tudi zabav. Nama to ni kaj dosti dišalo, sva si pa želela opazovati sončni vzhod, ko bo sonce prišlo “iz morja”. Bila je nedelja in na vse zgodaj zjutraj sva se odpravila do slavnega kipa dlani na plaži Playa Brava. Kip je sicer vedno oblegan s turisti, ampak tako zgodaj zjutraj se nama pa res ni zdelo verjetno, da bo sploh kdo tam. Kako sva se motila!

Ob 6h zjutraj je bila na plaži tista tipična scena “the morning after”. Polno napol prisebnih mladih ljudi, ki so prišli direktno z žura in se na poti ustavili še pri slavnem kipu roke. Na eni strani se je nekdo glasno prepiral, na drugi je nekdo bruhal, spet drugje je en parček pozabil, da je na javnem mestu in ne v svoji sobi … Naredila sva nekaj fotografij in se poskušala prepričati, da naju to ne moti. Ampak nisva zdržala dolgo in se rajši vrnila v hostel. Ogled sončnega vzhoda sva ponovila naslednji dan, ko je bil ponedeljek in plaža je bila čisto prazna in mirna.

Iskanje hriba Cerro Chato

V Urugvaju imajo zanimive hribe, ki so na vrhu čisto ravni. Pravijo jim “cerro chato”. Iskala sva in brskala, kje bi se jih dalo videti in večina jih je bila nekje na severozahodu države, kar je bilo kar precej iz najine poti. Potem pa sem enkrat spet v navigacijo vpisala Cerro Chato in pokazala mi je nekaj kar je bilo dokaj blizu naju. Tako sva se naslednji dan cel dan, 5h vozila po precej slabih, makadamskih cestah do tega “cerro chato”. Ko bi morala biti blizu cilja, ni bilo nikjer videti nobenega hriba, sama ravnina daleč naokoli. Na koncu poti naju je navigacija zapeljala mimo table, ki označevala naselje. In veste, kaj je pisalo na tabli? Cerro Chato! Torej sva prišla v kraj z enakim imenom, a seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem zanimivem hribu.